Ruska raketa ji je odtrgala nogo: 6-letnica z novo protezo že trenira!

Grozote lanskega 16. maja si bosta Saša Paskal in njena družina zapomnili za vedno. Ruske rakete, ki so menda zgrešile cilj, so zadele hiše civilistov in rekreativnih centrov, kjer sta se v času napada nahajali Saša in njena mati. Od objektov so ostale le ruševine.

Izpod kupa betona so ju rešili sosedi, ranjena mati Maria Paskal je bila v popolnem šoku, ko je videla hudo poškodovano hčer. Babica še zdaj ne ve, kako je družini uspelo preživeti takšno tragedijo: "Saša je imela poškodovano glavo, zmečkano roko, niti del telesa ni bil takšen, kot je bil prej." Pretreseni oče Oleksij se spominja: "To je bila za nas strašna tragedija. Moja deklica je ostala brez noge. Raketa ji je dobesedno odtrgala nogo."

Vsa Odesa je dan in noč molila, da bi se ranjena deklica izvlekla. "V bolnišnici je izgubila zavest in se po 15 dneh kome zbudila," pove mama. Zdravniki so se borili za njeno nogo, a ker ni bilo cirkulacije krvi, je bila amputacija pod kolenom neizogibna. Po osmih operacijah se je Saša zbudila. Njeno prvo vprašanje, ko se ji je povrnila zavest, je bilo: "Kako bom lahko spet trenirala ritmično gimnastiko?"

Nova proteza in upanje za vrnitev na treninge

Ko se je Saši zacelila noga in je izvedela, da bo dobila novo protezo, se je 6-letna deklica povsem posvetila le enemu cilju – vrnitvi na treninge ritmične gimnastike in udeležbi na tekmovanjih za Ukrajino. Zdravnik Filip Matkovsky ji je razložil: "V povprečju se v enem mesecu navadiš proteze." 

Mama ni mogla zadržati solz, ko je videla navdušenje hčere prvič, ko si je nadela protezo in takoj začela delati korake: "Mama, ne joči. Vidiš, kako hitro si dam gor protezo, kar tekla bom."

Saša je rehabilitacijo opravila v Avstriji. Neverjetno hitro je mojstrsko izpilila gibanje z nožno protezo.

Besede "ne" ali "nemogoče" borbena deklica odtlej ne pozna. "Niste videli njenih oči, ni je bilo možno zavrniti," se spominja njena trenerka Inga Kovalčuk, ko jo je 6-letnica med okrevanjem obiskala z mamo. Saši ritmična gimnastika predstavlja vse njeno življenje. Je zagrizena telovadka, ki trenira od 3. leta, petkrat na teden in ne zamudi treninga, pojasnjuje Kovalčukova, ki je v žaru dekličinih oči videla, da njen entuziazem niti najmanj ni ugasnil.

Vsak začetek je težak

Ko se je osem mesecev po hospitalizaciji in terapijah Saša vrnila na trening, je prevladala previdnost. Strah, da se ne bi kaj zgodilo. A ne Saša, bala se je predvsem njena trenerka: "Njen napredek me kar straši, deklica ne pozna nobenega strahu." A če je prve treninge zaznamovala opreznost, je Saša tako hitro napredovala, da je skupino zdaj že povsem dohitela. Od ostalih v skupini je prav nič ne loči.

"Borka je. Ne glede na to, kaj se zgodi, drži glavo gor in rine naprej," razlaga trenerka, mama pa doda, da če ji kaj ne gre, je to zanjo le spodbuda, da se še bolj trudi. 

Ko po treningu pride domov, pove babici, kaj se je tistega dne naučila. Predvsem pa ima pred očmi dres, posut s kamenčki, ki ji ga je mati kupila po amputaciji noge. Zdaj vztrajno Sašo, ki si je zadala, da bo dres oblekla za tekmovanje, vodijo le ene sanje: "Hočem tekmovati, za Ukrajino!"