Rešitelj ali rabelj države? Maduro od voznika do predsednika

Ko je Nicolás Maduro nastopil svoj zadnji mandat v državi, razklani od notranjih delitev, z ranjenim gospodarstvom in ob nezaupljivih pogledih dela sveta, je njegov nastop poslal sporočilo: Tu odločam jaz. Tako je mogoče razumeti pravzaprav celoten njegov politični cikel: na oblast je prišel z izpodbijanimi volitvami, moč pa nato utrjeval bolj z vztrajanjem in odporom kot s soglasjem, situacijo opiše mehiški Exelsior.

Prav razumevanje Madura v "njegovi zadnji etapi", pa je še kako pomembno za razumevanje, kako smo prišli do trenutka, ko so Združene države hitro in ciljno posredovale ter ga odstranile z venezuelskega ozemlja.

Julija 2024 je venezuelska volilna komisija razglasila Nicolása Madura za zmagovalca predsedniških volitev. Že ko je bilo preštetih 80 odstotkov glasov. Prednost pred opozicijskim kandidatom Edmundom Gonzálezom Urrutio je bila menda jasna, opozicija pa je rezultate takoj označila za prirejene. Kmalu zatem je bil Maduro uradno potrjen, opozicija je protestirala, sam pa je govoril o poskusu državnega udara, kajti po njegovem mnenju naj bi šlo za prizadevanja, da se mu prepreči nov mandat.

Ko je izid potrdilo še vrhovno sodišče, spor ni bil več zgolj notranjepolitičen. Preselil se je na diplomatski parket in postalo je jasno, da Združene države Amerike z razpletom niso zadovoljne.

Za notranje potrebe je bila to voda na Madurov mlin. Avtoritaren režim pač najbolje deluje, v "kriznih časih". Ali drugače: Maduro je vladal kot nekdo, ki vodi oblegano državo. Ni iskal priljubljenosti, temveč preživetje. Vsak pritisk – sankcije, proteste, sodbe – je spreminjal v ponavljajočo se zgodbo o napadu, odporu in zmagi, ki je nagovarjala njegovo bazo.

Maduro ni izšel iz elit ali vojaških krogov. Njegova politična identiteta temelji na vzponu "od spodaj", kar mu še danes daje moralno legitimnost pri delu prebivalstva, ki verjame v prvotno obljubo čavizma.

Po smrti Huga Cháveza je stopil v ospredje kot varuh dediščine in hkrati njen razlagalec. Pogosto ponavljana zgodba o poti "od voznika do predsednika" je za njegove podpornike dokaz pristnosti, za kritike pa simbol improvizacije, ki je postala način vladanja.

Prevzel je državo z ogromnimi naftnimi zalogami in stalnimi napetostmi – ter slog, v katerem je politiko dojemal kot zgodovinski boj. Če je bil Chávez karizmatični govornik, je bil Maduro predvsem preživetveni strateg: manj prepričevanja, več nadzora, manj aplavza, več aparata, poudarja Exelsior.

Čavizem je bil sprva gibanje, z Madurom pa se je spremenil v mehanizem za ohranjanje oblasti. Če je Chávez predstavljal energijo in zagon, je Maduro utelešal sistematično mirovanje – oblast, ki ni več temeljila na navduševanju množic, temveč na stalnem nadzoru vsakdanjega delovanja države.

To se je pokazalo tudi pri njegovih ustavnih načrtih. Januarja 2025 je sprožil proces spremembe ustave in napovedal oblikovanje nove države ter komunalnega modela vladanja za obdobje do leta 2031.

Izbira besed ni bila naključna. Izraz je menda obljubljal več sodelovanja, a kritiki so v njem videli poskus, da se oslabi vloga izvoljenih organov in jih nadomesti s strukturami, ki so tesneje vezane na centralno oblast. Maduro ni zgolj upravljal obstoječega sistema – prepisoval ga je tako, da bi prihodnost ostala podobna njegovi sedanjosti: pod strogim nadzorom.

