Slovenski humanitarec v Gazi: Znaki genocida so precej očitni, vidim ga z lastnimi očmi

V Gazi ni varnega kraja. Ljudje so ujeti med nenehnim bombardiranjem in skrito grožnjo neeksplodiranih ubojnih sredstev, pravi Nick Vovk, ki je nedavno končal svojo drugo misijo v tej palestinski enklavi. Že novembra lani, ko je bil tam prvič, so bile razmere izjemno težke, zdaj pa so še neprimerno slabše. To se pozna tudi na ljudeh, ki so povsem izčrpani in skoraj brez upanja, pravi.

Palestince izobražuje glede nevarnosti neeksplodiranih bomb in o varnem ravnanju z njimi, poleg tega pa nudi tudi podporo žrtvam, ki so utrpele hude poškodbe. Organizacija Danski svet za begunce, pri kateri je zaposlen, koordinira tudi upravljanje več kot 20 begunskih kampov v provinci Deir Al Balah in mestu Gaza, kjer poskušajo zagotoviti vsaj osnovne pogoje za preživetje – vodo, sanitarije, izobraževalne prostore in podobno. 

Sicer pa je Vovk svojo celotno profesionalno pot posvetil humanitarnemu in razvojnemu delu. Njegovo delo pa je osredotočeno na eksplozivna ubojna sredstva in na pomoč žrtvam vojn. Delal je za Združene narode in za različne mednarodne organizacije v konfliktih od Kosova in Ukrajine do Bližnjega vzhoda. Pred dvema letoma je prevzel nalogo, da skupaj s krovno skupino humanitarcev vzpostavi delovanje Danskega sveta za begunce v Gazi in na Zahodnem bregu. Z njim smo se prek videoklica pogovarjali, ko je bil še v Gazi, kjer se je na lastni koži prepričal, da je to ena najhujših humanitarnih kriz in eno najnevarnejših okolij za življenje na svetu. Celotnemu pogovoru prisluhnite v priloženih videih. 

Kakšne so trenutne razmere v Gazi v primerjavi z novembrom lani, ko je bil tam prvič, je bilo prvo vprašanje za Nicka. Kot pravi, se humanitarna in varnostna kriza v Gazi drastično slabša. "Vsak teden je slabše, vedno manj je hrane oziroma hrane praktično ni več. Vedno manj je osnovne zdravstvene oskrbe, vedno več je bolezni. Bombe še vedno padajo v istem razmerju kot prej. Tudi uničenje je definitivno večje," je naštel. Praktično vsako uro sliši kakšno bombo, tudi med pogovorom se je njegova kamera precej tresla. "Možno je, da se trese, ker se tresejo tla zaradi bomb. Mislim, da je ravno eksplodirala in je zatresla tudi mene," je pojasnil.

V Gazi je popolno uničenje, opisuje Nick. "Praktično že ni več stavb, ki bi bile nedotaknjene. Nekatere stavbe stojijo, ampak tudi te statično niso več primerne za življenje," pravi. Povsod je ogromna količina ruševin, ki jih težko primerja s čimerkoli drugim: "Mesta so res zravnana z zemljo." Kot poudarja, je tudi lakota zelo očitna. Vidna je na obrazih odraslih in otrok. "Na splošno so ljudje več kot očitno izjemno oslabeli. Manjka jim energije, tako da se premikajo zelo počasi, dostikrat so celo videti omotični," opisuje. Bombardiranja se dogajajo skoraj neprestano, tudi ponoči in celo med t. i. "taktičnimi pavzami". Po njegovih besedah gre za tragedijo nepredstavljivih razsežnosti, kjer ljudje živijo na zadnjih zalogah energije.

Vovk pravi, da je večina Palestincev, s katerimi se pogovarjajo, kritična tako do Hamasa kot do Izraela: "V veliki meri krivijo Hamas za trenutno situacijo, kot tudi Izrael za vsak dan po sedmem oktobru in seveda tudi za 75 let izraelske okupacije pred 7. oktobrom." A ljudje predvsem govorijo o lastnem trpljenju in svojih potrebah. "Ljudje so izgubili celotne domove, ljudje so izgubili celotne družine. Težko že vidijo kakršnokoli prihodnost tukaj v Gazi – to je tudi nekaj, kar se je spremenilo, odkar sem bil nazadnje tu," pravi in dodaja, da si ljudje težko predstavljajo nadaljevanje trenutne situacije še naprej. 

