Razumeti Kitajsko

21. stoletje bo torej nedvomno zaznamovala tekma za globalno prevlado med Zahodom in Vzhodom, ki pa bo drugačna od hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo v drugi polovici 20. stoletja. Če sta se takrat "udarili" dve različni ideologiji znotraj enakega filozofskega sistema, pa smo/bomo tokrat priča spopadu dveh popolnoma različnih civilizacij. ZDA pri nas že dobro poznamo – ker so nam sorodna civilizacija, pa tudi zaradi močne holivudske propagande – o Kitajski pa vemo bolj malo. V nadaljevanju želim zato na kratko predstaviti Kitajsko skozi prizmo zgodovinskega razvoja, nedavnega gospodarskega čudeža in politično-filozofskih razlik med Kitajsko in zahodno civilizacijo.

Zgodovina

Sodobna Kitajska civilizacija je stara približno toliko kot evropska. Njeni zametki segajo 2500 let nazaj, ko je živel, razmišljal in ustvarjal Konfucij, eden najbolj vplivnih kitajskih mislecev in sodobnik Platona, začetnika Zahodne politične filozofije. Konfucijanstvo, ki predstavlja sistem filozofskega razmišljanja in načina praktičnega življenja, je še danes eden temeljev kitajske civilizacije. 

Skočimo dve tisočletji v prihodnost. O razsežnostih kitajske civilizacije priča podatek, da so bila leta 1500 tri od desetih največjih mest na svetu na Kitajskem. Od evropskih mest je bil v deseterici le Pariz, ki je takrat štel slabih 200.000 prebivalcev, medtem ko naj bi v Pekingu takrat živelo 670.000 prebivalcev. Peking je bil tudi prvo milijonsko mesto na svetu. Toliko prebivalcev je dosegel leta 1776, torej leta, ko so ZDA šele razglasile svojo neodvisnost. V 15. in 16. stoletju je bilo kitajsko gospodarstvo največje na svetu.

Po zaslugi osvajalskega imperializma Evrope je moderni Zahod počasi začel po razvoju dohitevati in prehitevati Kitajsko. Leta 1826 je London prehitel Peking na lestvici največjih mest na svetu. Med letoma 1849 in 1949 pa je sledilo obdobje, ki mu Kitajci pravijo "stoletje nacionalnega ponižanja". Izguba dveh opijskih vojn, vojni s Francijo in Japonsko, ter Japonske invazije na Kitajsko ozemlje so ponižale in obubožale starodavno in ponosno civilizacijo. Zaradi omenjenih dogodkov se je na Kitajskem v tem obdobju razvil nacionalizem. Nacionalistični sentiment in državljanska vojna, ki je sledila, sta tlakovala pot komunistični revoluciji in prevzemu oblasti s strani kitajske komunistične partije. 

Gospodarstvo in diplomacija

Prva desetletja po uvedbi komunizma, v času, ko se je po 2. svetovni vojni začel gospodarski razcvet ZDA, je Kitajska veljala za revno državo. Leta 1970 je kitajsko gospodarstvo ustvarilo 3 % svetovnega BDP, leta 1980 le še 1,8 %, leta 1990 1,73 %, leta 2000, ko se je začel gospodarski razcvet Kitajske, 3,4 %, leta 2010 pa je kitajski delež svetovnega BDP znašal že 8,5 %. Danes na Kitajskem živi slabih 17 % svetovnega prebivalstva, državno gospodarstvo pa je lani ustvarilo dobrih 19 % svetovnega BDP. Letni gospodarski output Kitajske je sicer še vedno manjši od ZDA, vendar Kitajci od začetka 21. stoletja beležijo eksponentno rast gospodarstva. Če je letni gospodarski output ZDA danes dvakrat večji, kot je bil leta 2001, pa je kitajski v tem obdobju zrasel za desetkrat. Z novo ustvarjenim bogastvom so Kitajci poleg meščanskega srednjega razreda dobili tudi kapital za širjenje svojega globalnega vpliva.

