'Poznam zvok granat, zato me je še danes strah grmenja'

Veliko je zgodb, ki še niso bile povedane, nam je pred nekaj leti dejal Abid Jašar, mož, ki je pomagal kopati podzemni predor – največjo skrivnost Sarajeva. Na eno od njih smo naleteli ob nedavnem obisku muzeja Tunela spasa (Predor odrešitve).

Leta 1992, ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini, je bila Amila Islambašić stara sedem let. Travme zaradi grozot, ki jih je preživela, tako kot številni drugi, nosi še danes. "Sram me je priznati, a bojim se bliskanja in grmenja. Vem, kako je slišati in videti granate, vem, kako je, ko je nekdo od tvojih ranjen – moj oče je bil vojak, trikrat ranjen. Vsi imamo neke posledice in brazgotine ..." Kljub bolečini ne želi pozabiti. Delo, ki ga opravlja kot kustosinja, ji omogoča, da svojo zgodbo deli naprej. Z vsemi, ki jo hočejo slišati.

'Šolo sem zaključila v kleti – brez elektrike in vode'

Amila je bila eden številnih otrok, ki so bili zaradi vojne prisiljeni na hitro odrasti. "Osnovno šolo sem zaključila v kleti, brez vode in elektrike. Nismo imeli tablic in interneta ... ničesar. Imela sem samo en zvezek in ko smo se učili črke in sem prišla do konca, sem jih morala pobrisati, da sem naredila prostor za nove." Pa je kljub temu uspela v življenju. Zaključila fakulteto in postala profesorica zgodovine. Danes obiskovalcem muzeja pojasnjuje, kako je nastal in kako pomembno vlogo je imel t. i. predor, ki ga ni bilo. "Uspeli smo vsi mi, jaz sem samo primer, ena od Sarajlij," pripoveduje, ko nas pelje v multimedijsko sobo, kjer si obiskovalci lahko ogledajo 17-minutni film o obsedi Sarajeva in kopanju tunela. Posnetki so avtentični.

Med obleganjem Sarajeva, ki je je trajalo 1.425 dni in terjalo življenja 11.541 ljudi, je bilo zaradi 65-kilometrskega obroča, ki ga je agresor sklenil po okoliških hribih, nemogoče priti v bošnjaški del mesta in iz njega. Edina možnost za pot na svobodno ozemlje proti Igmanu je bilo prečkanje letališke steze, nad katero so imeli po dogovoru s srbsko vojsko nadzor Združeni narodi. A to je bilo izjemno tvegano. Prehod 450-metrske letališke steze je bil bolj kot ne boj na življenje in smrt, saj je bilo to izjemno težko storiti neopaženo. Stezo so varovale štiri vrste bodeče žice, med katero so bili postavljeni senzorji gibanja. Vzdolž nje so neprestano bdeli pripadniki ZN, ponoči, ko je bil prehod edino mogoč, pa so stezo razsvetljevali reflektorji. Prav pod temi reflektorji je umrlo več sto ljudi. Vse večja je postajala želja, da bi pisto lahko nekako preleteli ali prečkali pod zemljo.

Od sanj do realnosti

Ideje o predoru pod letališko stezo, od Dobrinje do Butmirja, ne gre pripisati eni sami osebi, pravi Amila, o tem so razmišljali vsi. Okoli 300 pa jih je bilo, ki so tako ali drugače pripomogli k uresničitvi ideje. Danes na dvorišču muzeja visijo njihove fotografije. "Tiste, ki so še živi, smo spraševali, ali bi zdaj kaj spremenili, storili drugače, morda odstopili od sodelovanja. Večina je odgovorila, da ne, da bi šli še enkrat skozi vse. In rešili naše mesto."

