Šolniki so tarča za jezo belih Američanov

Šolski odbor teksaškega okrožja Forth Worth – ta je dobre pol ure vožnje zahodno od Dallasa – je imel konec prejšnjega meseca živahno sejo, na kateri so se (beli) starši razburjali zaradi vdora kritične teorije rase v učni program.

"To je reformiran marksizem, novorasističen pogled na svet, ki obstaja za hujskanje in radikaliziranje ..." je bila jezna Kathryn Pompa.

"Ta kulturna ideologija ni rešitev za enotnost, ampak orodje za hlapčevstvo ..." je bila podobno ogorčena Janna Clark.

Blanca Martinez je skoraj vpila "... to je strup. Strup za možgane. Ki kvari ..."

Rahla težava je, ker v javnih šolah Forth Wortha ne učijo kritične teorije rase. In je nikoli niso. Ne samo v Forth Worthu, ampak nikjer v Teksasu. To ni zmotilo lokalnih poslancev, da ne bi spomladi sprejeli dveh zakonov proti "indoktrinaciji otrok" v šolskih klopeh. V Teksasu so tudi drugače sredi razburljivega političnega dogajanja, saj so te dni demokratski poslanci dobesedno pobegnili iz zvezne države v Washington, da bi kolegom z desnice preprečili sprejem novega volilnega zakona, ki je po mnenju levice uperjen proti manjšinam in maje demokratične vrednote.

Eden od pobudnikov boja proti sporni teoriji je lokalni republikanski poslanec Steve Toth, ki se je v svojih nastopih opiral na sporočila zaskrbljenih staršev. "Iz šolskega okrožja Highland Park (ta je v severnem delu Dallasa, op. p.) mi je oče poslal knjigo, ki jo je moral prebrati njegov osemletni sin. Naslov je 'Ni moja zamisel: Zgodba o belosti'. Mislil sem, da je vse to stereotipno rasno profiliranje slaba stvar. Kritična teorija rase pa se loteva profiliranja belosti in belcev. Sedaj to govno učijo v šolah." Tudi njegova misel ima manjše razpoke. Denimo, da omenjene knjige ni niti v eni šolski knjižnici tega okrožja, je zagotovil njihov tiskovni predstavnik John Dahlender. "Nimamo je ne v katalogih, nismo je mogli najti niti v šolah. In ne poučujemo kritične teorije rase. Pika."
 

Razgledana vojska

Teksas ni samotna zvezda konservativnega križarskega pohoda proti teoriji. Na zasedanju šolskega odbora v virginijskem okrožju Loudoun je morala posredovati policija in aretirati enega od udeležencev, ko je razprava zavrela v prepir in pretep. Tamkajšnjo skupino zaskrbljenih staršev je organiziral in razgrel nekdanji uradnik na ministrstvu za pravosodje v času Donalda Trumpa. Po analizi televizije NBC News je v ZDA že vsaj 165 lokalnih in vseameriških skupin, ki skušajo preprečiti ali ustaviti učenje o rasi in spolni opredelitvi. Ob strani jim stojijo konservativne mnenjske organizacije, mediji in pravne pisarne. Pri čemer njihove taktike segajo od organiziranega nasprotovanja na javnih sejah šolskih odborov, volitev novih, konservativnih članov teh odborov, ki naj nadomestijo liberalne, do celo nadlegovanja staršev, ki podpirajo učenje o rasni pravičnosti.

Razprava je segla tudi v zvezni kongres, ko je na poslanskem odboru za oborožene sile eden najbolj skrajnih desničarjev v kongresu, floridski poslanec Matt Gaetz, skušal novo poglavje kulturne vojne prenesti na oborožene sile. Poveljnik generalnega štaba Mark Milley ni bil razpoložen za sporne špekulacije Floridčana. "Zdi se mi pomembno, da smo ljudje v uniformah brez predsodkov in razgledani. Jaz bi rad razumel belo jezo, pa sem bel. Rad bi izvedel, kaj je povzročilo, da je tisoče ljudi napadlo to zgradbo in skušalo strmoglaviti ustavo ZDA ... Bral sem Maa Cetunga, bral sem Karla Marxa, bral sem Lenina. Pa zaradi tega nisem komunist. Kaj je torej narobe, če želimo razumeti položaj v državi, ki jo branimo?" je bil odločen. Nato pa še bolj ostro dodal: "Osebno se mi zdi žaljivo ameriško vojsko, njene generale, oficirje obtoževati, da so 'prebujenci' ali karkoli drugega, ker preučujejo obstoječe teorije."
 