Venezuelsko gospodarstvo je neločljivo povezano z nafto – to je njegova prednost in hkrati breme. Državne finance so odvisne od energetike, zato se spor z Washingtonom pogosto odvija na morju: prek ladij, dovoljenj, plovnih poti in zasegov.

Decembra 2025 so se razmere dodatno zaostrile, ko je govor o pomorski trgovini dobil vojaški prizvok, spremljale pa so ga obtožbe o povezavah z organiziranim kriminalom.

Ob koncu leta so sankcije dosegle tudi ožji krog Madura – družinske člane in zaveznike. Za Caracasu je bila vsaka nova omejitev potrditev tuje vmešanosti, za ZDA pa orodje pritiska. Oblast v Venezueli je dolgo verjela, da je ključ preživetja v iskanju obvozov – dokler se položaj ni prelomil v odprt napad.

A medtem ko je Maduro branil svoj položaj, ne gre spregledati življenja povprečnega Venezuelca. Venezuela je pač zelo bogata – in zelo revna. Pa ne po naključju. Glede na večino resnih analiz je korupcija in zloraba državnih sredstev ena ključnih težav Venezuele pod Nicolásom Madurom.

Analitiki ugotavljajo, da je zaradi dolgotrajne korupcije, slabega upravljanja in političnih zaposlitev nafta – glavna gospodarska veja države – postala izropano bogastvo, iz katerega se je ogromno sredstev izgubilo ali neopazno preusmerilo v zasebne roke namesto za razvoj družbe. Raziskave ocenjujejo, da je zaradi korupcije in slabega upravljanja državnega naftnega podjetja PDVSA v zadnjih desetletjih iz države izgubljenih več sto milijard dolarjev.

Korupcijski škandali segajo tudi globlje v Madurovo okolje. ZDA so na primer uvedle sankcije proti članom njegove družine in njihovim poslovnim partnerjem zaradi domnevnih povezav s trgovino z drogami, nepotizmom in finančnimi zlorabami v naftnem sektorj. Celo na področju prehrane in socialne pomoči naj bi vladni programi za distribucijo hrane postali vir korupcije in političnega nadzora – hrana naj ne bi dosegla ljudi v stiski, ampak se je uporabljala kot sredstvo vpliva.

Posledice tega sistemskega razčrpavanja so vidne v vsakdanjem življenju Venezuelcev: gospodarska kriza, ogromna inflacija, pomanjkanje osnovnih dobrin in izjemno visoka stopnja revščine, kjer mnogi nimajo dovolj sredstev niti za osnovno prehrano. In zato mnogi menijo, da je Maduro ultimativni krvnik Venezuele.

V Venezueli so osnovna živila za velik del prebivalstva postala nedosegljiva. Kilogram riža ali moke je za mnoge težko dosegljiv, piščanec in mleko za številne luksuz, meso pa popolnoma izven dosega. Velik del prebivalstva je bil prisiljen preskakovati obroke ali se zanašati na pomoč sorodnikov iz tujine.

Zdravila so še večji problem. Organizacije za človekove pravice in zdravniška združenja poročajo, da v javnih bolnišnicah primanjkuje 80 do 90 odstotkov osnovnih zdravil – od antibiotikov in inzulina do protibolečinskih sredstev in zdravil za kronične bolezni. Tudi ko so bila zdravila na voljo v zasebnih lekarnah, so bila za večino ljudi finančno nedosegljiva.

Razmere v bolnišnicah so v številnih poročilih opisane kot humanitarna katastrofa. Zdravniki in medicinske sestre so večkrat pričali, da so morali paciente operirati ob svetilkah ali mobilnih telefonih, ker ni bilo elektrike. Manjkali so rokavice, sterilni instrumenti, anestezija, celo voda. Bolniki so morali s seboj prinašati povoje, zdravila in pogosto tudi lastno hrano.

Bi pa naj Venezuelce nekoliko potolažilo dejstvo, da tudi Maduro živi – skromno. O svojih prihodkih je povedal, da živi skromno, da ima le eno varčevalno knjižico in da predsedniške plače sploh ne vidi, ker ga materialno bogastvo ne zanima. Izjava je v državi, kjer milijoni ljudi životarijo pod pragom revščine, sprožila val ogorčenja in posmeha.

