Republikansko rušenje predsednika iz lastne stranke

Vrh republikanske stranke je 2015 z rahlim posmehom spremljal znameniti spust newyorškega nepremičninarja po tekočih stopnicah Trumpovega nebotičnika na Peti aveniji in njegovo oznanilo, da se je pridružil predsedniški tekmi. Nasmehi so se kmalu skisali, ko je začel voditi v anketah za kandidata desnice. Sledila so opozorila volivcem, da je podoba uspešnega poslovneža, ki bo rešil vse težave Američanov, le zunanji lošč, pod katerim se skriva "podpihovalec rasnega sovraštva in do tujcev sovražni verski zagrizenec, ki ne predstavlja moje stranke", kot je z izbranimi besedami sporočil republikanski senator Lindsey Graham. "Nikoli Trump!" je bilo takrat številčno gibanje na desnici, ki pa je do novembra 2016 močno skopnelo. Senator Graham je zdaj zaupnik predsednika in njegov partner pri številnih partijah golfa, "njegova stranka" pa je postala kult Donalda Trumpa.
 

Organiziran napad iz lastnih vrst

Nekaj nikolitrumpovcev ni obrnilo plašča po vetru in so še naprej poudarjali, da nenačelni zvezdnik resničnostne televizije nima ne značaja ne izkušenj in presoje za vodenje države. Nekateri med njimi nenehno svarijo o nevarnostih in pregrehah Trumpove vladavine, denimo Jennifer Rubin, George Will in Max Boot v svojih jedkih kolumnah za Washington Post. "Pod najbolj lahkomiselno osebo, ki je kadarkoli vodila katerikoli velik narod, je ta država v strmem padcu," je včeraj zapisal Will in dodal, da ZDA upravlja "gangsterski režim". Trump jih po navadi zmerja za "zgube", "republikance le po imenu", "washingtonsko močvirje", del "globoke države", toda pestro predsedovanje krepi njihove vrste in odločnost.

V zadnjem letu so prerasli v sile, ki vse bolj mešajo štrene Trumpovi volilni kampanji. Republikanski volivci proti Trumpu in Lincolnov projekt z gverilsko taktiko uničujočih oglasov nenehno dražijo predsednika. Na začetku meseca je nastala skupina 43 Alumni za Bidna, ki združuje več sto članov osebja vlade Georgea Busha mlajšega (ta je bil 43. predsednik ZDA). Podobno se povezujejo člani volilne kampanje Mitta Romneyja, republikanca, ki je 2012 neuspešno izzval predsednika Baracka Obamo. Romney je eden redkih republikanskih politikov v kongresu, ki se ne samo upira Trumpu, ampak je podprl ustavno obtožbo za njegovo odstavitev. Skupina Desna stran skuša povezati Trumpove volivce iz 2016, ki jih je razočaral. Še noben predsednik v sodobni zgodovini ZDA se ni soočal s tako organizirano opozicijo v lastni stranki.

Organizacija Volivci proti Trumpu se osredotoča na pričevanja nekdanjih podpornikov predsednika, ki so zdaj tako razočarani, da so pripravljeni voliti celo demokrata Joeja Bidna. "Raje bi glasoval za sendvič s tunino, kot pa še enkrat za Donalda Trumpa," je bil odločen Jack Spielman iz Detroita. "Reaganovi demokrati so ga pomagali izvoliti, zdaj je čas, da Bidnovi republikanci vrnemo uslugo in državo usmerimo na pravo pot," je pojasnil, zakaj bo jeseni zamenjal stran. Republikanec Josh iz Severne Karoline ima podobno sporočilo, "če bodo demokrati na glasovnico dali konzervo paradižnika namesto Bidna, bom glasoval zanjo, saj bo naredila manj škode od sedanjega predsednika".

Morda je najbolj zgovorna podoba zdajšnjega predsedovanja izjemen uspeh komedijantke Sarah Cooper. Na spletu je začela objavljati kratke posnetke, v katerih sinhrono ponavlja besede predsednika, le da namesto njenega slišimo njegov glas. "Predstavljajte si – najboljši način, da zašpiliš Trumpovo lažnivost in norost je, da njegove besede prihajajo iz ust duševno zdrave osebe," ugotavlja kolumnist David Von Drehle.