Leta 1993 so na dve hiši na nasprotnih straneh letališke steze narisali označbo X. V Dobrinji je bila to neka zapuščena hiša, v Butmirju pa hiša družine Kolar. Po teh označbah sta geodeta, ki se nista nikoli srečala, s pomočjo geodetskih instrumentov definirala projektno os objekta D – B. Kopanje predora se je z obeh strani začelo približno istočasno in je potekalo v izredno zahtevnih pogojih, brez kakršne koli mehanizacije, izključno s krampi in lopatami. "Morate vedeti, da ljudje, ki so kopali predor, niso imeli absolutno nobene zveze z gradbeništvom ali arhitekturo. To so bili vozniki, pravniki, socialni delavci ... Eden od njih je povedal, da ni znal niti držati krampa. Dali so mu ga v roke, pa ni vedel, kaj bi z njim počel. Ampak je rekel bolje, da vzamem kramp kot puško, ker streljati ne znam in bojim se, da bom ubil koga od naših. S krampom pa bom poskusil in se prej ali slej naučil."

Kopali so in kopali, podnevi in ponoči, v povprečju dobre tri metre na dan z vsake smeri. Strah pred tem, da bi jih odkrili, je bil prisoten vsak dan. Le okoli 70 centimetrov nad njimi se je vsako noč odvijala drama, ljudje so še vedno poskušali prečkati pisto.

Glavi problem so jim predstavljale podzemne vode, ki še danes poplavljajo tunel. "Sarajevo je bogato s podzemnimi vodami, kar je danes dobro. Med kopanjem pa je bila to ovira, ker je bila voda ledena, možje pa so bili do kolen v njej. Nad njihovimi glavami so bili kabli za elektriko, na površju pa so bombardirali – lahko si predstavljate, kako nevarno je bilo," pripoveduje Amila. Ena oseba je tudi umrla.

Težave z vodo so reševali s črpalkami, imeli pa so še kup drugih problemov – do orodja za kopanje je bilo težko priti, morali so ga tudi skrajševati, težko se je bilo domisliti, kam odvažati izkopano zemljo, primanjkovalo jim je materiala za podpornike v predoru. Njihovo delo je še dodatno oteževalo dejstvo, da je vse potekalo v strogi tajnosti. Iz ure v uro, iz dneva v dan, meter po meter, z vsakim zamahom so se ekipe ene in druge strani približevale ena drugi. Vsak večer so nestrpno poslušale, kdaj bodo zaslišale ljudi na drugi strani.

Preden so začeli kopati, je v enem dnevu padlo 3777 granat

In res. 30. julija 1993, po štirih mesecih in štirih dneh kopanja, so si možje z nasprotnih strani končno podali roke. "Bosanci smo znani po svoji trmi in prav ta nas je pripeljala do tega, da nam je uspelo. Ne vem, kakšna božja sila jim je bila naklonjena, da so izračunali tako natančno, da niso skopali dveh tunelov, ampak so se srečali na sredini. Odstopanja so bila samo v višini – tunel z dobrinjske strani je bil pol metra višji od tistega z butmirske," še pove Amila.

"Predor, ki ga ni", je zdaj še kako bil.

Tako pomembna stvar seveda ni mogla dolgo ostati skrita in zanj je kmalu izvedela srbska vojska. "Vedeli so, da se nekaj dogaja, da se nekje koplje, niso pa vedeli, kje. Zato je bombardiranje postalo intenzivnejše. Imamo podatek, da je – tik preden so stekla dela – v enem samem dnevu na mesto padlo 3777 granat. Po nekaterih podatkih so na začetku piste celo začeli kopati svoj tunel. In spet je bog pazil na nas. Če bi začeli kopati kasneje, bi nas mogoče prestregli in bi poskus propadel. Naš as v rokavu je bil, da niso vedeli, kje točno je bil vhod oz. izhod iz tunela."

'Če bi vsi odšli iz Sarajeva, kdo bi potem ostal, da ga brani?'

