Se Evropska unija pripravlja na prihodnost brez Washingtona?

Nato, ustanovljen leta 1949, je vojaško zavezništvo ZDA, Kanade in evropskih držav, ki temelji na načelu, da je napad na eno članico napad na vse. Vendar to načelo ni več tako sigurno, kot je bilo, saj so se napetosti med Washingtonom in evropskimi zavezniki okrhale, evropske vlade pa je to spodbudilo k večjemu poudarku na lastnih obrambnih zmogljivostih.

Rdeči alarm se je pri evropskih voditeljih vklopil, potem ko je Trump večkrat kritiziral članice zaradi njihovih izdatkov za obrambo, piše Al Jazeera. Prav tako je večkrat podvomil o vrednosti zavezništva, se sporekel z voditelji glede Ukrajine in Irana, zagrozil, da bo od zaveznice v Natu, Danske, zasegel Grenlandijo in večkrat javno namignil, da bodo ZDA izstopile iz zavezništva.

A najnovejša zaostritev prihaja po začetku vojne ZDA in Izraela proti Iranu, ko je Trump evropske zaveznike obtožil, da ne podpirajo Washingtona, in Nato označil za "papirnatega tigra".

Pentagon naj bi celo pripravil memorandum, ki preučuje možnosti za kaznovanje zaveznikov, če ti ne bi dovolj podprli ZDA med vojno. Možnosti vključujejo začasno izključitev Španije, ki je do vojne še posebej kritična, ter pregled stališča ZDA glede britanskega zahtevka za Falklandske otoke.

Pablo Calderon Martinez, vodja katedre za politiko in mednarodne odnose na Univerzi v Londonu ter strokovnjak za evropske zadeve, je za Al Jazeero povedal, da Španije pravno ni mogoče izključiti iz Nata. "Ne obstaja pravni mehanizem za izključitev članice. Obstaja pa mehanizem, po katerem se lahko članica sama umakne iz organizacije," je dejal. Dodal je, da nekatere države že dolgo ne izpolnjujejo Natovih zavez, vendar to ni razlog za izključitev. Bolj verjeten scenarij bi bil, da bi iz Nata izstopile ZDA.

A kljub temu je to spodbudilo dvome o enotnosti zavezništva in znova odprlo pomembno vprašanje: Ali lahko Evropa sama poskrbi za svojo obrambo?

V središču prizadevanj Evrope za iskanje alternativnih varnostnih ureditev je člen 42.7 ustanovne pogodbe EU, piše Al Jazeera. Člen 42.7 Pogodbe o Evropski uniji je klavzula o medsebojni obrambi bloka. Določa, da morajo v primeru, če je država članica EU žrtev oboroženega napada na svojem ozemlju, ostale države članice zagotoviti pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov.

Za primerjavo, člen 5 Severnoatlantske pogodbe (Nato) določa, da se napad na eno članico šteje za napad na vse. Podprt je s skupnim načrtovanjem in skupnimi vajami ter temelji na vojaški moči Združenih držav.

Vendar pa za razliko od člena Nata evropska klavzula ni podprta z integrirano vojaško poveljniško strukturo, stalnimi obrambnimi načrti ali stalno silo, ki bi lahko samodejno ukrepala, prav tako pa ZDA nimajo nobene obveznosti posredovanja. To pomeni, da se v praksi pogosto šteje za manj verodostojno kot vojaško jamstvo, čeprav ostaja pomembna politična zaveza.

Pozivi k okrepitvi tega člena so bili v zadnjem času glasnejši. Največji zagovornik je bil Ciper, ki je član EU, ni pa član Nata. Prejšnji mesec je namreč britansko oporišče na otoku zadel dron, kar je na Cipru povzročilo velike skrbi. In čeprav takšen incident ni dovolj, da bi sprožili 5. člen Nata, bi pa lahko pomislili na člen 42.7.

Ciprski predsednik Nikos Christodoulides je dejal, da so se voditelji strinjali, da je čas, da se določi, kako bi ta klavzula delovala v praksi, če bi bila aktivirana. "Včeraj zvečer smo se dogovorili, da bo Evropska komisija pripravila načrt, kako se odzvati v primeru, da država članica sproži člen 42.7," je dejal v petek na vrhu EU.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je prav tako poudaril, da je treba klavzulo obravnavati kot zavezujočo obveznost in ne kot simbolično gesto. "Kar zadeva člen 42, sedmi odstavek, to niso le besede," je dejal med vikend obiskom Grčije.

Tudi vodja zunanje politike EU Kaja Kallas je dejala, da mora Evropa okrepiti svoja obrambna prizadevanja, potem ko je Trump "zatresel transatlantski odnos do temeljev".

"Naj bom jasna: želimo si močne transatlantske vezi. ZDA bodo ostale partner in zaveznik Evrope. A Evropa se mora prilagoditi novim razmeram. Evropa ni več glavno središče gravitacije Washingtona," je dejala na obrambni konferenci v Bruslju. "Ta premik traja že nekaj časa. Je strukturne narave, ne začasen. Pomeni, da mora Evropa stopiti korak naprej. Nobena velika sila v zgodovini ni prepustila svojega preživetja drugim in preživela."

Na člen se je prvič sklicevala Francija po napadih v Parizu leta 2015, za katere je odgovornost prevzel ISIS. Umrlo je 130 ljudi, več sto pa je bilo ranjenih. Napadi so bili najsmrtonosnejši v Franciji od druge svetovne vojne. Po sprožitvi člena so druge države EU delile s Francijo svoje obveščevalne podatke, da bi pomagale oblastem razkriti ozadje zarote, ki je vodila do napadov.

Tudi 5. člen Nata je bil doslej uporabljen le enkrat. Po napadih 11. septembra 2001 v ZDA. Vendar pa pomoč Nata ZDA ni bila omejena le na izmenjavo obveščevalnih podatkov, zavezniki so namreč prispevali več deset tisoč vojakov v vojno pod vodstvom ZDA v Afganistanu. Operacije so trajale dve desetletji, pri čemer je bilo ubitih več kot 46.000 afganistanskih civilistov, skupaj z 2461 ameriškimi vojaki in približno 1160 vojaki koalicije, ki niso bili iz ZDA, po podatkih projekta Univerze Brown.

Občutno povečanje obrambnih proračunov evropskih držav je pripomoglo k špekulacijam, da se Evropa oddaljuje od ZDA. Mnoge države zdaj ciljajo na to, da bi za vojsko letno namenjale pet odstotkov svojega bruto domačega proizvoda.

Po mnenju mnogih, tudi Carneja Rossa, nekdanjega britanskega diplomata, bi morale evropske sile začeti resno načrtovati večjo samozadostnost. "Evropejci sami, zlasti najmočnejše države, kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija in Italija, se morajo začeti pogovarjati o tem, kako se braniti brez ZDA," je dejal.