Odmevno je delovanje Lincolnovega projekta, ki lahko kot superpolitični akcijski odbor (super PAC) zbira neomejene količine denarja za volilne kampanje. V tem četrtletju je prejel 16,8 milijona dolarjev, veliko ga povsem v nasprotju z običajno taktiko porablja na televizijskem trgu v prestolnici. Washington je namreč povsem demokratsko mesto, toda njegovo ciljno občinstvo je en sam gledalec.

Draženje voditelja v Beli hiši, znanega po svoji tenki koži, jim gre odlično od rok. Znameniti oglas Jutro v Ameriki, ki je 1984 Ronaldu Reaganu pomagal do drugega mandata, so predelali v Žalovanje v Ameriki in Trumpa pripravili do besnega izliva po družbenem omrežju Twitter. Ko so namigovali, da je morda šibkega zdravja, je na zborovanju v Tulsi zašel v petnajstminutno dokazovanje, da lahko kozarec z vodo dvigne tudi z eno roko. Njihovi oglasi so hkrati na spletu viralne uspešnice z milijoni ogledov.
 

Igra majhnih številk

Trumpova kampanja pravi, da gre za "močvirje, ki skuša – še enkrat več – zrušiti izvoljenega predsednika", za "omejene poskuse washingtonske elite, ki ne govori v imenu republikanskih volivcev po državi". V resnici ankete kažejo, da bo večina volivcev na desnici znova podprla republikanca v Beli hiši in jih bodo kampanje nikolitrumpovcev zelo težko prepričale o nasprotnem. "Oglasi članov nekdanje vlade ne bodo podpore Trumpa na desnici zbile z denimo 95 odstotkov na 85 odstotkov. Bolj prepričljivo bi bilo, če bi se mu uprli člani njegove vlade," meni Jon McHenry, republikanski strokovnjak za merjenje javnega mnenja. Po besedah politologinje Julie Azari, strokovnjakinje z univerze Marquette za spreminjanje političnega preusmerjanja volivcev, je namreč "republikanska stranka postala Trumpova stranka".

Toda člani antitrumpovega bloka na desnici so prepričani, da lahko Bidnu pomagajo z ostrimi napadi na predsednika pri spornih temah, ki se jih kampanje običajno izogibajo, kot je zdravje kandidata. Demokrati se ne pritožujejo, še posebej ker republikanska uporniška struja ne navija za tretjega kandidata, ampak se predvsem trudi očrniti podobo republikanca. Hkrati ameriške volitve niso demokratični glas ljudstva, pač pa arhaični elektorski kolegij, saj volivci vsake zvezne države izberejo delegate, šele ti pa nato uradno izberejo predsednika. To pa pomeni, da volilni boj poteka v le nekaj zveznih državah (letos za ključne veljajo Michigan, Wisconsin, Pensilvanija, Florida, Arizona in Severna Karolina), za katere ni jasno, kam se bodo nagnile. To je igra majhnih številk, ciljanje določenih skupin v posamezni državi, denimo belih volivk iz predmestij Severne Karoline.

Trumpova zmaga iz 2016 ni bila samo veliko presenečenje, pač pa tudi izjemno tesna, veliko bolj, kot kaže število delegatov, ki so ga podprli (306 proti 232 za Hillary Clinton). Tekmo je odločilo le okoli 78.000 volivcev v treh zveznih državah, kar je 0,06 odstotka vseh oddanih glasov (Clintonova jih je na ravni ZDA zbrala skoraj tri milijone več od tekmeca). Zadnja anketa New York Timesa kaže, da šest odstotkov volivcev, ki so v šestih ključnih zveznih državah na volitvah 2006 podprli Trumpa, zdaj pravi, da ni niti najmanjše možnosti za ponoven glas zanj. Dodatna dva odstotka iz skupine njegovih nekdanjih podpornikov pravita, da ne vesta, ali bosta spet glasovala zanj.

Poleg tega vse bolj prevladuje razmišljanje, da je v zdajšnjem ideološko razklanem političnem ozračju bolj kot prepričevanje neodločenih pomembno spodbujanje že prepričanih, naj odidejo na volišča. Trump si je skopal globoko jamo zaradi zdravstvene katastrofe, ki gre po mnenju večine na njegov rovaš. Skupaj z usahlim gospodarstvom in družbeno krizo ob izganjanju sistemskega rasizma je tako načela njegovo podobo, da kljub kampanji iz Bele hiše, kar je po navadi precejšnja prednost, ne velja za favorita. Če bodo nikolitrumpovci s svojimi posegi še nekoliko znižali raven navdušenja na desnici, pa se mu obeta predčasno slovo iz Ovalne pisarne.