Skrivnost Vojničevega rokopisa: kaj, če smo ves čas brali v napačnem vrstnem redu?

Rokopis, ki ga je neznani avtor napisal v še neidentificirani pisavi, je predmet razprav o njegovem izvoru in pomenu vse od leta 1912, ko se je pojavil na trgu redkih knjig. Takrat ga je poljsko-ameriški trgovec s starimi knjigami Wilfrid M. Voynich prvič ponudil širši javnosti. Kriptografski poskusi besedila niso uspeli razvozlati, čeprav ni jasno, ali je sploh šifrirano. Znanstvene analize pa kažejo, da so materiali skladni s tistimi, ki so jih uporabljali pri izdelavi rokopisov v 15. stoletju.

Čeprav besedilo še vedno ni razvozlano, številne ilustracije v rokopisu nakazujejo, kakšna bi lahko bila njegova vsebina. Razdeljen je na šest različnih sklopov, ki prikazujejo rastlinske primerke; astronomske in astrološke risbe; balneološke upodobitve kopališč in kopanja; kozmološke medaljone; farmacevtske ilustracije zelišč in korenin ter besedilo brez ilustracij, ki bi lahko vsebovalo recepte. Vsak zapis v zadnjem sklopu označuje cvetlica, podobna zvezdi.

Zgodovina šifriranega rokopisa, ki je preživel toliko stoletij in prepotoval dolgo pot, je razmeroma dobro poznana. Prvi potrjeni lastnik kodeksa je bil cesar Svetega rimskega cesarstva Rudolf II., ki ga je kupil za 600 zlatih dukatov in verjel, da je delo Rogerja Bacona. Povezava z Baconom sicer temelji zgolj na domnevah, raziskave pa so resno omajale tudi teorijo, da je bil lastnik rokopisa angleški alkimist John Dee.

Bolj zanesljivo je, da je rokopis pozneje prišel v knjižnico farmacevta Jacobusa Horčickega de Tepeneca, do leta 1637 pa je bil v lasti alkimista Georgiusa Barschiusa. Ta je rokopis zapustil Johannesu Marcusu Marci de Cronlandu, ki ga je leta 1666 skupaj s pismom, ki je še danes shranjeno ob rokopisu, poslal uglednemu jezuitskemu učenjaku Atanaziju Kircherju.

Leta 1912 je Voynich rokopis kupil od jezuitskega kolegija v Frascatiju blizu Rima. Po Voynichevi smrti je rokopis podedovala njegova žena Ethel, ki ga je v oporoki zapustila Anne Nill, njuni prijateljici in pomočnici. Nill je leta 1961 knjigo prodala newyorškemu trgovcu s starimi knjigami H. P. Krausu, ta pa jo je osem let pozneje podaril knjižnici Beinecke.

Od takrat je rokopis knjižnico zapustil le enkrat – ko je bil v letih 2014 in 2015 razstavljen na razstavi Decoding the Renaissance: 500 Years of Codes and Ciphers (Razvozlavanje renesanse: 500 let kod in šifer) v knjižnici Folger Shakespeare.

Dolgotrajna uganka rokopisa povzroča sive lase vsem, ki se je lotijo. A zdaj nova raziskava ponuja nekakšno razlago, zakaj se strokovnjaki težko poenotijo. Razlog namreč ni le v tem, da je vsebina rokopisa izjemno skrivnostna, temveč tudi v tem, da so vsi rokopis brali v napačnem vrstnem redu, piše Guardian.

V članku, objavljenem v znanstveni reviji Digital Medievalist, Colin Layfield in Lisa Fagin Davis trdita, da so bili prepognjeni listi rokopisa prvotno morda zloženi drug na drugega v tako imenovanem načinu singulion – podobno kot kup božičnih voščilnic. Nekje med sredino in koncem 15. stoletja pa naj bi jih napačno vezali v bolj običajno obliko, pri kateri so prepognjeni listi vstavljeni drug v drugega.

Čeprav njuna ugotovitev ne omogoča takojšnjega razvozlanja pisave, ki je postala znana pod imenom "vojniščina", avtorja pravita, da bistveno spreminja naše razumevanje namena rokopisa.

"Veliko ljudi si je želelo verjeti, da je Vojničev rokopis ustvaril en sam nori genij, ki je delal na podstrešju v srednjeveškem Londonu ali kjer koli drugje," je dejala Davisova. "Dokazi pa kažejo, da gre v resnici za bolj skupnostno delo, morda za zbirko knjižic, prek katerih se je znanje prenašalo iz ene generacije v drugo. Zamisel o 'osamljenem geniju' torej ne vzdrži več."

Nedavna jezikoslovna analiza je pokazala, da je najverjetneje, da je napisan v naravnem, čeprav še neprepoznanem jeziku.

Leta 2019 je asistent za biološke raziskave na univerzi v Bristolu trdil, da je rokopis napisan v jeziku, ki ga je označil za "kaligrafsko protoromanskega". Vendar so bile ugotovitve pozneje izpodbite, univerza pa je nato s svojega spletnega mesta odstranila omembo teh trditev.

Layfield in Davis sta za svoj članek z naslovom Struktura singuliona in Vojničev rokopis uporabila orodje za numerično analizo, s katerim sta primerjala različne sklope besedila. Ugotovila sta, da so številne strani, ki so bile vezane skupaj, dosegle visoko stopnjo vsebinske povezanosti, čeprav jih je v izvirnem zaporedju ločevalo več drugih strani. To nakazuje, da je bil rokopis napačno vezan.

Obstajajo tudi vizualni namigi, ki kažejo, da bi morali strani brati v drugačnem vrstnem redu. V sedanji vezavi se nekatere ilustracije potokov ali cevi nadaljujejo v vezni rob, vendar se ne ujemajo povsem s podobami na nasprotni strani.

"Ko strani obravnavamo kot ločene liste, zložene enega na drugega, se vse te umetniške nepravilnosti nenadoma povežejo v smiselno celoto," je dejal Layfield, višji predavatelj informacijskih sistemov na Univerzi na Malti. "Naša hipoteza na izjemno eleganten način odpravi številne težave, povezane s strukturo rokopisa," je dodala Davisova, strokovnjakinja za srednjeveško pisavo.

Pojasnila je, da so edini drugi znani srednjeveški rokopisi, ki jih je našla in so ohranjeni v obliki singuliona, korani iz severne Afrike. Ti so bili verjetno namenjeni razdeljevanju v obliki manjših knjižic za poučevanje.

"Menim, da imamo tudi v tem primeru verjetno opravka z delom, ki ga je ustvarila skupnost z namenom, da bi svoje znanje prenesla na prihodnje generacije," je pojasnila. Dodala je, da njeno hipotezo podpira paleografska analiza, ki kaže, da je rokopis napisalo do pet različnih pisateljev.

Glede skrivnosti jezika, v katerem je napisan rokopis, je Davisova dejala, da ni izključeno, da so obstajali tudi drugi rokopisi, napisani v tem neznanem jeziku. "Težava je v tem, da se je iz srednjega veka ohranilo zelo malo rokopisov, saj niso bili vezani. Ironično je, da nam je tisti, ki je ta rokopis napačno vezal, kljub temu naredil ogromno uslugo, saj je s tem poskrbel, da se je ohranil."