'Smrad je neznosen. Ampak še vedno iščem'

Ko reševalci dvignejo roke in zavpijejo "Silencio!" – "Tišina!" – utihne vse. Eden od reševalcev prisloni uho k odprtini, ki so jo pravkar izvrtali skozi armiranobetonsko ploščo. Drugi vanjo posveti z baterijsko svetilko.

Poslušajo.

Morda se bo izpod ruševin zrušene 12-nadstropne stolpnice zaslišal glas preživelega.

Takšni trenutki se v obalnem mestu La Guaira ponavljajo že več dni. Prav tam je potres zahteval enega največjih davkov. Po zadnjih podatkih je v dveh silovitih potresih umrlo najmanj 1700 ljudi, številni pa ostajajo pogrešani.

Začasna predsednica Delcy Rodríguez je katastrofo označila za "najbolj brutalno naravno nesrečo v zgodovini Venezuele."

Ob robu ruševin stoji Miguel Oscar Nuñez. Njegov 34-letni sin Angel je živel v zrušeni stolpnici. Vsakič, ko reševalci za nekaj minut utihnejo in prisluškujejo, zadržuje dih tudi on. Ko se iskanje nadaljuje brez uspeha, je njegova jeza vse večja.

"Moj sin je skupaj s stotinami drugih še vedno ujet pod ruševinami. Oblasti nujno potrebujemo več pomoči pri izkopavanju. Potres ga morda sploh ni ubil. Si predstavljate, da bi umrl zaradi malomarnosti oblasti?" sprašuje po poročanju BBC. 

Po njegovih besedah so bili prvi dnevi po katastrofi izgubljeni, čeprav so ravno prve ure ključne za možnost preživetja.

"Nisem še izgubil upanja, sem pa povsem strt. Naravni red je, da oče umre pred sinom. Predstavljajte si, da vam sin nenadoma umre," pravi.

V isti stavbi sta bila tudi žena Luzmary in 16-letna hči Kevina Montille. Sam je bil v času potresa v službi.

Prepričan je, da je država ukrepala prepozno. "Reševanje se je začelo zelo pozno in potekalo zelo počasi. Sprva smo pomagali samo prebivalci soseske. Policija je prišla pogledat, vendar ni pomagala. Odziv oblasti je bil frustrirajoč in povsem neučinkovit," opisuje.

Ko je na območje prispela ekipa BBC, so na ruševinah delale venezuelske in kolumbijske reševalne ekipe, uporabljali so bagre in žerjav za dvigovanje težkih betonskih plošč.

Toda družine opozarjajo, da je dragocen čas minil, še preden se je takšno reševanje sploh začelo.

V bolnišnici v La Guairi Deilisbeth Herreira med seznami mrtvih in ranjenih išče svoji hčerki. Dvanajstletna Greydelys in trinajstletna Graybelys sta bili sami doma, ko je udaril potres. Mati, ki ju vzgaja sama, je bila takrat v službi.

Ne ve, ali sta ostali pod ruševinami ali jima je uspelo pobegniti. "Nihče mi ne pomaga. Nihče ni poslal strojev ali reševalcev, da bi preiskali ruševine. Kot da si prepuščen sam sebi in moraš svoje najdražje iskati sam," pove med solzami. "Moji hčerki sta bili mirni in pridni dekleti. Samo nazaj ju želim. Za vsako ceno."

Podobne zgodbe prihajajo iz skoraj vseh najbolj prizadetih delov La Guaire. Ob stanovanjskem kompleksu Bello Horizonte so družine skupaj s prostovoljci z lopatami, železnimi palicami in golimi rokami odstranjevale beton.

William Rodrigues še vedno išče svojega strica. "S'S. Pomoč je na večino krajev prišla zelo pozno, ponekod pa je še vedno ni."

Šestdesetletni Juan Avendo, ki je v potresu izgubil tudi svoj dom, pripoveduje, da so prve ure po katastrofi poslušali krike ljudi, ujetih pod ruševinami. "Slišali smo kričanje ljudi pod ruševinami. Zato smo jim skušali pomagati sami. Kopali smo z golimi rokami in z nohti odstranjevali ruševine."

Skupaj z nečakom je uspel rešiti eno žensko. "Ponoči smo slišali njene krike, vendar zaradi teme nismo mogli storiti ničesar. Naslednje jutro smo ji najprej uspeli podati steklenico vode, nato pa smo jo izvlekli."

Po navedbah domačinov so prve uradne gasilske ekipe prispele šele v petek, skoraj dva dni po potresu. 

V naslednjih dneh so izpod ruševin rešili še nekaj ljudi, nato pa so oblasti v nedeljo uradno zaključile iskalno akcijo.

Toda številni prebivalci menijo, da je bilo to prezgodaj.

Prepričani so, da pod ruševinami še vedno ležijo stotine trupel, ki jih morda nikoli ne bodo našli. Zaradi tega obstaja tudi bojazen, da dejansko število žrtev ene najhujših naravnih katastrof v zgodovini Venezuele morda nikoli ne bo znano.