Še se bodo pogovarjali. Z Orbanom ravnajo v rokavicah, da ne bi postal še radikalnejši

Na ramenih nemške kanclerke Angele Merkel je te dni precej težko breme. Že tretjič ali četrtič (odvisno od tega, ali na brexit gledamo kot na posledico ali ločeno krizo), odkar je kanclerka, visi usoda EU na nitki, številni pa rešitev pričakujejo prav od nje. 

Prvi takšen preizkus je bila finančna kriza, ki je za seboj pustila nezadovoljne Italijo, Španijo, Portugalsko in predvsem Grčijo – države, ki jih je kriza zelo prizadela, cena rešitve pa je bila precej visoka. 

Drugi takšen preizkus je bila migrantska kriza. Ta je za seboj pustila jezne države ob migrantski poti, ki Nemčiji še niso odpustile politike odprtih vrat, ena od njenih posledic pa je dejstvo, da EU še vedno nima urejene migracijske politike, kaj šele odnosov med državami ali enotnega vrednostnega kompasa. Če kaj, potem je ta vse bolj pokvarjen. 

Potem se je zgodil brexit in zdaj smo sredi nove krize, ki jo je povzročila pandemija covida-19. 

Vsaka od teh kriz je v različnih državah zaradi zgodovinskih in družbenih dejavnikov pustila drugačne sledi, vsaka nova kriza pa očitno še poglablja razpoke v povezavi, ki je zadnja leta gradila na vse bolj trhlih temeljih, in strategiji, katere cilj je bilo širjenje povezave, četudi so nekatere države lagale, ko je šlo za izpolnjevanje pristopnih kriterijev. Le malokdo pa se je ukvarjal z vprašanjem, kako bo povezava, ki nima "skupnega vrhovnega političnega telesa", odporna na politične pretrese v posameznih članicah. 

Zdaj, ko cilj držav ni več le skupaj ustvarjati čim večje tržišče in storiti vse, da bi bile del povezave, je jasno, kako nepremišljen je bil del projekta in kako ranljiv je ta v zmedenem globalnem svetu, kjer ZDA iščejo nekoliko drugačno vlogo od vloge "dežurnega policaja", Kitajska pa je odločena doseči svetovno dominacijo, medtem ko Rusija razmišlja, kako si povrniti nekdanjo veličino. 

EU zdaj potrebuje velik finančni paket za okrevanje po krizi, ki je nekaj sektorjev povsem spravila na kolena. Vzporedno so na dan privrele vse razprtije med državami, ki so se kuhale že nekaj časa, je pa tokrat bruseljska večina ugotovila, da lahko priložnost izkoristi za to, da nekoliko ukroti uporne vlade, ki se spogledujejo z avtokratskimi prijemi – torej predvsem višegrajsko skupino, ki se ji pod vlado Janeza Janše vse bolj priključuje tudi Slovenija. 

Poljska in Madžarska nasprotujeta načelu vladavine prava, saj jima je jasno, da gre za mehanizem, ki bi lahko posegel v vse večjo samovoljo njunih politikov. Merklova mehanizem sicer še vedno brani, prav tako večina drugih voditeljev. Po včerajšnji videokonferenci je dejala, "da se bodo z Varšavo in Budimpešto še pogovarjali". Vse dokler ne bo rešitve. 

Tudi Charles Michel in Ursula von der Leyen sta dejala, da Evropejci pričakujejo sredstva za izhod iz krize – zaplet pa je zato treba rešiti.  

Zanimiv je bil pogled nizozemskega premierja Marka Rutteja, ki bi upornima državama naložil domačo nalogo. "Naj povesta, kako bomo rešili problem," je dejal po srečanju.

Dogovora kategorično ne zavrača niti Orban, ki ocenjuje, da je možnih veliko rešitev, potrebna je le politična volja. Za eno od madžarskih radijskih postaj je ocenil, da bi bile za Madžarsko in Poljsko sprejemljive rešitve, "ki bodo sprejete soglasno, ne pa na podlagi politične večine".