Maduro je besede izrekel na javnem dogodku v delavski četrti Macarao pri Caracasu, v sproščenem, skoraj šaljivem tonu. Trdil je, da prejema le sueldito, majhno plačo predsednika, in da denar hitro izgine. Na družbenih omrežjih so se odzivi vrstili takoj – mnogi so izjavo razumeli kot norčevanje iz realnosti, v kateri ljudje nimajo niti za osnovno hrano.

Zmedo je še poglobil, ko je svojo plačo opisal v kriptovaluti petro – digitalnem projektu, ki ga je lansirala njegova vlada, a je danes praktično mrtev in brez realne vrednosti. Dejal je, da prejema dva petra, kar naj bi pomenilo okoli 120 dolarjev, a da denarja nikoli ne vidi, ker ga porabi njegova žena Cilia Flores. V šaljivem monologu je govoril o menjavanju gesel in o tem, da mu denar vedno izpuhti, še preden bi ga lahko porabil – celo za pijačo s prijatelji.

Tak humor je v ostrem kontrastu z realnostjo države. Minimalna plača v Venezueli je od leta 2022 zamrznjena pri 130 bolivarjih na mesec, kar po uradnem tečaju pomeni približno en dolar. Po podatkih venezuelskega observatorija za finance pa osnovna košarica hrane presega 500 dolarjev mesečno. To, kot že poudarjeno, pomeni, da velika večina prebivalstva živi v stalni prehranski negotovosti.

Poleg tega se je bolivar v zadnjih letih drastično razvrednotil. Samo v letu 2025 je izgubil skoraj 85 odstotkov vrednosti glede na dolar. Prihodki ljudi so se dobesedno stopili, prihranki izginili, plače pa nimajo več realne kupne moči.

Vprašanje, koliko Maduro v resnici zasluži, ostaja nejasno. Zakon sicer določa, da predsedniška plača ne sme presegati dvanajst minimalnih plač, a tudi to pomeni večkratnik tega, kar prejema povprečen državljan. Neodvisne analize, med njimi tudi poročila BBC, ocenjujejo, da bi njegov dejanski dohodek lahko bil bistveno višji, kot ga sam prikazuje. Pomanjkanje preglednosti glede premoženja in prihodkov najvišjih funkcionarjev je sicer stalnica čavistične oblasti.

Pravijo – če želiš izmeriti resnično ceno oblasti, ne glej v govorniški oder, ampak na meje. Na avtobuse, letala, pešpoti. Na kovčke v rokah ljudi, ki bežijo. S te zorne točke je Venezuela danes ena največjih izseljenskih tragedij sodobnega sveta: državo je zapustilo več kot sedem milijonov ljudi, kar je primerljivo z begunstvom iz vojnih območij. Ta številka razgali vsako uradno razlago, vsako retorično olepševanje in vsako govorjenje o stabilnosti.

Maduro je eksodus relativiziral ali celo preimenoval v povratek domov. A njegovi kritiki menijo, da bo prav množični beg prebivalstva eden najtežjih in najbolj obremenjujočih delov njegove zapuščine – tiha, a neizpodbitna obsodba sistema, ki ljudem ni pustil druge izbire kot odhod.

Ko govorimo o Maduru, ne moremo mimo njegove soproge. Cilia Flores v Venezueli nikoli ni bila zgolj prva dama. V političnem okolju jo poznajo kot prvo borko, žensko z realno močjo, ki je desetletja delovala v samem jedru čavističnega projekta. Njena vloga je bila vse prej kot simbolna: imela je neposreden vpliv na kadrovske odločitve, politično strategijo in notranjo varnost režima. Po navedbah poznavalcev je imela dolgo časa praktično proste roke pri tem, kdo se dvigne in kdo pade na vrhu oblasti.

Floresova in Maduro sta povezana že od devetdesetih let, ko je bila ona odvetnica Huga Cháveza. Njena pravna vloga je bila ključna leta 1994, ko je Chávez po neuspelem državnem udaru zapustil zapor. Tudi leta 2002, ob poskusu strmoglavljenja Cháveza, je igrala pomembno vlogo v ozadju – kot članica politično-taktičnega jedra režima, ki je razmišljal celo o uporabi paravojaških skupin za obrambo predsedniške palače. S tem si je pridobila trajen ugled znotraj čavistične baze.