Henry Kissinger v knjigi World Order sicer opisuje Kitajsko kot državo z zelo bogato kulturno tradicijo, na katero so zelo ponosni in ki je temelj njihove (mehke) diplomacije. S svojo kulturo naj bi bili sposobni očarati voditelje ostalih držav, njihov pristop k sodelovanju z drugimi državami pa z razliko od pristopa ZDA, ki si druge država rada politično podjarmi, temelji bolj na ustvarjanju za obe strani dobičkonosnih sinergij. Poleg kulture pa znajo Kitajci danes očarati voditelje drugih držav tudi z denarjem.

Kitajska je med letoma 2000 in 2014 namenila 80 milijard USD za nepovratno razvojno pomoč drugim državam, največ Kubi, Kambodži, Šrilanki in afriškim državam. Za promocijo svojih komercialnih interesov v drugih državah so Kitajci v tem obdobju namenili nekaj več kot 270 milijard USD, skupaj torej več kot 350 milijard USD. Za primerjavo: ZDA so v istem obdobju drugim državam namenile slabih 400 milijard USD, toda z eno veliko razliko. Več kot 90 % pomoči, ki jo razdelijo ZDA, je nepovratnih pomoči, medtem ko je portfelj Kitajske sestavljen iz 20 % nepovratnih sredstev, 65 % investicijskih sredstev oz. posojil, 15 % pomoči pa se ne da jasno uvrstiti v katero izmed teh dveh kategorij.

Pomoč drugim državam pa ni edini način, preko katerega Kitajci v 21. stoletju širijo svoj globalni vpliv. V zadnjih dvajsetih letih so ustanovili kar nekaj mednarodnih institucij z vplivom v Aziji, Afriki in Južni Ameriki. Leta 2001 so kot protiutež organizaciji NATO ustanovili Šanghajski pakt. Leta 2013 je Kitajska sprejela več kot 1 trilijon USD težek investicijski plan, imenovan Belt and Road Initiative, ki predvideva investicije v infrastrukturne projekte v več kot 70 državah z vsega sveta z namenom širjenja svojega vpliva. Kot protiutež Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu so leta 2015 ustanovili tudi Azijsko infrastrukturno investicijsko banko s 102 državama članicama, skupaj z državami BRICS pa še Novo razvojno banko. Težnje Kitajske po vzpostavitvi imperija, ki bi uspel kljubovati Zahodu, so tako nedvoumne. Kitajska vedno bolj postaja globalni gospodarski in politični hegemon.

Politična filozofija in kultura

Kitajski vpliv bo vedno bolj občuten tudi pri nas. Prav tako bomo slej ko prej soočeni s sodelovanjem s Kitajci, če ne celo s sobivanjem. Kitajski principi se širijo na Zahod, kitajski trg pa se odpira podjetjem z Zahoda, pri čemer je treba razumeti njihov način razmišljanja in delovanja, ki je v temeljih drugačno od našega, v kolikor želimo, da bo to sodelovanje funkcioniralo. Kaj so torej temeljni postulati kitajske civilizacije - politike, kulture in načina življenja?

Za tiste, ki raje gledate kot berete, dober vpogled v delovanje kitajske (poslovne) ideologije in kulture nudi Netflixov dokumentarec American Factory, ki na praktičnem primeru prikazuje trk dveh različnih pristopov k organizaciji poslovnih sistemov in dela v kontekstu poslovnega sodelovanja in skupnega upravljanja podjetja.

Za poglobljene bralce pa dober teoretski vpogled v politično-filozofske ter kulturne razlike nudi knjiga Intelligent Governance for the 21st Century, v kateri avtorja predstavita glavne razlike med modernim Zahodom in Kitajsko. Moderna politična ideologija Zahoda je utemeljena na individualizmu, svobodi, predstavniški demokraciji in linearnem razvoju zgodovine. Kitajska politična ideologija pa je utemeljena na kolektivizmu, spoštovanju avtoritete, meritokratskem mandarinatu in metafizičnem prepričanju o ponavljajočih se ciklih zgodovinskega razvoja. 

Britanski proučevalec in interpret vzhodnjaške filozofije in ideologije Alan Watts je v svoji knjigi o Zenu proučeval konfucijanstvo in taoizem kot podlagi za razvoj zen kulture. Kot eno svojih prvih opazovanj je navedel, da je skoraj nemogoče razumeti kitajsko civilizacijo skozi prizmo ideoloških struktur modernega Zahoda. Ideologiji, kulturi in pomeni simbolov naj bi bili preveč različni. Če ga že moramo opredeliti, lahko Kitajski način življenja poenostavljeno povzamemo na naslednji način: do penzije konfucijanstvo, po penziji pa taoizem.

