Sovražnika si (skoraj vedno) ustvariš sam

Trditve so sicer v Izraelu zanikali. Ne pa bi bilo nič nenavadnega, če bi držale. Izraelu se je verjetno politika, znana že iz rimskih časov, divide et impera, torej, deli in vladaj, zdela pametna in produktivna. Dokler jih ni udarila nazaj, z vso silo.

Ni prvič tako. Samo nekaj primerov: Irak in njegov voditelj Sadam Husein, ki je pozneje postal simbol vsega zla in so ZDA, s koalicijo zaveznikov, proti njemu sprožile dve vojni, ki sta na koncu razdejali državo. Najprej pa je bil Sadam Husein zaveznik ZDA. V vojni med Irakom in Iranom, ki je trajala kar osem let, med 1980 in 1988, in v kateri je po približnih ocenah padlo milijon ljudi, so vsi podpirali Irak, poleg ZDA tudi več evropskih držav in nekatere arabske. Vsi so se bali širitve islamske revolucije, ko je v Iranu leta 1979 verski voditelj Homeni ustvaril islamsko državo. Del te revolucije je bila tudi prekinitev odnosov z zahodom, posebej ZDA. Vendar pa je leta 1986 izbruhnil ogromen škandal, znan kot Irangate, ko je prišlo na dan, da so ZDA, predsednik je bil Ronald Reagan, na skrivaj trgovale tudi z Iranom in mu prodajale orožje.

Leta 1991 ZDA prvič napadejo Irak. Čeprav je Sadam Husein vladal z zelo trdo roko in bil neusmiljen do svojih nasprotnikov, ampak, kot se je nekoč grenko pošalil eden izmed Iračanov, ki so preživeli obe vojni in bili potem priče skoraj razpadu države in nasilju različnih verskih milic, bil je pravičen vsaj pri tem, da je enakopravno pobijal sunite, šiite, klerike, sekularne, dal je ubiti še celo svojega zeta, ker se mu je zameril. Ampak ZDA so takrat ocenile, da to ne bo zadosti za napad na človeka, ki so mu tako vedenje mirno tolerirali vsa leta zavezništva, zato so njega in njegov režim še dodatno demonizirali. Trdili so, čeprav ni bilo nobenih dokazov, da ima jedrsko, kemično orožje, ki ga potem niso nikoli našli. 

Neposreden povod za začetek vojne je bilo pričanje, objavil ga je tudi CNN, dekleta, ki je trdila, da je na lastne oči videla, kako iraški vojaki v Kuvajtu iz inkubatorjev mečejo dojenčke. Pozneje se je izkazalo, da je šlo v resnici za hčerko kuvajtskega veleposlanika v New Yorku, ki v Kuvajtu ni bila že leta. Še mimogrede, tako kot je tudi v realni politiki obravnavano mimogrede, usoda največjega naroda na svetu, ki je še brez svoje države, Kurdov. Premirje in konec Zalivske vojne je Sadam izkoristil za obračun s Kurdi na jugu Iraka, kjer naj bi uporabil tudi kemično orožje. Žrtev je bilo najmanj 50 tisoč, na milijone razseljenih, ZDA so jim takrat obljubile pomoč, toda požrle besedo. Tudi vzpon skrajnih mudžahidov v Afganistanu je prišel s podporo zahoda, ZDA.

In tako naprej, številne so zakulisne zgodbe, kjer velike sile premetavajo orožje, denar, vpliv, moč, manipulacije, ob stotisočih mrtvih in milijonih razseljenih, kjer se besede, kot so mednarodno pravo, človekove pravice, razumejo in uporabljajo povsem poljubno, odvisno, ali gre za trenutnega zaveznika ali sovražnika.

Te dni gledamo eno izmed njih.

Nekaj zgodovine, leta 1947, le nekaj let torej po koncu druge svetovne vojne, OZN sprejme resolucijo o razdelitvi Palestine na arabski oz. palestinski del in izraelski, kjer je nastala država Izrael. Judje odločitev sprejmejo, Arabci jo zavrnejo.

Zakaj naj bi Judje, razseljeni po vsem svetu, prav tam našli svojo novo, staro domovino? Gre za ozemlje, ki so ga zgodovinsko, v tako imenovanih bibličnih časih, naseljevali Hebrejci, ki jim je judovska vera postala tudi identiteta. Ozemlje so si skozi zgodovino prilaščali številni vladarji, ljudje so se izseljevali, vendar pa tudi priseljevali.