Prostorna ropotarnica

Kritična teorija rase je zrasla na ameriških pravnih fakultetah konec sedemdesetih in v osemdesetih, za njenega očeta velja temnopolti pravnik Derrick Bell, močno jo je izbrusila pravnica in borka za državljanske pravice Kimberlé Williams Crenshaw. V njenem jedru je prepričanje, da je rasa družbeni konstrukt in da rasizem ni le posledica pristranskosti in predsodkov posameznika, ampak je sistematičen in globoko zakoreninjen v pravni sistem in družbene politike. Pri preučevanju dogajanja v družbi izhajajo iz rase in njenega vpliva na oblikovanje zakonodaje in njene sedanje uporabe. Tako se denimo ob razpravi o dvigu posebne (nižje) minimalne plače za zaposlene v poklicih, kjer prejemajo napitnino, ne ukvarjajo z ekonomskimi posledicami takšnega zvišanja, ampak opozarjajo na njeno nelegitimnost, saj ima delo za napitnino korenine na ameriškem jugu, kjer so se z njim izogibali rednemu plačilu temnopoltim. Nato so ob sprejemanju nove pogodbe predsednika Franklina Roosevelta posebno minimalno plačo za poklice z napitnino uvedli kot kompromis z južnjaškimi privrženci rasne segregacije, ki bi drugače blokirali uvedbo splošne minimalne plače v ZDA.

Sean Illing iz časnika Vox pravi, da je ena od težav s kritično teorijo rase "nejasnost, kaj koncept sploh pomeni, kar se rado zgodi, ko se ideje iz akademskih razprav prelijejo v politične in kulturne." Poleg tega ni rigiden sistem idej, med strokovnjaki, ki pod njenim plaščem preučujejo delovanje rasizma v družbi, so precejšnje razlike. Po besedah Illinga jo konservativni krogi uporabljajo kot ropotarnico, v katero tlačijo vsak resen poskus učenja zgodovine rase in rasizma. Nenaden izbruh teorije iz akademskih krogov v središče ameriške politike pa je posledica nelagodja precejšnjega dela (bele) konservativne javnosti, ki je ob lanskem uboju Georgea Floyda spremljala prelitje dolgoletnega ogorčenja ob policijskih ubojih temnopoltih v silovito vseameriško gibanje Življenja temnopoltih so pomembna (BLM), pospremljeno z včasih nasilnimi protesti. Še posebej, ker se je večji del družbe, tudi mnoga podjetja, odzval s pritrjevanjem, da je čas za spremembe.

Nagovor zvestega gledalca

Teorijo je pod žaromete potisnil ne ravno zelo znan konservativni novinar Christopher Rufo, ko je naletel na seminarje za uslužbence mesta Seattle o tem, kako se pri svojem delu izogniti rasnim predsodkom. Ugotovil je, da tako kot podobni seminarji za javne uslužbence drugod po državi temeljijo na delih pravnih strokovnjakov, ki so trdili, da bela nadvlada sužnjelastniških ZDA še naprej živi v sodobnih zakonih in družbenih pravilih. Ali po besedah Crenshawove "tako imenovana ameriška zadrega (z rasizmom) ni le stvar predsodkov, ampak strukturnih ovir, ki so razprostrte po vsej ameriški družbi." Skupina pravnikov je svoje delo imenovala kritična teorija rase, Rufo pa jo je zaradi povezav z neomarksistično filozofsko Frankfurtsko šolo označil za radikalno ideologijo.

"Politične elite ne vsiljujejo le načina obnašanja in kulturnih meja, z novo rasno politiko skušajo na novo ustvariti temelje človeške psihologije in družbenih institucij," je prepričan. Hkrati je kritično teorijo rase videl kot obetavno politično orožje, "fraza hkrati pomeni sovražnost, akademskost, delitve, obsedenost z raso, strupenost, elitizem, protiameriškost ... pri čemer ni zunanja zmerljivka, ampak oznaka, ki so si jo sami nadeli." Ko je lani septembra svoja opozorila o indoktriniranih javnih uslužbencih, ki ogrožajo temeljne ameriške vrednote, predstavil na šovu Tuckerja Carlsona, v najbolj gledanem pasu večernega skrajno konservativnega programa na televiziji Fox News, je sprožil odziv zvestega gledalca. Naslednji dan so ga namreč poklicali iz Bele hiše, kmalu zatem je sedel v Washingtonu in pomagal sestavljati predsedniški ukaz, s katerim je Trump omejil, na kakšen način lahko na zveznih seminarjih o različnosti govorijo o rasi.

