'Smrad je neznosen. Ampak še vedno iščem'

Ko reševalci dvignejo roke in zavpijejo "Silencio!" – "Tišina!" – utihne vse. Eden od reševalcev prisloni uho k odprtini, ki so jo pravkar izvrtali skozi armiranobetonsko ploščo. Drugi vanjo posveti z baterijsko svetilko.

Poslušajo.

Morda se bo izpod ruševin zrušene 12-nadstropne stolpnice zaslišal glas preživelega.

Takšni trenutki se v obalnem mestu La Guaira ponavljajo že več dni. Prav tam je potres zahteval enega največjih davkov. Katastrofalnima potresoma je do ponedeljka sledilo več kot 600 popotresnih sunkov.

V potresih je umrlo najmanj 1943 ljudi, več kot 10.500 je bilo ranjenih, je danes sporočil predsednik venezuelskega parlamenta Jorge Rodriguez, poroča AFP. Dodal je, da je več kot 15.000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo.

Več tisoč ljudi še vedno pogrešajo, medtem ko reševalci, tudi iz tujine, nadaljujejo iskanje morebitnih preživelih pod ruševinami.

Začasna predsednica Delcy Rodríguez je katastrofo označila za "najbolj brutalno naravno nesrečo v zgodovini Venezuele."

Ob robu ruševin stoji Miguel Oscar Nuñez. Njegov 34-letni sin Angel je živel v zrušeni stolpnici. Vsakič, ko reševalci za nekaj minut utihnejo in prisluškujejo, zadržuje dih tudi on. Ko se iskanje nadaljuje brez uspeha, je njegova jeza vse večja.

"Moj sin je skupaj s stotinami drugih še vedno ujet pod ruševinami. Oblasti nujno potrebujemo več pomoči pri izkopavanju. Potres ga morda sploh ni ubil. Si predstavljate, da bi umrl zaradi malomarnosti oblasti?" sprašuje po poročanju BBC. 

Po njegovih besedah so bili prvi dnevi po katastrofi izgubljeni, čeprav so ravno prve ure ključne za možnost preživetja.

"Nisem še izgubil upanja, sem pa povsem strt. Naravni red je, da oče umre pred sinom. Predstavljajte si, da vam sin nenadoma umre," pravi.

V isti stavbi sta bila tudi žena Luzmary in 16-letna hči Kevina Montille. Sam je bil v času potresa v službi.

Prepričan je, da je država ukrepala prepozno. "Reševanje se je začelo zelo pozno in potekalo zelo počasi. Sprva smo pomagali samo prebivalci soseske. Policija je prišla pogledat, vendar ni pomagala. Odziv oblasti je bil frustrirajoč in povsem neučinkovit," opisuje.

Ko je na območje prispela ekipa BBC, so na ruševinah delale venezuelske in kolumbijske reševalne ekipe, uporabljali so bagre in žerjav za dvigovanje težkih betonskih plošč.

Toda družine opozarjajo, da je dragocen čas minil, še preden se je takšno reševanje sploh začelo.

V bolnišnici v La Guairi Deilisbeth Herreira med seznami mrtvih in ranjenih išče svoji hčerki. Dvanajstletna Greydelys in trinajstletna Graybelys sta bili sami doma, ko je udaril potres. Mati, ki ju vzgaja sama, je bila takrat v službi.

Ne ve, ali sta ostali pod ruševinami ali jima je uspelo pobegniti. "Nihče mi ne pomaga. Nihče ni poslal strojev ali reševalcev, da bi preiskali ruševine. Kot da si prepuščen sam sebi in moraš svoje najdražje iskati sam," pove med solzami. "Moji hčerki sta bili mirni in pridni dekleti. Samo nazaj ju želim. Za vsako ceno."

Podobne zgodbe prihajajo iz skoraj vseh najbolj prizadetih delov La Guaire. Ob stanovanjskem kompleksu Bello Horizonte so družine skupaj s prostovoljci z lopatami, železnimi palicami in golimi rokami odstranjevale beton.

William Rodrigues še vedno išče svojega strica. "S'S. Pomoč je na večino krajev prišla zelo pozno, ponekod pa je še vedno ni."

Šestdesetletni Juan Avendo, ki je v potresu izgubil tudi svoj dom, pripoveduje, da so prve ure po katastrofi poslušali krike ljudi, ujetih pod ruševinami. "Slišali smo kričanje ljudi pod ruševinami. Zato smo jim skušali pomagati sami. Kopali smo z golimi rokami in z nohti odstranjevali ruševine."

Skupaj z nečakom je uspel rešiti eno žensko. "Ponoči smo slišali njene krike, vendar zaradi teme nismo mogli storiti ničesar. Naslednje jutro smo ji najprej uspeli podati steklenico vode, nato pa smo jo izvlekli."

Po navedbah domačinov so prve uradne gasilske ekipe prispele šele v petek, skoraj dva dni po potresu. 

V naslednjih dneh so izpod ruševin rešili še nekaj ljudi, nato pa so oblasti v nedeljo uradno zaključile iskalno akcijo.

Toda številni prebivalci menijo, da je bilo to prezgodaj.

Prepričani so, da pod ruševinami še vedno ležijo stotine trupel, ki jih morda nikoli ne bodo našli. Zaradi tega obstaja tudi bojazen, da dejansko število žrtev ene najhujših naravnih katastrof v zgodovini Venezuele morda nikoli ne bo znano.

Več deset tisoč ljudi nujno potrebuje hrano in zatočišča po katastrofalnih potresih, ki sta v sredo prizadela Venezuelo, je danes izpostavila Agencija ZN za begunce (UNHCR). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pa je opozorila na morebitne izbruhe bolezni v državi. 

Agencija ZN za begunce je sporočila, da v pristaniškem mestu La Guaira severno od venezuelske prestolnice Caracas "vsepovsod primanjkuje hrane, osnovne storitve ne delujejo več in povezave so v veliki meri prekinjene". "Napetosti v skupnosti naraščajo, saj je dostop do pomoči še vedno omejen," je dejala tiskovna predstavnica UNCHR Carlotta Wolf.

UNCHR potrebuje okoli 14,9 milijona dolarjev oziroma okoli 13 milijonov evrov, da bi lahko v naslednjih šestih mesecih okrepila zaščito, zagotovila osnovna sredstva za pomoč in začasna zatočišča za 30.000 ljudi, ki sta jih prizadela potresa z magnitudama 7,2 in 7,5, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Tiskovni predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Christian Lindmeier pa je na današnji tiskovni konferenci v Ženevi izpostavil, da so zdravstvene službe v Venezueli preobremenjene in zaradi velikih potreb pod "izjemnim pritiskom".

Lindmeier je opozoril, da v Venezueli zaradi nizke precepljenosti zdaj obstaja povečano tveganje za izbruhe bolezni, kot so ošpice in davica. Poleg tega je povečano tveganje za izbruhe rumene mrzlice, malarije, zike in drugih bolezni.