Dve desetletji po tem, ko so zahodne sile pomagale odstraniti talibane z oblasti, in štiri mesece potem, ko je ameriški predsednik Joe Biden objavil svojo namero, da konča ameriško stalno vojaško prisotnost v Afganistanu, se talibani vračajo na oblast. Pravega odpora niti niso doživeli, ko so se vladne sile množično predale, so borci skupine zasegli orožje, v osvojenih mestih iz zapora izpustili svoje borce in se podali proti prestolnici, od koder je medtem v Tadžikistan odšel predsednik države.
Večino zadnjih 20 let, ko je notranje konflikte dušila vojaška prisotnost Zahoda, so se afganistanski sosedje državi bodisi izogibali ali pa so se vmešavali zgolj toliko, kot je bilo potrebno za njihove interese. Nekateri so stopili na stran novega režima, drugi so menili, da je Afganistan primeren kraj za metanje peska v obraz Amerike.
Toda zdaj, ko se uresničuje napovedana grozljivka, v kateri bo radikalna islamistična skupina popolnoma prevzela oblast, so se regionalni igralci začeli prebujati, ocenjujejo pri Economistu. "Vsi afganistanski sosedi so že sprejeli dejstvo, da bo prišlo do pohoda talibanov na afganistanski politični vrh," pravi Umer Karim s Kraljevega inštituta v Londonu. Se pa le redki v regiji tega veselijo. Toda vseeno se ne morejo dogovoriti, kaj storiti glede tega, namesto skupne akcije tako v ospredje prihaja bitka za enostranske interese.
Pakistan je v tem smislu eden najpomembnejših igralcev. Z Afganistanom nima le najdaljših mejnih povezav, ampak ima tudi tesne vezi s talibani. Njegove varnostne sile so dolgo igrale dvojno igro. Država je tako javno pomagala Ameriki v njeni "vojni proti terorizmu", po drugi strani pa skrivala Osamo bin Ladna in tiho podpirala afganistanske islamiste. Pakistan sicer bolj kot džihadizem v Afganistanu zanima strateška bitka z Indijo. Afganistan tako vidijo bolj kot strateško točko, kjer želijo imeti svojo vlogo, četudi to pomeni udinjanje talibanom in težave na domačem terenu. In te težave niso majhne, kar potrjuje smrt več kot 20.000 pakistanskih civilistov v valu islamističnega terorja med letoma 2002 in 2016, ki so ga večinoma zagrešile skupine, povezane z Afganistanom. Kljub temu pa v Pakistanu mnogi vzpon talibanov vidijo kot odlično zaušnico ZDA in tudi Indiji, ki je vlado v Kabulu izdatno ekonomsko in vojaško podpirala.
Javno sicer pakistanski uradniki pravijo, da so bili presenečeni nad hitrostjo ameriškega odhoda in razpadom afganistanske vlade. Vztrajajo, da so si želeli miru po pogajanjih, ne pa vojaškega udara talibanov. Prav tako trdijo, da ima Pakistan majhen vpliv na islamiste. V resnici si od novega režima obetajo koristi, a neimenovani diplomat je za Economist ocenil, da se bo Pakistan na koncu opekel med igranjem z "nevarnimi talibanskimi vžigalicami".
Iran, ki ima prav tako dolgo mejo z Afganistanom, ima bolj zapleten odnos s talibani. Njegovi voditelji so vsekakor veseli, ko vidijo, da je "veliki ameriški satan", kot je ZDA poimenoval njihov nov voditelj, zapustil soseščino. Toda kot šiitski muslimani, ki na lastno islamsko revolucijo gledajo kot na modernizacijo – ženske lahko študirajo, delajo in opravljajo funkcije – zviška gledajo na sunitski fanatizem talibanov.
Prav tako Iran, ki je že desetletja preplavljen z revnimi begunci in poceni heroinom iz Afganistana, skrbi nov dotok ljudi, zlasti Hazarjev, šiitske etnične manjšine, ki so jo talibani v preteklosti hudo preganjali, pa tudi krepitev priljubljene talibanske "gospodarske dejavnosti" – trgovine z drogami. Iran bo tako v prihodnosti najbrž podpiral lokalne afganistanske milice v obmejni regiji, ki so pred kratkim ustavile talibanski napad na mesto Herat.