Predor, ki je bil v uporabi od 1. avgusta 1993 do 31. decembra 1995, je med obleganjem mesta predstavljal življenjsko pomembno povezavo z zunanjim svetom. Že prvi dan je šlo po njem v mesto šest ton eksploziva in streliva. "Imeli smo vojsko, nismo pa imeli orožja. Potrebovali smo hrano, gorivo, prvo pomoč, materialno tehnična sredstva. Imeli smo samo cigarete in ker denar ni imel nobene vrednosti, so bile te menjalna valuta. Spomnim se, ko smo prvič dobili jajca. Mama je imela dve škatli cigaret in eno je zamenjala za kantico 15 jajc. Preden so prišla skozi tunel, so se seveda že razbila. Prej smo imeli jajca v prahu in ko smo dobili prava jajca, tudi, če so bila razbita, nam je to ogromno pomenilo. Z bratom in sestro smo se usedli za mizo in ven lovili lupine, da smo jih potem lahko pojedli."

Pot iz mesta skozi predor je bila najprej dovoljena samo vojakom s posebno dovolilnico, nato so na svoj račun prišli vojni zaslužkarji in preprodajalci, ki so od pomembnežev in premožnih ljudi sprejemali podkupnine. Ocenjuje se, da naj bi šlo vsega skupaj skozi predor 1.150.000 ljudi. Z imenom in priimkom je v dokumentih navedeno 400.812 ljudi, 720.000 naj bi bilo neregistriranih oseb. Prijavnico, ki je bila nekoč v kleti, je danes moč videti v muzeju. "Zanimivo je, da so se ljudje večinoma vračali. Seveda so bili tudi taki, ki so po tunelu zapustili Sarajevo, a to je zelo majhen odstotek. To je tisto, kar sem omenila na začetku, da smo zelo trmasti – če bi vsi odšli iz Sarajeva, kdo bi potem ostal, da ga brani?" pove Amila. Prvi predsednik BiH Alija Izetbegović je imel za prehod skozi predor celo svoj stol. "Čeprav ni hotel nobenega posebnega tretmaja, so mu pripadniki vojske BiH izkazali čast tako, da so mu izdelali poseben stol. Pogosto ga je prepuščal nosečnicam in otrokom, on pa je hodil zraven."

Še letos bodo odprli dodatnih sto metrov predora

Po končanem obleganju je bil predor zapuščen, začel je propadati. Brez rednega vzdrževanja ga je voda poplavljala, začel se je rušiti. Dan za dnem je izginjal meter po meter. Nihče na nivoju oblasti ni pokazal interesa, da bi ga zaščitil. Nato je družina Kolar začela zbirati predmete, ki so ležali v njem in okoli hiše – orodje, nahrbtnike, prazne vreče, vojaške uniforme, mine, vozičke ... in kar je najpomembneje, ohranili so tudi avtentičnih 20 metrov predora. Leta 2012 ga je kanton Sarajevo zaščitil kot kulturno dediščino. Prav zdaj, pove Amila, potekajo dela, še letos namreč nameravajo odpreti dodatnih sto metrov predora.

V muzeju je med drugim moč videti tudi repliko tunela, kjer so na enem od vozičkov naložena popolnoma ohranjena jajca. "Kot sem vam povedala, takšna niso nikoli prišla do nas. Pa smo jih bili vseeno veseli in smo jih pojedli. Pogosto nam starši niso dovolili, da skačemo in se igramo, ker smo v gibanju hitreje postali lačni, zato smo morali biti mirni. Ko pa smo dobili jajca, nam je bilo to dovoljeno."

Na ogled je tudi kronološki razvoj opreme vojske BiH. "Na začetku vojne nismo imeli absolutno nič, naši vojaki so bili oblečeni tako kot mi zdaj – v kavbojkah in supergah. Med vojno pa so, kot vidite, uspeli narediti uniforme. Prav tako so imeli na začetku doma narejeno orožje iz vodovodnih cevi – s tem nisi mogel nikogar ubiti, bilo je zelo težko in imelo je zvočni efekt, dajalo je vtis, da gre za pravo orožje, kar nam je zelo pomagalo."