Po Chávezovi smrti je Floresova postala eden najmočnejših stebrov Madurove oblasti. Medtem ko je on nastopal kot obraz režima, je ona veljala za notranjo organizatorko in varuhinjo sistema. Velja za osebo, ki razume mehaniko oblasti in jo zna tudi brez zadržkov uporabljati.

Njeno ime spremljajo tudi resne obtožbe. Večkrat so jo obtožili nepotizma, zlasti zaradi domnevnega zaposlovanja sorodnikov v državnih institucijah, kar je vedno zavračala kot politično diskreditacijo. A senca je postala temnejša leta 2015, ko so ameriške oblasti aretirale njena nečaka zaradi tihotapljenja kokaina v Združene države Amerike. Primer je postal simbol povezav med delom venezuelske elite in kriminalnimi mrežami. Nečaka sta bila pozneje izpuščena v okviru izmenjave zapornikov z ZDA, kar je dodatno razburilo javnost.

Zato zajetje Cilie Flores skupaj z Madurom ni zgolj osebni ali družinski dogodek, temveč udar v samo jedro režima.

Venezuelska opozicija je igrala ključno – in pogosto tragično – vlogo tako pri Madurovem vzponu kot pri njegovem obstanku. Leta je bila razdrobljena, razklana med različne voditelje, strategije in osebne ambicije. Vsakič, ko je režim pritiskal, je del opozicije izpadel iz igre: eni so bili izločeni z zakonodajo, drugi pregnani v izgnanstvo, tretji utišani s sodnimi postopki ali zaporom. Namesto enotne fronte je nastajala vrsta kratkih preporodov, ki jih je oblast sistematično razgrajevala.

Volitve niso bile pošteno tekmovanje, temveč boj na terenu, ki je bil nagnjen v korist oblasti. Pred volitvami leta 2024 je Maduro obljubljal, da bo sprejel izide, opozicija pa je že vnaprej opozarjala na izključevanje kandidatov, manipulacije in nadzor nad volilnim aparatom. Ko so prišle sporne razglasitve in spor glede zapisnikov, vprašanje ni bilo več, kdo je zmagal. Pravo vprašanje je postalo zelo preprosto: kdo sploh lahko uveljavi zmago proti državi, ki ne odstopa in je pripravljena uporabiti vse vzvode moči?

Maduro je gradil svojo strategijo proti opoziciji na izčrpavanju. Računal je na utrujenost, razočaranje in razpad upanja. Opozicija je stavila na dokaze, mednarodno podporo in razkritja. A med tema dvema logikama je ujeta venezuelska družba – zamrznjena v stagnaciji, brez izhoda, s ceno, ki jo plačujejo navadni ljudje: revščina, izseljevanje, izgubljena prihodnost.

Najpomembnejši razlog, da Madura ni bilo mogoče odstaviti, je vojska. Vrhovni vojaški vrh je bil v času njegove vladavine tesno prepleten z oblastjo – politično, finančno in osebno. Generali niso bili le vojaki, temveč tudi upravljavci podjetij, nadzorniki uvoza, logistike, hrane in goriva. Padca režima niso dojemali kot politični poraz, temveč kot neposredno grožnjo lastnemu preživetju. Zato vojska ni nikoli prestopila na stran opozicije.

Poleg vojske je ključno vlogo igrala notranja varnost: obveščevalne službe, policija, posebne enote in paradržavne skupine. Sistem nadzora, aretacij, selektivnega pregona in zastraševanja je ustvaril okolje, v katerem je bilo organiziranje množičnega, dolgotrajnega upora izjemno tvegano. Protesti so izbruhnili večkrat, a so bili vedno zatrti s silo, preden bi se lahko povezali v trajno politično gibanje.