Konfucijanstvo predpostavlja posameznikovo ravnanje, skladno z rituali in pravili skupnosti, z namenom zagotavljanja njenega harmoničnega delovanja. V tem kontekstu predniki in država nastopajo kot avtoritete, katerih rituale in pravila je treba spoštovati. Logika za takšnim načinom življenja je ta, da posamezniku skupnost omogoča preživetje in določen življenjski standard, zaradi česar ima posameznik določen dolg do skupnosti, ki ga poplača tako, da del svojega življenja posveti doseganju kolektivno določenih ciljev. Če se vsi člani skupnosti držijo tega principa, skupnost deluje harmonično in se približa božjim principom. Šele ko “odplačamo” ta dolg skupnosti, se lahko posvetimo samemu sebi – filozofiranju, preizpraševanju “božje” avtoritete in iskanju svojega smisla. Konfucijanstvo sloni tudi na prepričanju, da je človeško bitje po naravi dobro.

Obstaja pa tudi način, kako lahko kot Zahodnjaki pridobimo razumljiv vpogled v kitajski način razmišljanja in življenja brez poglabljanja v vzhodnjaško filozofijo. Spoznamo jih lahko s proučevanjem naše klasične politične filozofije, filozofije Platona, Aristotela in drugih sorodnih klasikov. Klasična politična filozofija Zahoda je namreč precej podobna vzhodnjaški, hkrati pa nam je njeno razumevanje lažje dosegljivo. 

Klasiki so večji poudarek kot na popolno svobodo posameznika dajali na kolektivizem in harmonično delovanje skupnosti. Tako se Sokrat (oz. Platon) v delu Republika poigrava z idejo, da se posameznik uresniči na način, da postane najboljša verzija samega sebe kot element sistema, na področju, za katerega je talentiran in ima tako lahko največji doprinos za skupnost. Podobno kot kitajska tudi naša klasična politična misel daje poudarek na državljanske dolžnosti in vrline, kot tudi objektivne kriterije ločevanja dobrega in slabega v politiki.

Nadalje je Aristotel zagovarjal prepričanje, naj se začne človek ukvarjati s filozofiranjem in političnim služenjem javnosti za skupno dobro šele takrat, ko ne potrebuje več služiti denarja in ima dovolj prostega časa za filozofiranje, hkrati pa na njegovo presojo, kaj je dobro za kolektiv in kaj ne, ne vplivajo njegovi sebični interesi. Aristotel je bil tudi mnenja, da je pretirano kopičenje bogastva človeka nevredno dejanje.

Filozofsko vez med Zahodom in Vzhodom sta ločila Hobbes in Locke, angleška politična misleca 17. stoletja. S svojima filozofijama, ki sta postavili temelje moderne zahodne politične filozofije, sta poudarek v kontekstu političnega delovanja posameznika dala na svobodno zasledovanje individualne sreče, ki si jo posameznik sam definira. Hkrati sta pravice postavila pred dolžnosti ter odpravila objektivne kriterije dobrega in slabega v politiki. S tem sta ustoličila prepričanje, da na področju državljanskih vrlin in morale šteje zgolj subjektivno mnenje posameznika – neko (politično) dejanje je dobro, v kolikor poveča srečo posameznika, ki jo slednji tudi sam definira. Kolektivizem je bil tako nadomeščen z individualizmom, za katerega sta značilna politični hedonizem in neomejeno kopičenje bogastva kot temeljna pravica vsakega posameznika, ki se je Locku zdela samoumevna. 

Najbolj vulgarno verzijo moderne zahodne politične filozofije predstavlja ideologija neoliberalizma, ki se je na Zahodu vidno izpela. Kitajska tako predstavlja alternativno obliko družbene ureditve, iz katere se lahko Zahodnjaki marsikaj naučimo. Recept za razumevanje Kitajcev pa je podoben receptu, ki ga nemško-ameriški politični filozof Leo Strauss zagovarja kot najboljšo možnost, da liberalna demokracija in moderna politika Zahoda preživita – ne iznajdba novih paradigm, ampak vrnitev h klasični politični filozofiji Platona in Aristotla.