O tem, kakšno je bilo življenje v Sarajevu pod obsedo, pa najbolj živo priča zastekljena soba na dvorišču – na oknih je folija z oznako UNHCR, eno je polepljeno z lepilnim trakom. V peči so superge, na mizi t. i. lunch paket, na polici improvizirane baterije, saj ni bilo elektrike. "Tu je prikazan vsakdan vsake družine med vojno. Če ne od granat in metkov, so stekla popokala od detonacij. Ker smo se morali med zimo znajti, smo na okna namestili folijo ali pa deke, ki smo jih dobili od humanitarne pomoči. Okna, kjer je steklo šele začelo pokati, pa smo zalepili, da ni šlo naprej. Kar se tiče hrane – običajno pride en paket na osebo, za en obrok. Mi smo dobili dva ali tri pakete za celo družino za dan ali dva, kar seveda ni bilo dovolj, zato smo se morali znajti. Naše mame so pokazale veliko domišljije in hrabrosti – stalno so kuhale neke juhice in čorbice, da nismo bili lačni. Za razsvetljavo smo uporabljali doma izdelane sveče, ki so dolgo gorele, edina slabost je bila, da smo bili potem vsi črni po obrazu. Parki v mestu so že prvo leto ostali brez dreves in da smo se ogreli, smo zažigali vse, kar smo imeli in je gorelo – od parketa, do knjig in obleke," doživeto pripoveduje Amila in kljub žalosti, ki jo je slišati v njenem glasu, doda, da je takrat obstajala neka povezanost med ljudmi, ki je danes žal ni več. "V eni sobi so bile tudi po dve ali tri družine in nihče se ni prepiral, smejali smo se. Drug drugemu smo bili v oporo."

V spomin in opomin, da se nikoli več ne ponovi

Nekaj, kar je še ne tako dolgo nazaj ljudem služilo za golo preživetje, si danes kot zanimivost za deset konvertibilnih mark (pet evrov) hodijo ogledovat turisti. Leta 2018 jih je prišlo kar 120.000 – največ iz Kitajske, Japonske in Bližnjega vzhoda. "Smo eden najbolj obiskanih krajev v BiH. Ljudje prihajajo s celega sveta – tako iz sosednjih držav, Slovenije, Hrvaške in Srbije, kot tudi iz zelo oddaljenih krajev, kot sta ZDA in Avstralija. Ravno zadnjič so prišli motoristi iz Brazilije."

Pa tujci vedo, kaj se tu zgodilo? "Vedo, da je bila vojna in pridejo pogledat predor. Ko slišijo zgodbo, pa je to nekaj povsem drugega. Jasno jim postane, da predora nismo kopali zato, da bi se igrali, ampak zato, da smo preživeli. 1.425 dni obsede ni bil film, bila je resnica. Skoraj 12.000 mrtvih samo v Sarajevu je velika številka. 1.601 otrok je bilo namerno ubitih. Naši gosti pridejo z eno sliko, odidejo pa s povsem drugačnimi občutki. Kar je, navsezadnje, tudi naš cilj. Tukaj smo v spomin in opomin, da se kaj takega nikoli več ne ponovi."

Domačini medtem, razumljivo, tja sploh ne hodijo. "Tistim, ki so sodelovali v vojni, to ni turistična atrakcija, tudi meni ni. Moj oče je bil v muzeju dvakrat in če jaz ne bi delala tu, ne bi prišel nikoli. Ni mu zanimivo, pravi, da je tukaj pustil najlepša leta svojega življenja. Šel je čez vse grozote, na Igmanu je bil ranjen, bos sredi zime. Drugače je, ko to gledaš v filmu. Mi smo preživeli težko obdobje. Ko nimate hrane in vidite, kako se mama trudi za to, da bi vam jo omogočila, se vam to vtisne v spomin. Čeprav ga ne obiskujemo, pa muzej mora živeti, trudimo se ga ohranjati in prikazati, kako je nekoč bilo. Tako Sarajlije kot vsi Bosanci in Hercegovci si to zaslužimo."