V ozadju zadnjega zvočnega sporočila, ki ga je Bilind poslal svojemu zaskrbljenemu očetu v Kurdistan, je mogoče slišati nemir med potniki na čolnu. Bilindov gumenjak je bil eden od približno osemnajstih, ki so v noči na 23. november po hladnem in temnem Rokavskem prelivu iz Francije v Združeno kraljestvo prevažali od 300 do 600 migrantov. Na cilj ni prispel.
"O moj Bog, zakaj je takšna voda?!" je v ozadju zvočnega sporočila slišati vzklikanje ženske, ki govori v kurdščini, ko Bilind pove očetu, da mora izklopiti mobilni telefon, sicer se bo tihotapec razburil. Očeta, ki je, odkar se je sin odpravil na pot, molil za njegovo varno potovanje, je še pomiril z besedami, da je svojo lokacijo v aplikaciji Snapchat delil s svojima bratoma v Kanadi.
Šukir je bil prepričan, da je to najnevarnejša etapa poti njegovega mladega sina, odkar je ta konec oktobra zapustil rojstni kraj Zakho v provinci Duhok in se podal na potovanje, ki ga je skozi Belorusijo in Nemčijo pripeljalo v Francijo. "Naj bo Bog z vami," mu je Šukir sporočil preko platforme Viber. Bilind se je kmalu zatem odzval in očetu rekel: "Spi, prosim, ne skrbi zame."
A Šukir je bil še kako zaskrbljen. Stik je bil tihotapec po imenu Mažid iz province Duhok: "Naš dogovor s tihotapcem je bil, da bo sin potoval s tovornjakom, potem pa je tihotapec poklical in rekel, da je minilo že 17 ali 18 dni, ampak še vedno ni tovornjaka, saj je policija pripeljala pse. Rekel je, da je edini način gumenjak."
Bilind je bil tako eden od 33 ljudi, večinoma iraških Kurdov, ki so se 23. novembra okoli 21. ure po britanskem času na obali Calaisa vkrcali na gumenjak, ki ni nikoli prišel na cilj. Francoske oblasti so kasneje odkrile 27 trupel in identificirale vse razen enega potnika. Bilindovo truplo so kasneje vrnili v domovino.
Tako kot mnogi drugi na gumenjaku je bil Bilind na poti v Združeno kraljestvo v iskanju boljšega življenja. Dva njegova brata sta pred nekaj leti odšla v Kanado, prijatelje in sorodnike pa je imel po Evropi in v Veliki Britaniji, kjer je upal, da bo nadaljeval svoje delo kot brivec.
"Njegove sposobnosti so bile boljše od mojih," je za medije dejal njegov prijatelj Jusuf Mousa. "Ko je začel govoriti o odhodu v tujino, nisem bil zadovoljen in sem ga poskušal odvrniti, a ni šlo. Vztrajal je, da bo šel v Britanijo."
Bilind se je šolal do sedmega razreda, preden je začel delati. Večino časa je preživel v svojem rojstnem mestu Zakho, v slikoviti gorati pokrajini Duhok. Užival je v pohodih po gorah, pravijo njegovi tesni prijatelji, čeprav je bilo to pravzaprav prepovedano in nevarno zaradi vojne med vojščaki Kurdske delavske stranke (PKK) in turško vojsko. Prav tako je imel rad glasbo in redno je obiskoval telovadnico.
Letos poleti, ko je mreža tihotapcev prepričala na tisoče iraških Kurdov, da odpotujejo na belorusko-poljsko mejo, da bi dosegli Evropo, pa se je Bilind odločil, da mora tudi on poskusiti srečo.
"Prosil me je, da grem z njim, a ne maram Evrope," je povedal Bilindov tesni prijatelj Alind Mustafa. "Najprej je šel v Sirijo, od tam pa v Bagdad in nato v Belorusijo," je dejal Alind. "V Belorusiji je ostal dan ali dva, od tam pa je odšel v Nemčijo." Nato pa je nadaljeval pot, ki se je tragično končala.
Užaloščeni oče tako sina ni slišal nikoli več. Še vedno občasno strmi v zadnje sporočilo, ki pravi: "Ne skrbi". "Vstal sem okoli 8. ure zjutraj in šel v službo. Ko do devetih ni bilo nobenega sporočila od njega, sem si mislil, verjetno so prišli na drugo stran. Nenehno sem ga klical, ampak ni bilo povezave. Potem pa smo okoli enajstih zvečer videli poročila in postali smo zaskrbljeni. Vzpostavil sem stik s tihotapcem, ki je sprva rekel, da to niso naši. Tudi preživeli ni prepoznal Bilindove fotografije. Ampak ko od njega še vedno ni bilo nobenega glasu, smo francoskim oblastem posredovali vzorec DNK in končno so potrdili, da je bil Bilind med mrtvimi."
Rokavski preliv sicer tudi po tragediji ostaja priljubljena točka za vse večje število obupanih ljudi, ki želijo prečkati ozko oceansko povezavo med Francijo in Anglijo. V to jih prepričujejo tihotapci, ki si polnijo žepe, pri tem pa jim je popolnoma vseeno, da številni nevarne poti ne preživijo, čeprav so jim, ko so jih vabili na pot, obljubljali varnost.
Dogajanje sicer povzroča velike diplomatske napetosti med Londonom in Parizom. Francoski predsednik Emmanuel Macron je na primer pred časom obtožil britanskega premierja Borisa Johnsona, da "ni resen" glede svoje politike za zaustavitev migrantskih prihodov.
Migracije v Evropo se medtem nadaljujejo tudi po drugih poteh. Ob zahodni obali Libije so tako danes odkrili trupla 28 migrantov, ki so umrli v Sredozemskem morju, potem ko se je njihov čoln prevrnil na poti v Evropo. Gre samo za zadnjo v nizu tragičnih nesreč na eni od najbolj smrtonosnih migracijskih poti. Po posmrtnih ostankih sodeč, se je čoln prevrnil pred nekaj dnevi, število smrtnih žrtev pa bi lahko še naraslo.
Zadnja tragedija se je zgodila le nekaj dni po tistem, ko je v podobnih incidentih ob obali Libije v enem tednu umrlo 160 migrantov. S tem je skupno število umrlih po podatkih Mednarodne organizacije za migracije letos naraslo na 1500.