Na primer v večjem številu po letu 1492, ko Španija izžene vse Jude, pa pozneje, ko v večjem številu pridejo Hasidski Judje, in v 19. stoletju veliko število iz vzhodne Evrope, ki so jih pregnali pogromi. Ideja ustanovitve judovske države je tlela že dolgo pred njeno dejansko ustanovitvijo, od idej začetnika sionizma Teodorja Herzla do leta 1917, ko takratni britanski zunanji minister lord Balfour predstavi deklaracijo, dobila je ime po njem, in v kateri Velika Britanija podpre dom za Jude v Palestini. Kamor se še naprej priseljujejo, samo leta 1919 okoli 100.000, v času nacizma okoli 250.000. To že sproži prve spopade z arabskim prebivalstvom. Ki se v prihodnjih letih še stopnjujejo in pravzaprav nikoli zares ne prenehajo.  

Le dan za tem, ko se z območja leta 1948 umaknejo britanske sile, pet arabskih držav napade Izrael. Po koncu spopadov je Izrael večji za tretjino, 700 tisoč palestinskih beguncev mora zapustiti domove. V prihodnjih letih so se vrstili številni spopadi, dve intifadi, to je palestinski vstaji, tudi vojna leta 1973.

Grozovitosti so bile na obeh straneh, na primer poboj enajstih izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Na drugi strani se je zapisal v zgodovino, pa vendar je danes napol pozabljen, pokol v palestinskih begunskih naseljih v Bejrutu, v Sabri in Šatili leta 1982. Glavni klavci so bili sicer pripadniki libanonskih krščanskih milic, k temu pa naj bi jih naščuvali Izraelci, ki so pokol, ki je trajal vsaj dva dni, mirno gledali. Še več, po pričanjih preživelih so Palestince, ki so skušali bežati, vračali v taborišče groze. Kjer je ostalo okoli 3000 trupel, razmetanih povsod, med njimi številna trupla otrok. 

Palestinski voditelji, Palestinska osvobodilna organizacija z glavnim krilom Fatahom in voditeljem Jaserjem Arafatom, so Izraelu vseskozi odrekali legitimnost in državnost. Do začetka devetdesetih, ko je končno tudi po mestih in gričih, polnih zgodovine, začel pihati obetajoči veter sprememb.

Kdo se danes še spomni ene izmed bolj neverjetnih Nobelovih nagrad za mir leta 1994. Dobili so jo palestinski voditelj Arafat, takratni izraelski premier Jicak Rabin in zunanji minister Šimon Perez. Za mirovni sporazum, ki se je začel s pogajanji v Oslu. Morda razen Pereza, ki pa sicer tudi velja za arhitekta izraelskega jedrskega programa, bi lahko Arafatu in Rabinu, v drugačnih okoliščinah, prav tako sodili tudi na sodišču za vojne zločine.

Verjetno je bil takrat ključen Jicak Rabin, legendarni general, ki je leta 1948 vodil obrambo Jeruzalema, leta 1973 pa je bil veliki zmagovalec vojne, imenovane jomkipurska vojna. Samo človek s tako preteklostjo in karizmo je lahko zbudil dovolj zaupanja v Izraelu, da gredo v mirovni sporazum z dolgoletnimi sovražniki. PLO je priznal Izrael kot državo, Palestina dobi pravico do samoodločbe in delno samoupravo nad Zahodnim bregom in Gazo.

Sporazum ima veliko nasprotnikov. Na palestinski strani je najbolj vpliven Hamas, ki minira sporazum s samomorilnimi napadi, na drugi strani pa takrat še relativno nepomembna stranka, ki jo je vodil Benjamin Netanjahu, sedanji premier.

Tako ali tako je vse končal atentat na Rabina, ki ga ni ubil Palestinec, ampak izraelski skrajnež. Na volitvah potem ni zmagal golob Šimon Peres, ampak jastreb Benjamin Netanjahu, ki je v teh letih, kljub številnim sumom o vpletenosti v koruptivne posle, uspel Izrael spremeniti v razklano državo med skrajno desno, skoraj avtokratsko držo in bolj liberalnim delom.