Pripravni grešni kozel

Podobno, kot se je skrajna teorija zarot Qanon priplazila iz najbolj temačnih zakotij spleta in zavzela pomembno mesto v mitologiji ameriške desnice, je Rufo lastnoročno – prek Carlsona in Trumpa – ustvaril gibanje, ki sedaj razgreva ZDA. Republikanska stranka ga je pograbila z obema rokama, ko skuša najti ravnotežje pod še vedno dolgo in temno senco Trumpa nad njo. Tega je lani junija več kot polovica Američanov označila za rasista, njegovo predsedovanje je spodbudilo najbolj skrajne bele nacionaliste, ki so z baklami korakali skozi Charlottesville. Med lansko volilno kampanjo je pripadnike skrajne desne, neofašistične skupine Ponosni fantje, ki je oblečena v havajske srajce in do zob oborožena strašila po ameriških ulicah, pozval "Stojte ob strani, a ostanite pripravljeni." Vrhunec je prišel, ko so njegovi beli volivci, spodbujeni iz Bele hiše, 6. januarja skušali uprizoriti nekakšen naivni državni udar.

Ob vsem tem je stranki primanjkovalo udarnih in šokantnih tem, kritična teorija rase pa se je pokazala za pripravnega grešnega kozla pri razgrevanju desne Amerike. Izdatno jim je pomagala pravičniška histerija, ki rada zajame najbolj naprednjaške demokratske aktiviste. Kot je bila (sedaj že opuščena) pobuda odbora za šolstvo San Francisca, da sredi težav s pandemijo zamenja imena 44 javnih šol v mestu, poimenovanih po menda zgodovinsko spornih osebah. Pri čemer sta bila na spisku denimo tudi predsednik Abraham Lincoln, ki je dobesedno sprožil boj za konec suženjstva, ali pa ameriški revolucionar Paul Revere. Toda to ne prekrije tega, da so bile ZDA ob nastanku država sužnjev, ki so jim z ustavo določili vrednost tri petine človeka. In da so bili njeni deli še dobrega pol stoletja nazaj okoreli apartheid. Resno razpravo otežuje dejstvo, da so na desnici pod oznako kritična teorija rase stlačili že skoraj vsak poskus izboljšanja razmer, kaj šele popravljanje zgodovinskih krivic.
 

Šolski osip

Po štetju časnika EdWeek, ki se ukvarja z ameriškim osnovnim šolstvom, je sedaj že 26 (konservativnih) zveznih držav sprejelo ukrepe, ki naj bi preprečili njeno poučevanje v šolah. Olje na ogenj prilivajo tudi na zvezni ravni, sedem republikanskih senatorjev, na čelu z njihovim vodjem Mitchem McConnllom je ponovno predlagalo zakon Rešimo ameriško zgodovino, s katerim želijo v šolah prepovedati uporabo gradiva iz Projekta 1619. Gre za s Pulitzerjevo nagrado ozaljšano serijo esejev v prilogi časnika New York Times, s katero so suženjstvo postavili kot osrednji element ameriške državnosti in razvoja ZDA. Odziv zgodovinarjev na zapise je bil mešan, toda ponovno vložen predlog zakona ima samo en namen, ohraniti pozornost desnega volilnega telesa. Ne samo, ker v razdeljenem senatu nima nikakršne možnosti za sprejem, ampak še bolj, ker v ZDA zvezni zakonodajalci nimajo skoraj nikakršnega vpliva na šolstvo, saj je to v rokah zveznih držav in lokalnih oblasti.

Politično podpihovanje ima resne posledice. Šolski odbor okrožja Sullivan v nazadnjaškem Tennesseeju je po dobrem desetletju dela nagnal (belega) učitelja Matthewa Hawna, ker je učencem dal v branje esej Prvi beli predsednik izjemno cenjenega publicista Ta-Nehisija Coatesa, v katerem je ta zapisal, da je Trumpova ideologija bela prevlada, "z vso svojo surovo in svetohlinsko močjo". In ker jim je zavrtel posnetek govorjene poezije pesnice Kyla Jenée Lacey z naslovom Beli privilegiji. Kar je sprožilo nekaj ostrih odzivov in spomin na sodni proces proti učitelju Johnu Scopesu, ki so mu v Tennesseeju 1925 sodili, ker si je drznil poučevati radikalno teorijo o evoluciji vrst.

