Generalpolkovnik Aleksander Sirski velja za eno najvidnejših osebnosti ukrajinskega boja proti ruski invaziji. Od začetka vojne je poveljeval ukrajinskim kopenskim silam in ves čas veljal za drugega najpomembnejšega generala ukrajinskih oboroženih sil. Dalj časa so ga omenjali kot mogočega naslednika Valerija Zalužnega, govorice o tem pa so se okrepile po prvih informacijah, da odnosi med Zalužnim in predsednikom Volodimirjem Zelenskim niso najboljši.
O tem, kaj je jabolko spora, že mesece kroži več razlag, med njimi, da naj bi se Zelenski bal velike priljubljenosti generala. Ena izmed javnomnenjskih raziskav je pokazala, da bi bil Zalužni resen protikandidat Zelenskemu na predsedniških volitvah, ki pa jih zaradi vojnega stanja letos najverjetneje ne bo.
Drugi poznavalci razmer v Kijevu pa poudarjajo, da je v ozadju nesoglasij predvsem spor zaradi vodenja vojaških operacij. Zalužni naj bi večkrat nasprotoval "političnim odločitvam" vrhovnega poveljnika in zagovarjal strokoven pristop na bojišču. Nasprotoval naj bi obrambi Bahmuta za vsako ceno in predlagal osredotočenje svežih brigad na protiofenzivo, ki je sledila padcu mesta. Po drugi strani pa naj bi Zelenski krivil Zalužnega za propadlo veliko protiofenzivo poleti 2023. Po nekaterih informacijah naj bi se v spor vmešali tudi v Washingtonu in Zelenskega prepričali, da Zalužnega še nekaj časa ohrani na položaju. Na koncu pa je vendarle prišel čas za menjavo in imenovanje novega načelnika generalštaba Aleksandra Stanislavoviča Sirskega.
Od reševanja iz 'kotla' do zmage v Harkovu in poraza pri Bahmutu
Sirski se je rodil leta 1965 v majhni vasici Novinki v Vladimirski oblasti vzhodno od Moskve. Leta 1986 je diplomiral na Moskovski višji vojaški poveljniški šoli, vodilni visokošolski vojaški izobraževalni ustanovi Sovjetske zveze. Služil je v sovjetskem topniškem korpusu. Konec osemdesetih let se je preselil v Ukrajino. Sprva je služil v enoti, opremljeni s samovoznimi havbicami Giatsint-S in 2S7 Pion. Kasneje je služil v enotah raketne artilerije. Kot pripadnik Rdeče armade je služil v Afganistanu, Tadžikistanu in na Češkem do razpada Sovjetske zveze leta 1991.
Pred vojno v Donbasu leta 2014 je poveljeval ukrajinski 72. mehanizirani brigadi in bil povišan v generalmajorja. Od leta 2013 je bil prvi namestnik načelnika glavnega poveljniškega centra oboroženih sil Ukrajine in vključen je bil v procese sodelovanja z Natom. Leta 2019 je postal poveljnik kopenskih sil.
Bitka za Debalcevo konec leta 2015 je bila prvi večji preizkus za generala. Takrat se je v obkolitvi znašlo več tisoč ukrajinskih vojakov. Po bitki za Ilovajsk je šlo za drugi "kotel", v katerega so donbaški uporniki spravili ukrajinsko vojsko. Sirski je skupaj s takratnim načelnikom generalštaba Viktorjem Muženkom pred zaprtjem obroča tudi obiskal oblegano mesto. Sirski je poveljeval več neuspešnim poskusom prebitja blokade okoli Debalceva. Na koncu se je več tisoč ukrajinskim vojakom uspelo prebiti čez obroč, a so pri tem utrpeli tudi zelo hude izgube v moštvu in opremi. Operacija je takrat naletela na številne kritike v ukrajinski javnosti. Vseeno pa je bil Sirski odlikovan z ordenom Bogdana Hmelnitskega 3. reda za dosežke v bitki.
Ko je Rusija 24. februarja začela invazijo na Ukrajino, je Sirski poveljeval obrambi Kijeva. Ruska vojska se je približala mestu le na nekaj kilometrov in zasedla več predmestij. Toda v Kijev se ji zaradi krčevite obrambe Ukrajincev ni uspelo prebiti. Konec marca je Rusija sporočila, da se "v znak dobre volje" umika iz okolice Kijeva, Ukrajinci pa so si oddahnili in slavili prvo večjo zmago v vojni. Sirski je 5. aprila zaradi uspešne obrambe mesta prejel odlikovanje Heroj Ukrajine.
