Saška se je rodila tri leta po očetovi smrti: vsak teden jo pelje na njegov grob

Ko 41-letna Irina pogleda svojo 11-mesečno hčer, v njej vidi moža. Deklica ima njegove oči in njegova ušesa, pripoveduje novinarjem švicarskega Blicka v Lvovu.

Ime ji je Oleksandra, mama pa jo kliče Saška. Ime je dobila po očetu Oleksandru.

Umrl je 5. decembra 2022 med boji pri Dibrovi na vzhodu Ukrajine. Saška se je rodila tri leta kasneje. 

Irina in Oleksandr sta se spoznala leta 2013 na zabavi. Delala sta v istem podjetju – ona v kadrovski službi, on kot programer. Naslednji dan jo je povabil na kavo.

Ko si je Irina nekoč zaželela morja, je Oleksandr najel posojilo in odpeljala sta se za teden dni v Bolgarijo. Po vrnitvi jo je vprašal, ali bi se preselila k njemu.

Začela sta skupno življenje v starem stanovanju v središču Lvova. Ogrevanje ni delovalo, vendar ju to ni motilo.

Pozneje sta se poročila in si zaželela otroka. Toda Irina ni mogla zanositi.

Odločila sta se za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Zdravniki so pridobili njene jajčne celice in jih oplodili z Oleksandrovimi semenčicami.

Nastalo je šest zarodkov, a poskusi zanositve niso uspeli in število zamrznjenih zarodkov se je zmanjševalo.

Nato je prišla vojna.

Ko je Rusija 24. februarja 2022 napadla Ukrajino, bi Irina in Oleksandr lahko odšla iz države. Odločila sta se ostati.

Oleksandr se je želel pridružiti ukrajinski vojski. Toda zanimanje prostovoljcev je bilo tako veliko, da so ga ob prvem poskusu poslali domov. Tretjič so ga sprejeli. 

Sprva je služil v Lvovu, nato pa je 13. avgusta 2022 z bojno enoto odšel na vzhod države. Z ženo sta se pogovarjala po telefonu, kadar je bilo mogoče. Tri mesece pozneje se je za nekaj dni vrnil domov.

Irina se spominja, da je bil drugačen. Predvsem njegove oči. V bojih je izgubil več soborcev.

Med tem obiskom sta sprejela odločitev, ki bo po njegovi smrti določila njuno prihodnost.

Od šestih zarodkov, ki sta jih ustvarila pred vojno, jima je ostal samo še eden. Irina in Oleksandr sta odšla k notarju in podpisala dokument, s katerim je Oleksandr dovolil, da lahko žena njun zadnji zamrznjeni zarodek uporabi tudi v primeru njegove smrti.

Nato se je vrnil na fronto.

Nekaj tednov pozneje je zazvonil telefon. Bilo je jutro 5. decembra 2022. Irina je doma ravno razgrnila podlogo za jogo, ko jo je poklical Oleksandr. Vrnil se je s položaja pri Dibrovi. Bil je utrujen in želel je spati. Govorila sta o paketu, ki mu ga je nameravala poslati. Nato sta se poslovila.

Okoli poldneva so ruske sile napadle ukrajinske položaje. Po pripovedovanju njegovih soborcev je Oleksandr poskušal pomagati vojakom, ki so ostali ujeti v obkoljenem zaklonišču. Vodil je manjšo skupino, ko ga je zadel strel. 

Irina v Lvovu ni vedela, kaj se je zgodilo. Blicku je povedala, da je nenadoma začela jokati, čeprav ni vedela, zakaj. Čakala je na njegovo sporočilo. Minil je ponedeljek. Nato torek. In sreda. Njegovi soborci so ji sprva govorili, da je na nalogi in da je vse v redu. V četrtek je Oleksandrov oče izvedel, da sina pogrešajo.

Njegovo truplo je ostalo na območju bojev. Poveljnik zaradi nevarnosti tja ni želel poslati novih vojakov. Nekateri Oleksandrovi soborci so se kljub temu odločili, da ga bodo pripeljali nazaj. Pokopali so ga v Lvovu.

Po moževi smrti je Irina približno leto in pol obiskovala psihologinjo. Blicku je povedala, da je želela svojo bolečino zavestno predelati. Nato se je začela pripravljati na nekaj, za kar sta se z možem odločila že pred njegovo smrtjo. Začela je telovaditi in paziti na prehrano, kajti na kliniki jo je še vedno čakal njun zadnji zamrznjeni zarodek. Več kot dve leti po Oleksandrovi smrti so ga prenesli v njeno maternico. Tokrat je uspelo.

Rodila se je deklica, ki ne bo nikoli poznala očeta. Zdaj je stara 11-mesecev in Irina skrbi, da je del njenega življenja. Vsak teden jo odpelje na njegov grob na vojaškem delu pokopališča Ličakiv v Lvovu. Včasih ob grobu na telefonu predvaja posnetke Saške, kako se smeji in čeblja.

Vojna je podobne zgodbe prinesla tudi drugim ukrajinskim družinam. Maja 2025 se je v mestu Rivne rodil deček, spočet z biološkim materialom očeta, ki je umrl leto prej.

Natalija in Jurij Hordijčuk sta si več kot leto dni prizadevala za otroka in obiskovala strokovnjake za reproduktivno medicino. Pred odhodom na fronto je Jurij shranil semenčice. Padel je 21. maja 2024. Po njegovi smrti se je Natalija odločila za oploditev z njegovim zamrznjenim biološkim materialom. 20. maja 2025, skoraj natanko leto po njegovi smrti, se je rodil njun sin. 

Ukrajina je novembra 2023 sprejela zakon o zagotavljanju pravice vojakov do biološkega starševstva, naslednje leto pa zakonodajo dodatno spremenila.

Leta 2025 je uvedla tudi državno financiran program odvzema, zamrzovanja in shranjevanja reproduktivnih celic vojakov.

Program vključuje zdravstveni pregled, odvzem reproduktivnih celic, njihovo zamrzovanje in shranjevanje.

Po podatkih ukrajinske nacionalne zdravstvene službe je junija letos te storitve zagotavljalo 22 zdravstvenih ustanov.

Če vojak umre, država financira shranjevanje njegovih reproduktivnih celic še tri leta po smrti. Pod določenimi pogoji je mogoče shranjevanje nato podaljšati. Pri uporabi biološkega materiala po smrti pa je ključno tudi predhodno soglasje.