Maduro je tudi ohranil podporo dela prebivalstva, ki je ostal zvest čavizmu kot identiteti. To niso bili nujno ljudje, ki so dobro živeli, temveč tisti, ki so verjeli, da je alternativa še hujša: vrnitev "elit", "imperializma" ali izguba socialne zaščite. Režim je spretno gojil občutek obleganosti in ponujal preprosto razlago: trpljenje ni posledica oblasti, ampak sovražnikov.

Sistem državne pomoči – predvsem razdeljevanje hrane, subvencij in dostopa do storitev – pa je še dodatno ustvaril tiho lojalnost. Milijoni ljudi niso Madura aktivno podpirali, a so bili od njega odvisni. Glasovanje, javna kritika ali sodelovanje v protestih je lahko pomenilo izgubo edinega vira preživetja. To ni bila podpora iz prepričanja, temveč iz nuje.

Opozicija tako ni zares bila neuspešna zgolj zaradi represije, temveč tudi zaradi lastne razdrobljenosti in nezmožnosti, da bi moč dokazov pretvorila v realno oblast. Maduro je to razumel prej kot kdorkoli drug. Njegov obstanek ni bil posledica priljubljenosti, temveč kombinacije utrujenega nasprotnika, nadzorovanih institucij in časa, ki je delal v njegovo korist.

K vsemu temu je treba dodati še vlogo Združenih držav. Združene države Madura niso sovražile iz osebnih razlogov, temveč zato, ker je po njihovem mnenju postal ovira za njihove varnostne, politične in gospodarske interese v regiji – in ker je simboliziral model oblasti, ki so ga ZDA želele zamejiti.

Washington je Madura obravnaval kot voditelja, ki je zlorabljal volitve, podredil sodišča in parlament ter sistematično kršil človekove pravice. S tem je postal emblem avtoritarnega režima v zahodni hemisferi.

Madura in njegov ožji krog so obtoževale povezav z organiziranim kriminalom, predvsem z narkotrgovino, ki je destabilizirala Karibe in Srednjo Ameriko. Cena, ki jo ameripka družba plačuje, ko gre za zasvojenost, je ogromna.

Izjemno pomemben razlog za napetosti je geopolitika. Maduro je tesno sodeloval z državami, ki so strateški tekmeci ZDA – Rusijo, Kitajsko, Iranom in Kubo. Venezuela je postala platforma za vojaško, obveščevalno in politično prisotnost teh držav v neposredni bližini ZDA, kar je Washington dojemal kot neposreden izziv.

In seveda, tukaj sta je nafta in energija. Venezuela ima največje potrjene zaloge nafte na svetu. Pod Madurovo oblastjo so bile te zaloge slabo upravljane, pogosto uporabljene kot politično orožje in delno izrinjene iz zahodnih trgov. ZDA niso imele dostopa, nadzora ali vpliva na energetske tokove, ki bi jih sicer imele v bolj sodelujočem režimu.

Z odhodom Madura pa se odpre možnost političnih sprememb. Če se Venezuela stabilizira, se lahko zmanjša pritisk migracij proti Srednji in Severni Ameriki. Milijoni beguncev niso le humanitarno, temveč tudi politično in varnostno vprašanje za ZDA.

Seveda bi lahko nova oblast odprla vrata zahodnim energetskim podjetjem, obnovila proizvodnjo in omogočila Venezueli vrnitev na globalne trge pod bolj predvidljivimi pogoji. To pomeni večjo energetsko varnost in manjšo odvisnost od drugih nestabilnih regij.

Odstranitev Madura pomeni tudi oslabitev vpliva Rusije, Irana in Kube v Latinski Ameriki. Gre za jasno sporočilo, da ZDA ne nameravajo tolerirati dolgoročnih avtoritarnih zavezništev v svojem neposrednem okolju.

Zanemariti pa ne gre niti notranjepolitičnega učinka. Za ameriške administracije je Venezuela tudi vprašanje domače politike – zlasti v odnosu do latinskoameriške skupnosti in Floride. Trda linija proti Maduru je bila dolgo priljubljena med volivci, ki so bežali pred čavizmom.