Vovk je v organizaciji Danski svet za begunce specializiran za delo z eksplozivnimi ubojnimi sredstvi – minometi, raketami, bombami in drugimi ostanki vojne. V Gazi se osredotoča na izobraževanje ljudi o nevarnostih in varnem ravnanju ter na pomoč žrtvam, ki so zaradi eksplozij utrpele hude poškodbe. Kot pravi, je veliko amputacij, opeklin in poškodb hrbtenice, ki ljudi trajno priklenejo na posteljo.

V drugih državah se njegova organizacija ukvarja tudi s samim razminiranjem oziroma odstranjevanjem eksplozivnih ostankov. "Tukaj v Izraelu nam to ni dovoljeno. Izraelska vlada nam ne pusti vnosa določene opreme, ki je za to potrebna. Nekaj časa smo vsaj lahko iskali različna ubojna sredstva in jih potem označevali in o tem poročali, zato, da si olajšamo to delo razminiranja, v kolikor nam bo nekje v prihodnosti dovoljeno, ampak v zadnjih mesecih so se tudi te misije izjemno zmanjšale, ker jih izraelska vojska preprosto ne dovoli več," pravi. 

Gazo opisuje kot najnevarnejši kontekst na svetu, zato morajo upoštevati stroge varnostne postopke, a jim še vedno manjka osnovna zaščitna in medicinska oprema tudi za lastno varnost. "Recimo lansko leto, ko sem bil tukaj nazadnje, nismo smeli prinašati v Gazo čelad in neprebojnih jopičev. Letos nam to dovolijo, ampak recimo nam ne pustijo imeti satelitskih telefonov, naprav GPS, veliko količino različne medicinske opreme, ki bi jo potrebovali v primerih, da se nekdo od nas poškoduje in tako naprej," pravi.

Vsak njihov premik je skrbno koordiniran z izraelsko vojsko, vsaj en teden vnaprej: "Torej vsak teden, vsak dan bo izraelska vojska vedela, kdaj točno grem recimo jaz iz naše pisarne tukaj v Deir Al Balah na točko B. V kakšnem avtu, kakšne barve, kakšne znamke bo ta avto, kdo je notri v avtu, kdaj bom prišel na točko B in kdaj se bom vrnil nazaj v pisarno. Te stvari so vedno sporočene izraelski vojski, niso pa nikoli potrjene z njihove strani kot prejete. In imamo kar precej primerov, ko izraelska vojska – ne glede na vsa ta sporočanja, na našo željo po koordinaciji naših aktivnosti z njimi – da so naši kolegi še vedno targetirani, kljub temu, da opravljajo humanitarno delo." 

Njihovo gibanje je omejeno na približno 15–20 odstotkov Gaze, saj drugod potekajo izraelske operacije. Poleg varnostnih izzivov se v celotni enklavi soočajo še z akutnim pomanjkanjem goriva, ki ogroža tudi možnost evakuacije. Če se zaloge izpraznijo, bodo morali ustaviti vse svoje premike – kar predstavlja nevarnost tako za njihovo delo kot za preživetje številnih ljudi.

Nick Vovk pojasnjuje, da je v Gazi trenutno 35 sodelavcev njegove organizacije, med njimi sta le dva tujca, saj je njihova prisotnost omejena zaradi pomanjkanja prostora, varnostne opreme in možnosti evakuacije. Tuji humanitarci zato rotirajo – ko dva odideta, prideta dva nova. Njegova ekipa deluje v osrednji Gazi, kjer bi morale veljati "taktične pavze". Vendar, kot pravi, izraelska vojska teh pravil ne spoštuje. "Večkrat se je zgodilo, da so bombe padle razmeroma blizu. Dva, tri dni nazaj, recimo okrog 100 metrov stran od mene, znotraj tega območja s taktičnimi pavzami. Nad nami je vedno oborožen dron, v tem trenutku je nad mano dron," pravi. Humanitarni delavci tako kot Palestinci živijo pod nenehnim stresom, da lahko "nekaj pade" nanje. "Tudi ti jopiči in čelade nam ne bodo pomagali preveč, če na nas pade 300-kilogramska bomba," dodaja.