Hamas je leta 2007 (leta 2005 se je Izrael de facto umaknil iz Gaze) uspel v spopadih izpuliti oblast nad Gazo iz rok PLO in tam prav tako vlada s trdo roko, kot edini in brezpogojni vladar. Opozicija ni dovoljena.

Hamas je skrajna verska nazadnjaška organizacija, ni pa pridobivala podpore samo s terorjem. Ko se je PLO že utapljal v korupciji,  je Hamas gradil bolnišnice, mošeje, šole, (tudi če je njegova policija znala lomiti kosti otrokom, ki so nosili oznake Fataha) in tudi tako pridobival podporo.   

Jeseni 2007 Izrael vzpostavi skoraj popolno zračno, kopensko, morsko zaporo območja Gaze. Hamas Izraela nikoli ni priznal, njegova politika ostaja njegovo uničenje. V letih, ki so sledila, je bilo še več spopadov, ki so prinašali nove žrtve.

Skrivnostni voditelj Hamasa, Mohamed Deif, je tudi sam rojen v enem izmed begunskih taborišč. Na univerzi v Gazi je študiral naravoslovje, takrat še priložnostni igralec študentskega dramskega krožka, se je uporu menda pridružil v prvi intifadi leta 1987. V izraelskih zračnih napadih na Gazo naj bi bili ubiti Deifov brat in dva druga družinska člana. V enem od poskusov atentata je izgubil oko. Njegova žena, sedemmesečni sin in triletna hči naj bi bili bili ubiti v izraelskem zračnem napadu leta 2014.

Mednarodno kazensko sodišče je leta 2021 odprlo preiskavo morebitnih vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost na zasedenih palestinskih ozemljih. Zaradi nasprotovanja Izraela, Netanjahu je to označil kot dejanje antisemitizma in ZDA, ki nista člana sodišča, preiskava stoji.

Ko je Rusija napadla Ukrajino, so mnogi opozarjali, da neodgovornost za vojne zločine pelje v nove. Ob tem so imeli v mislih stvari, ki jih je Rusija na primer počela v Siriji. Sodišče je sicer ob napadu na Ukrajino tja poslalo svoje raziskovalce.

V Gazi se to ni zgodilo. Izrael ima zdaj nadzor nad tem, ali bodo ljudje tam živeli ali umrli. Ciniki sicer pravijo, grozijo nam, da bodo ubijali, uničevali, stradali, pa saj to je nekaj, kar počnejo že zadnjih 16 let. Kako so izraelski obveščevalci, menda med najboljšimi na svetu, spregledali priprave na napad? Veliko je dvomov okoli tega.

Predsednik odbora za mednarodne odnose v predstavniškem domu ameriškega kongresa Michael McCaul je potrdil, da je Izrael od Egipta dobil svarilo, da se pripravlja nasilje, tri dni preden je Hamas izvedel napade v Izraelu. Za, ozko gledano, izraelsko politiko je ta napad lahko tudi koristen, glede na hudo notranjo razklanost v državi.

Nekdanji obrambni minister Beni Ganc, ki je leta 2014 dejal, da bo Gazo z bombami spravil nazaj v kameno dobo in zdaj velja, kot vodja opozicije, za zmernega politika, je stopil v vlado narodne enotnosti. Kjer je tudi sedanji obrambni minister, ki sicer ne velja za največjega jastreba v izraelski vladi, zdaj pa uporablja jezik, ki, kot menijo nekateri, meji na genocid in deli ukaze, ki bi jih lahko označili za vojni zločin.

Izrael je, prvič po jomkipurski vojni leta 1973, znova razglasil, da je v vojni. Hamas je ob napadu zagrešil strahovite zločine, demonizira in razčlovečuje pa se prebivalstvo Gaze. Obrambni minister jih je označil za človeške živali in napovedal, da se bodo tako tudi vedli do njih. Kolektivno kaznovanje civilnega prebivalstva, kot oblika maščevanja, je po mednarodnem pravu vojni zločin.

Eno izmed najgosteje naseljenih območij na svetu, na približno 365 kvadratnih kilometrih živi okoli 2,3 milijona ljudi, 5500 ljudi na kvadratni kilometer, postaja ogromna past.

Ali, kot je v Delu zapisal Boštjan Videmšek, pripravlja se velika človeška tragedija, svet pa molči.