Zato ne preseneča, da je ameriška politika, zlasti pod Donaldom Trumpom, postala ključen del enačbe – agresivna, neposredna in vse manj potrpežljiva. Sankcije, zaplembe naftnih tankerjev, pritisk na izvoz surove nafte in razkritja o kriminalnih mrežah so okrepili pritisk na režim, a hkrati Maduromu omogočili, da je vse notranje težave znova zapakiral v zgodbo o zunanjem sovražniku.

V začetku leta 2026 je Maduro še enkrat govoril o pripravljenosti na resne pogovore z Washingtonom. A to je potekalo vzporedno z zaostrovanjem ameriškega pritiska in vojaško-političnimi signali, ki so kazali, da potrpežljivosti ni več.

Madura bodo najbolj pogrešali vsi, za katere je kaos pomenil privilegij. In teh ni malo, čeprav predstavljajo ozko plast družbe. Generali, poveljniki in šefi služb, ki so pod Madurovim okriljem postali gospodarji uvoza, goriva, hrane in tihotapskih poti. Ministri, guvernerji, direktorji državnih podjetij, posredniki in boliburguesía. Za njih so bili njegovi izpadi, teatralni govori in nenehne krize koristni – v kaosu se lažje skriva plen.

Ne smemo pozabiti niti trde ideološke baze, ki je v njem videla simbol upora proti ZDA in imperializmu. Ta del prebivalstva ni živel bolje, a je v njegovih ekscesih prepoznal identiteto in občutek pripadnosti. Njegov padec bodo doživeli kot poraz zgodbe, ne nujno človeka.

Pogrešali ga bodo tudi zunanji zavezniki in posredniki, ki so z njim sklepali posle v sivih conah: z nafto, zlatom, orožjem, drogami ali politično podporo. Maduro je bil predvidljivo nepredvidljiv partner – pripravljen sklepati dogovore brez vprašanj, če so pomagali ohranjati oblast.

Za Venezuelo pa se ne začenja novo jutro, temveč negotovo in nevarno prehodno obdobje. To, kar sledi, bo odvisno od tega, ali se bodo hkrati premaknili trije ključni elementi: oblast, varnostni aparat in mednarodni okvir. Brez tega tvega država zdrs v novo obliko kaosa.

Največje tveganje je vakuum. Maduro je bil steber sistema. Njegova odstranitev ne pomeni samodejnega razpada režima. Če se vojska in varnostni aparat ne preoblikujeta ali razdelita, lahko oblast prevzame prehodna hunta, začasna kolektivna struktura ali celo notranji naslednik iz istega kroga. Najslabši scenarij je razpad nadzora nad ozemljem in tekmovanje frakcij.

Opozicija ima prvič po dolgem času realno priložnost, a tudi največjo odgovornost. Če bo nastopila razdrobljeno, maščevalno ali brez jasnega načrta, lahko izgubi legitimnost v nekaj mesecih. Ljudje ne bodo nagradili simbolnih zmag – pričakujejo hrano, elektriko, zdravila in varnost. Če tega ne bo, se bo nostalgija po močnem redu hitro vrnila.

Veliko vlogo bodo odigrale ZDA, v neki meri tudi druge regionalne sile. Sankcije se lahko hitro omilijo, a le ob verodostojnem prehodu. Hkrati bo mednarodna pomoč pogojena, pričakovati je, da bo zahtevala preglednost, nadzor nad nafto, reformo institucij. Morda še večje vprašanje pa je, kako doseči, da bo pravično razdeljen. Humanitarna in migracijska kriza ne bo izginila čez noč. Tudi v najboljšem scenariju se milijoni izseljenih ne bodo takoj vrnili. Če sploh, kajti pot okrevanja ne bo ne enostavna, ne hitra.

In še grenka češnja na torti. Državo čaka boleča dilema: koliko pravice in koliko pragmatizma. Popolna kaznovalna logika lahko sproži odpor starih struktur; popolna amnestija pa razjezi žrtve. Brez premišljenega ravnotežja pa ni sprave in ni stabilnosti. Brez stabilnosti pa ni napredka, ne gospodarskega in ne družbenega – lekcija, ki jo je na lastni koži izkusilo že veliko držav.