A da bi rešili problem, bi morali obe strani ugotoviti, kaj razumeta pod izrazom "vladavina prava". Medtem ko bruseljska stran trdi, da gre za varovanje vrednot EU, je druga stran mnenja, da gre za "ideološko palico", s katero se želi kaznovati premalo "progresivne države", tudi ko gre za migrantsko politiko ali vprašanje skupnosti LGBTQ+. Še posebej pa naj bi Viktorja Orbana in njegovega poljskega kolega motilo, da ni jasno, kam naj se država pritoži, če bo z odvzemom sredstev kaznovana za "nespoštovanje vladavine prava". 

Torej za nespoštovanje koncepta, ki se je sprevrgel v dvorezni meč. Bruseljska večina upa, da ji bo pomagal zavarovati prevelik odmik politike v državah članicah v katero od skrajnosti, pri čemer trenutno izstopa skrb nad premiki preveč skrajno desno. Države, ki se tja pomikajo, ker menijo, da Bruselj ne spoštuje njihovih vrednot in pogledov, nova pravila še bolj oddaljujejo od povezave – če ne drugega, jih uporna politika izkorišča za dokazovanje na domačem terenu in se na ta način še dodatno postavlja v vlogo žrtve, ki se mora braniti. Zgodovina pa uči, da se lahko slikanje zunanjih in notranjih sovražnikov hitro sprevrže v resne družbene in politične težave. 

Na udaru ideološke bitke se je zdaj znašla predvsem Evropska ljudska stranka (EPP), ki pa že leta dokazuje, da si niti sama ni na jasnem, kaj storiti z Orbanom in podobnimi "uporniki", saj ima ogromno težav z lastno identiteto, v takšnih razmerah pa je seveda težko z gotovostjo reči, kaj je sprejemljivo, zato ostajajo zgolj pri vsem, kar ni sprejemljivo, to pa je olje na ogenj Orbanovega uporništva, saj lahko domači javnosti znova in znova dokazuje "napake" bruseljske politike. 

O dogajanju znotraj EPP se je za Euractiv razgovoril neimenovani grški vir, ki želi seveda ostati neimenovan. Tako Orban kot Janša namreč pripadata tej družini.  "Vprašanje poljskega in madžarskega veta je veliko večje od same EPP," je dejal. In to zagotovo drži, saj v Varšavi kar sami pravijo, da je na kocki usoda povezave. 

Vprašanje je, kako daleč bi državi šli. Zgolj do lastnega izstopa? In kaj bi to prineslo? Ali bi skušali odcepiti celoten višegrajski blok in še koga? 

Vir pravi, da so bili zadnji Orbanovi napadi na EU, ki jo je obtožil, da "bo z vsiljevanjem vladavine prava vsilila bruseljsko migrantsko politiko", v EPP pospremljeni le z blagimi kritikami. "Nihče Orbana ni podprl, a tudi nihče ni zahteval drastičnih korakov. Nič se ni zgodilo v preteklosti, nič se ne dogaja zdaj in tudi v prihodnje se ne bo," je prepričan vir. 

Aprila lani se je sicer vzpostavila pobuda po izključitvi Orbanove stranke, a za to ni bilo dovolj podpore. 

Vir meni, da na to pomembno vpliva vse bolj okrepljeno prepričanje, da bi Orban, če ga izključijo, postal še radikalnejši, s tem pa bi bilo doseganje kompromisov na ravni držav članic še težje. 

Ne manjka pa niti tistih, ki menijo, da so težave EU veliko večje od Orbana. Vir prihodnjih izzivov vidijo v vse bolj različnih pogledih dveh temeljev EU  – Nemčije in Francije – na vprašanje varnosti. Francija se vse bolj zavzema za lastne obrambne enote, Nemčija ostaja pri povezavi z ZDA. 

Na koncu je tako jasno, da je pred povezavo novo nemirno obdobje, tudi zato, ker je reševanje težav v Bruslju počasno, zapleteno, ob naraščajoči polarizaciji sveta pa tudi vse bolj pod vplivom domačih političnih razprtij v državah članicah, ki ne prepoznajo vedno dejstva, da so same za aktivnejšo vlogo v današnjem svetu vendarle premajhne, nedelujoča EU pa prav tako ni rešitev.