Vse več šolnikov odhaja samih, kot Rydell Harrison, ki je dal odpoved z mesta upravnika javnih šol v okrožju jugozahodnega Connecticuta, potem ko so začele deževati pritožbe zaradi ustanovitve delovne skupine za izboljšanje odnosa do rasizma v šolah. Hitro se je izkazalo, da so v ozadju konservativne skupine kot Nestrankarska akcija za boljše branje in Rešimo naše šole. Harrison je konec junija odstopil z besedami, da tudi zaradi "čustvene in osebne žrtve, ko to delo opravljaš kot temnopolti moški in se soočaš s kričavimi napadi." Hkrati je opozoril, da "dejstva niso več del razprav ... to pa bo povzročilo osip med že tako razredčenimi vrstami v šolstvu." V Misuriju je edina temnopolta članica šolskega odbora v okrožju Rockwood odstopila s položaja koordinatorke za raznolikost, potem ko je moralo okrožje zaradi nasilnih groženj najeti zasebno varovanje njenega doma.
 

Grožnja razdeljenosti

Politični boj za vsebino šolskih čitank ni nov in Američane vsake toliko razburja vse od uvedbe obveznega šolanja. V devetdesetih se je Lynne Cheney, soproga pokojnega republikanskega podpredsednika Dicka Cheneyja, javno pritožila, ker naj bi bilo v zveznem predlogu za gradivo o zgodovini ZDA premalo belih moških. Povsem naj bi pozabili na južnjaškega generala Roberta E. Leeja, "kar šestkrat" pa omenili temnopolto borko proti suženjstvu Harrieto Tubman. Razburjanje Cheneyjeve je uspešno pomagalo zatreti predlog. Crenshawova, ki vedno predava na univerzah Columbia in UCLA, sedanji odpor vidi kot neke vrste protireformacijo po zasuku v ameriški družbi, ki ga je povzročil uboj Georgea Floyda. Po njem so številna podjetja in institucije, ki oblikujejo javno mnenje, izrazili skrb zaradi sistemskega rasizma v državi, kar je sprožilo novo razmišljanje o njem. "Reforma prinese odpor, ta pa obnovi prvotni problem," ugotavlja. In dodaja, da so v ozadju resda republikanski aktivisti, toda hkrati gre za dolgotrajno premikanje vrednot v ameriški družbi. "Da se bomo izvlekli iz luknje, v katero je bila rojena ta država, bo potreben (dolg) proces."

Publicistka Isabel Wilkerson v svoji lanski knjigi Kaste: Izvor naših nezadovoljstev (Caste: The Origins of Our Discontents) trdi, da je rasizem le vidna manifestacija še globljega razkola – kast kot prikritega sistema družbene nadvlade, ki nevtralne človeške lastnosti, kot je barva kože, izrabi za vrednotenje ljudi. "Kaste so zahrbtne in zaradi tega tako učinkovite, ker jih ne poganja sovraštvo, ne gre za osebno raven. Gre za utrte žlebove udobnih rutin in nepremišljenih pričakovanj, vzorce družbenega reda, ki so v veljavi tako dolgo, da se zdijo naravni," meni Wilkersonova. In spomni, kako od sprejema zakona o državljanskih pravicah v času predsedovanja demokrata Lyndona B. Johnsona noben demokrat ni več dobil večine med belimi volivci. In kako so "bele bojazni" po dveh mandatih prvega temnopoltega predsednika Baracka Obame naplavile Trumpa. Po njenih besedah so beli volivci pred glasovalno skrinjico na stran potisnili naklonjenost svojemu spolu ali razredne neenakosti, kot je dostop do zdravstvene oskrbe, in podprli moškega, ki je izrazil pripravljenost, da ohrani prevlado njihove kaste.

V ozadju vseh razprav pa zveni opozorilo Grega Lukianoffa, predsednika mnenjske organizacije Ustanova za osebne pravice v izobraževanju, da mora naprednjaški del ZDA zelo resno sprejeti skrbi nazadnjaškega ali pa jih čaka soočenje s "strašljivim" izbruhom skrajno desnega nacionalizma. "Z vse večjo razdeljenostjo in zmanjševanjem zaupanja (med političnima poloma) bo vse močnejši. Če je vsak naslednji spopad o zgodovini ZDA vse silnejši, kje bomo končali čez deset, dvajset let?"