Pravi, da je želel postati humanitarec že od otroštva, ko sta ga s svojim delom navdihnila Tomo Križnar in Pedro Opeka, kot zgled predanosti in odrekanja. Svoje življenje je zato popolnoma posvetil humanitarnemu delu, ki ga razume kot poslanstvo, ne kot službo, zato nikoli ni podvomil, da je to prava pot. Kot pravi, je imel v življenju privilegij, da se je rodil v Sloveniji, imel dostop do vrhunskega izobraževanja in priložnost delati za različne mednarodne organizacije. Ob tem v Gazi še posebej čuti, kako veliko razliko naredi že samo kraj rojstva, saj imajo ljudje tam povsem drugačne življenjske možnosti. Humanitarno delo zanj predstavlja najbolj smiseln način, kako izkoristiti svoje življenje in dani privilegij.

Vovk priznava, da ga ob trenutni situaciji v Gazi najbolj frustrira pasivnost mednarodne skupnosti. Po njegovih besedah je na terenu očitno, da gre za sistematično uničevanje civilnega prebivalstva: "Uničene so vse bolnišnice, vse šole, praktično vse hiše. Ljudem je prepovedan dostop do osnovnih živil, hrane. Civiliste se pobija praktično vsak dan. Zame so tukaj znaki genocida precej očitni in zato tudi o tem govorimo javno in o tem obveščamo vsakodnevno ljudi in vlade, ker je zelo jasno, da je to sistematična politika. Tudi že samo oviranje humanitarnega dela je izjemno sistematično in očitno zelo načrtovano in precej celovito."

Sam meni, da ni treba čakati na sodbe sodišč, da bi krizo poimenovali genocid. "Situacija je več kot očitno grozljiva in zagotovo ni treba čakati na to, da nekdo reče, da je to genocid, ker ga jaz vidim tukaj z lastnimi očmi," poudarja.

Nick Vovk pravi, da je eno najtežjih bremen humanitarnega dela v Gazi prav ta občutek privilegiranosti, ker lahko on in njegovi sodelavci odidejo, medtem ko skoraj dva milijona Palestincev te možnosti nima. Čeprav si humanitarci pogosto ne želijo oditi, morajo zaradi lastnega zdravja in varnosti občasno zapustiti območje, da se spočijejo in vrnejo z novimi močmi.

"In druga stvar, ki je izjemno težka za nas vse tukaj. Ne samo, da vidimo pred seboj vse te grozote, ampak dejstvo je, da smo mi tukaj tisti, ki gledamo Palestince v oči in poslušamo o vseh teh grozotah, ki se jim dogajajo. In mi smo tisti, ki se opravičujemo za nedelovanje celotnega sveta okoli nas. To je izjemno izjemno veliko breme za vse humanitarce, da smo mi tukaj tisti, ki jih v bistvu prosimo odpuščanja za cel svet v tem trenutku, ker očitno mu ni pretirano mar za trenutno situacijo," še pravi. 

Nick Vovk se je tudi na lastne oči prepričal o hudem pomanjkanju hrane v Gazi. Hrane je tako malo, da humanitarci iz etičnih razlogov ne kupujejo lokalno dostopne hrane, saj bi to pomenilo, da Palestinci ostanejo brez. Nekaj hrane prinesejo s seboj, a Izrael jim dovoli vnesti le 2,5 kilograma na osebo na misijo. In s tem je moral preživeti dobra dva tedna. "Ponavadi je to hrana za taborjenje, torej suha hrana," pravi Nick in dodaja, da je na zadnji misiji izgubil pet kilogramov v enem mesecu.

Tudi same cene dobrin so astronomske: "Recimo škatla cigaret tukaj stane 800 dolarjev (cca. 685 evrov), torej ena škatla, dvajset cigaret, ne šteka. Dvajset cigaret stane 800 dolarjev in podobno je recimo s kilo sladkorja, ki tukaj stane 300 dolarjev (cca. 257 evrov)." Poleg tega vlada izjemno pomanjkanje gotovine – tudi če bi ljudje imeli denar, ga pogosto sploh ni v obtoku. Tržna dinamika je praktično propadla: dobrin je vedno manj, hkrati pa so vedno dražje. Medtem v Gazo dnevno, če Izrael to dovoli, pride le okoli 50 tovornjakov s hrano. "In s to hrano je treba nahraniti dva milijona ljudi."