Kitajska ima z Afganistanom komaj omembe vredno mejo, koridor Vakan. So pa veliki njeni apetiti. Dominantna velesila Azije se je v veliki meri držala stran od svojega nepredvidljivega soseda in se zadovoljila z moraliziranjem o pomanjkljivostih zahodnega posredovanja. A kot tesni zaveznik Pakistana se je Peking močno približal talibanom, Kitajska je tudi pohitela z obljubo, da bo priznala talibansko oblast. Ker so kitajske lovke povezane predvsem z iskanjem koristi, si država na ta račun obeta dostop do nekaterih bogastev nemirne dežele.
Poleg tega je velika skrb Kitajske, da Afganistan ne bi postal baza za etnične ujgurske separatiste. To skupino na Kitajskem zapirajo v taborišča, Kitajski pa je uspelo doseči, da so talibani res obljubili, da njihovo ozemlje ne bo uporabljeno "proti varnosti katere koli države", prav tako bodo Kitajci obveščeni o "džihadistih iz vrst Ujgurov".
A ker je Kitajska v zaporniška taborišča vrgla milijon Ujgurov, poleg tega je precej zaprta pred svetom, je verjetno precej varna. Česar pa ni mogoče reči za tri manjše afganistanske sosede iz Srednje Azije, Tadžikistan, Uzbekistan in Turkmenistan. Islamistični skrajneži iz vseh treh nekdanjih sovjetskih republik so se v zadnjih letih zatekli v Afganistan. Ker bo zdaj celotna meja v rokah talibanov, se razumljivo bojijo, da se bodo nekateri islamisti vrnili in povzročili nemire. Vse tri države so sicer z Rusijo spletle tesnejše vojaške vezi. Da bi poudarile obnovljen regionalni vpliv in talibanom poslale opozorilo, so ruske sile v zadnjem tednu izvedle obsežne skupne manevre s tadžikistanskimi in uzbekistanskimi četami vzdolž njihovih afganistanskih meja.
Pokopališče imperijev – a ne Kitajske?
Afganistan je bil dolga desetletja igrišče svetovnih velesil – od Rusije do ZDA. Nobena od teh velesil ni uspela ukrotiti dogajanja na območju, kjer so razprtije dolge leta in leta. Zdaj torej na prizorišče stopa Kitajska, ki pa ima, ko gre za odnos s talibani, prednost. Nikoli se ni borila z njimi. Ko so bili talibani nazadnje na oblasti med letoma 1996 in 2001, je Kitajska že davno pred tem prekinila odnose z Afganistanom, potem ko je leta 1993 po izbruhu državljanske vojne od tam umaknila svoje diplomate.
"Mi smo pragmatični. Upravljajte s svojo državo, kakor želite, samo naj to ne vpliva na Kitajsko," je za Reuters dejal Lin Minvang, strokovnjak za Južno Azijo z univerze v Šanghaju. "Ko velika azijska sila, kot je Kitajska, pokaže, da priznava politično legitimnost talibanov, tako da se z njimi odkrito srečuje, to talibanom daje veliko diplomatsko zmago," je dejal Lin. Kitajski državni mediji so ta teden objavili najmanj dve analitični zgodbi, ki poudarjata, da je bil Afganistan "pokopališče imperijev", in opozarjajo Kitajsko, naj se ne zaplete v "veliko igro", s čimer krepijo sporočilo, da Kitajska v Afganistan ne namerava pošiljati vojakov ali zapolniti "moralnega" vakuuma, ki so ga pustile ZDA.
Po srečanju so talibani izrazili upanje, da lahko Kitajska igra večjo gospodarsko vlogo. "To kaže, da je Kitajska morda pomigala z dovolj velikim korenčkom, da bi se sprte strani lahko nehale boriti," je za Reuters dejal Džang Li, profesor južnoazijskih študij na univerzi Sečuan.
Kitajska pomoč naj bi bila namreč velika, saj regionalna nestabilnost močno moti Kitajsko, ki med drugim gradi obsežne infrastrukturne projekte v Pakistanu. Za razliko od ZDA tako Kitajske ob gospodarskih interesih ne zanima tudi preurejanje afganistanske družbe, ampak mir, kakršen koli že, ki ji omogoča uresničevanje gospodarskih interesov, tako v Afganistanu kot na njegov račun, predvsem pa v širši regiji.
KOMENTARJI (243)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.