Septembra 2022 je ukrajinska vojska izvedla verjetno najuspešnejšo ofenzivno operacijo v vojni doslej. Glavni arhitekt harkovske protiofenzive pa je bil prav Sirski. V vsega nekaj dneh je ukrajinski vojski uspelo povsem poraziti ruske enote, ki očitno niso pričakovale večje ofenzive na območju. Ofenziva se je končala po skoraj 100-kilometrskem preboju in povrnitvi nadzora nad mesti Kupjansk, Vovčansk, Izjum in Liman. S tem manevrom je Ukrajini uspelo odmakniti fronto daleč stran od mesta Harkov, hkrati pa so Rusom tudi skazili načrte za hitro osvojitev celotne Doneške oblasti.
To pa je bil hkrati tudi zadnji večji ukrajinski ofenzivni uspeh v vojni. Rusija je razglasila mobilizacijo, v bitko za Bahmut pa poslala več tisoč nekdanjih zapornikov in plačancev Wagnerja, ki jih je vodil Jevgenij Prigožin. Sledila je ena najbolj brutalnih epizod vojne, v kateri sta se 'pomerila' Sirski in Prigožin, zmagal pa je slednji. Prigožin sicer ni skrival simpatij do Sirskega in je celo večkrat omenil njegovo rusko poreklo. Obe strani sta na koncu utrpeli gromozanske izgube, Sirski pa je kljub domnevnemu nasprotovanju Zalužnega v "bahmutsko mlelnico mesa" še naprej pošiljal nove bataljone in brigade. To naj bi od njega zahteval Zelenski. S tem naj bi po mnenju kritikov po nepotrebnem izčrpal ukrajinski potencial pred poletno protiofenzivo.
Kot je jeseni v dveh obsežnih prispevkih poročal The Washington Post, je v načrtovanju in izvedbi protiofenzive prišlo do več nesoglasij med Kijevom in zahodnimi sonačrtovalci vojaške akcije, ki si je prizadevala presekati ruski zemeljski koridor do Krima na jugu Ukrajine. V Washingtonu so navijali za skoncentriran napad na jugu, v Kijevu pa so se na koncu odločili za napad v treh smereh, ena od teh je bila Bahmut. Temu je znova poveljeval Sirski. Ukrajini je uspelo doseči le majhen napredek na severnem in južnem boku Bahmuta, preden jim je v začetku jeseni 'pošla sapa'. Generalštab je nato ukazal končanje ofenzivnih operacij in prehod v aktivno strateško obrambo.
Sirski generalštab prevzema v negotovem obdobju za Ukrajino, med novo rusko zimsko ofenzivo in zmanjšano pomočjo Zahoda. Njegovemu imenovanju pa nekateri tudi glasno nasprotujejo.
Novinar nemškega Bilda Julian Röpcke pa je zapisal, da je Sirski "sinonim za (padle) trdnjave, krvave frontalne napade in številne napačne strateške presoje. Predvsem pa se zavzema za brezpogojno zvestobo predsedniku Zelenskemu. Zanimivo bo videti, kaj to pomeni za bojno polje."
Oče, mati in brat za Putina
Sirski ni izjema. Podobno kot velik delež prebivalcev Ukrajine ima tudi on sorodnike v Rusiji. Tam še vedno živijo njegov oče Stanislav, mama Ljudmila, brat Oleg in drugi ožji sorodniki. Stanislav je upokojen sovjetski in ruski polkovnik. Po poročanju ruskih medijev so bili Aleksandrovi starši pred vojno zelo aktivni na družbenih omrežjih. Leta 2019 sta se Stanislav in Ljudmila tudi udeležila parade ob dnevu zmage v Moskvi in sodelovala na pohodu "nesmrtnega regimenta" na Rdečem trgu. Ljudmila naj bi večkrat 'všečkala' objave v podporo Vladimirju Putinu in njegovim stališčem do Ukrajine.
Brat Oleg Sirski po navedbah agencije TASS v Rusiji dela kot varnostnik. Za agencijo je dejal, da z bratom nimata stikov. "Nimam stikov z njim, niti ne vem, kje je. Dolgo je že tega, odkar je odšel tja. Tam je že praktično vse življenje, tam služi in ima družino," je povedal Oleg.