Nick je kot humanitarec deloval tudi v Ukrajini po ruski invaziji leta 2022, zato nas je zanimalo, kakšne vzporednice bi sam potegnil med obema krizama. A kot poudarja, so razlike drastične. "Ena velika razlika je količina mednarodne pomoči oziroma podpore in politične volje, ki je šla v Ukrajino in ki še danes gre Ukrajini. In Ukrajinci si zaslužijo vsak cent in vsako podporo. Ampak situacija ne bi mogla biti bolj drugačna tukaj v Gazi, kjer tega preprosto ni in je izjemno težko delovati za nas humanitarne delavce. Ko te volje ni, ko ni finančnih sredstev, ko se pač konstantno diskreditira delo humanitarcev in novinarjev in zmanjšuje resnost situacije," pravi Vovk. 

V Ukrajini kljub napadom delujejo bolnišnice, javni prevozi, reševalci in tržna ekonomija, medtem ko je v Gazi skoraj vse uničeno, našteva. Poleg tega, kot pravi, je Gaza majhna – 350 kvadratnih kilometrov – kar pomeni, da vsak napad čutijo skoraj vsi prebivalci, medtem ko se Ukrajinci lahko umaknejo na varnejša območja ali celo iz države. V Gazi ni javnega prevoza, zdravstvena infrastruktura je skoraj povsem porušena, goriva za reševalce ni več in medicinska evakuacija poškodovanih ni mogoča. Kot pravi, so zato Palestinci ujeti v izjemno nevarnem prostoru, iz katerega ni varne poti za preživetje ali zdravljenje. Vovk opozarja, da je življenje v takem stalnem stresu neprimerljivo težje kot v Ukrajini, kjer je vsaj del prebivalstva lahko našel začasno varnost.

Kot je že omenil, je gibanje po sami Gazi izjemno omejeno, vsak gib pa nadzorovan. Kako torej sploh poteka pot v samo enklavo in iz nje? Kot pravi Nick, potekajo rotacije humanitarnih delavcev dvakrat tedensko, ko v Gazo pride 29 humanitarcev, 29 pa jih gre ven. Humanitarne organizacije imajo sicer še več ljudi, ki so pripravljeni priti v Gazo in pomagati tamkajšnjim prebivalcem, a so te omejitve zaradi samih omejitev na terenu, predvsem pri opremljenih vozilih, ki lahko varno prepeljejo humanitarce skozi izjemno nevarno območje. Pot od meje do pisarne v Deir Al Balahu je polna izraelske vojske, oboroženih tolp in tudi roparjev. V Gazi namreč ni več policije ali reda, kar ustvarja vakuum. "Če mi ne bi bili v armiranih vozilih, bi nas žive raztrgali, ker vedo, da prinašamo s seboj določeno hrano in določene stvari," pravi. 

Na poti iz Gaze pa se morajo peljati čez cel Izrael, da pridejo do Zahodnega brega in nato do meje z Jordanijo. A tudi ta pot ni varna. "Na tej poti od Gaze do jordanske meje imamo sicer policijsko spremstvo, ampak se redno dogaja, da Izraelci ustavljajo naše konvoje, da mečejo kamne v nas, da nas pljuvajo, da nas preklinjajo in tako naprej," opisuje. 

Vovk opozarja, da Palestinci v Gazi izgubljajo upanje, da bodo kdaj živeli v miru ali lastni državi: "Tega upanja pri njih, da bo tega nekoč konec, je vedno manj in vedno manj ljudi si predstavlja, kaj se bo zgodilo, ko se vojna konča." Kljub izjemno težkim razmeram prebivalci sicer še vedno vztrajajo, a si zaradi uničenja vsega, kar je, vse manj predstavljajo življenje po koncu vojne. 

Prepričan je, da Palestince v Gazi po morebitnem zaključku trenutne vojne čaka nova. "In ta druga vojna je med samimi Palestinci. Predstavljajte si, da je celotna Gaza povsem uničena. Vsi so izgubili praktično vse, kar so imeli. Vse stavbe so uničene ...  In recimo, če se danes konča ta vojna, mora dva milijona ljudi ponovno vzpostaviti celotno družbo iz praktično ruševin. In bojim se, da bo takrat prišlo še do precejšnjih drugih konfliktov med samimi Palestinci," sklene Vovk.