Španija, otoček dostojnosti, napadena z vseh strani

Veliko več prepirov je bilo pri večjih državah, Franciji denimo, posebej pa je takrat desne kroge razburjala predlagana komisarka iz Španije, kandidatka vlade Pedra Sancheza. O njej so nasprotniki govorili skoraj tako, kot da bi se v Strasbourgu pojavil kakšen mali Stalin, minus njegovi, kot so nekoč njegovi častilci menili, prikupni brki. Verjetno zato, ker je bila kandidatka že od prej znana kot velika borka za podnebne ukrepe in zeleni prehod, povezan s socialnimi ukrepi.

Španija je nasploh že dolgo, prav gotovo pa vso Sanchezovo vladavino, trn v peti večini Evrope. Lahko bi na dolgo in široko analizirali razloge za to, lahko pa jih strnemo v nekaj stavkih.

Sanchezeve vlade ne marajo predvsem zato, ker je v veliko stvareh uspela ohraniti dostojno in spodobno držo. Pa tudi pokončno in pogumno.

Predstavljajmo si, kar sicer ni zelo verjetno, da bi takšna drža zamikala tudi volivce v drugih državah.

Če naštejemo nekaj pomembnih španskih političnih odločitev: jasno so povedali, da je to, kar se dogaja v Gazi in na Zahodnem bregu, genocid. Da je Netanjahu vojni zločinec.

ZDA niso dovolili uporabe baz na španskih tleh za vojaške napade na druge države. In vsaj poskušajo urediti status ilegalnih migrantov.

Med "grehi" Sanchezeve vlade je torej, da med drugim ni slepa za strahotne in sistematične zločine proti celemu narodu in ni slepa za grozne pogoje, v katerih živi večina migrantov.

Slepi seveda niso niti drugi, vendar jim je v luči raznoraznih interesov, političnih, finančnih, geopolitičnih in tako naprej, popolnoma vseeno.

To je ta razlika, zaradi katere se na Španijo spravljajo vsi. Nastavlja ogledalo; saj ne, da bi kdorkoli tudi za hipec čutil kaj sramu ali slabe vesti, le sliko jim kvari. Tega pa ne morejo dopustiti.

Za nedavni nepričakovan in množičen prihod beguncev iz Maroka v ostanke španskih kolonialnih časov na afriških tleh, mesti Ceuto in Melillo, je verjetnih lahko več povodov, razlog pa je samo eden: če se le da, spraviti Sancheza z oblasti.

Če pogledamo nekaj teorij, ki so se pojavljale te dni. Nekaj podobnega, torej, da je Maroko praktično odprl meje in dovolil tisočem ljudem, da prebežijo v špansko enklavo, se je zgodilo že leta 2021. Zakaj? Po vsej verjetnosti zato, ker je takrat Španija dovolila, da pride v Madrid na zdravljenje – bil je čas covida – voditelj Polisaria, gibanja za samostojnost Zahodne Sahare. Maroko, ki trenutno zaseda del tega ozemlja, bi si ga rad v celoti prilastil. Gre za s surovinami, predvsem fosfati, ki so glavni pri izdelavi umetnih gnojil, bogato območje.

Povod bi zdaj lahko bil nedavni obisk Sancheza v Alžiriji, ki trdno podpira Polisario in njihovo pravico do lastne države.

Povod, ki ni nov, je seveda lahko tudi špansko stališče do Izraela in ZDA. Maroko je velik zaveznik ZDA in Donalda Trumpa, po katerem so nedavno poimenovali moderno obalno avtocesto. Tudi z Izraelom oziroma Netanjahujem se dobro razumejo, posebej potem, ko je Izrael priznal suverenost Maroka nad Zahodno Saharo.

Kakršnikoli že so bili povodi, da je iz Maroka prišlo takorekoč v enem dnevu na desettisoče beguncev, je bilo to za večino evropske politike kot darilo z neba.

Zgledalo je, kot da je pa tokrat s Sanchezom res konec. Takoj so se oglasili razni skrajno desni politiki, kot je Nigel Farage, pa Alice Weidel in drugi, ki celo kariero gradijo na sovraštvu do tujcev.

Svoje poslušalce so spet pitali z zgodbicami, Farage precej podobno kot v kampanji za brexit, da bodo ti begunci zdaj kar neposredno preplavili Veliko Britanijo, podobne strahove so zbujali tudi drugje.

Ena izmed najglasnejših v obtožbah je bila italijanska premierka Meloni. Zapreti meje, Španijo izključiti iz schengna (čeprav v Ceuti in Melilli schengenska pravila sploh ne veljajo) in tako naprej. In to prav Italija, ki je bila leta in leta vstopna postaja za daleč največ beguncev in je takrat Evropa bila z njo zelo solidarna.

Potem pa je španska vlada izjemno hitro in učinkovito odreagirala in uspela vrniti večino beguncev. EU je nekoliko omilila kritike Španije, saj je tudi vse bolj očitno, da je po vsej verjetnosti šlo in še gre za načrtovano dejanje.

Samo če pogledamo številke, migrantov na evropskih mejah je letos na splošno precej manj. Skupaj 39 tisoč, kar je kar 40 odstotkov manj kot lani. 70 tisoč samo v nekaj dneh in samo na enem mestu torej zelo očitno odstopa.

Splošen padec števila migrantov seveda ni v prid skrajno desni pa tudi desni politiki. Junija je začel veljati izredno oster migracijski pakt, ki ga je EU sprejela pred dvema letoma in s katerim naj bi potolažili volivce, ki da se zaradi premile politike obračajo k skrajni desnici. Pakt, ki po mnenju strokovnjakov, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, prav gotovo ne bo rešil vprašanja migrantov, krepili pa se bodo tihotapci, trgovci z ljudmi in s poceni, napol suženjsko delovno silo.

Kljub temu so ga podprli skoraj vsi, torej desna in leva sredina. Tudi tisti denimo, ki imajo sicer polna usta človekovih pravic in svoboščin ali pa tisti, ki veliko govorijo o krščanskih načelih, na katerih po njihovem temelji Evropa. Kje so te vrednote, ko bo na zunanjih mejah Evrope na stotisoče ljudi zaprtih v taborišča, brez pravega nadzora? Kje so te vrednote, ko bodo delavci brez urejenega statusa garali na 45 stopinjah za nekaj evrov na dan, da bomo lahko jedli poceni španske in italijanske jagode? Kje so te vrednote, ko znova pobirajo mrtve iz morja, najmanj 80 naj bi jih v teh dneh umrlo na poti iz Maroka.

Ob tem, da se evropski volivci še kar obračajo k skrajni desnici.

Španska vlada je, ko gre za nelegalne migrante, ravnala drugače kot večina Evrope, kjer se krepijo pozivi k remigraciji; začeli so uresničevati regulacijo statusa za tiste, ki že tako ali tako bivajo in delajo v Španiji, zdaj pa bodo to lahko z dovoljenji za bivanje in delo počeli legalno, brez strahu in z več možnostmi, da se izognejo suženjskemu delu. Ukrep so podprli tako sindikati kot tudi večina delodajalcev.

Vendar položaja Sanchezu ne majejo le vprašanja migrantov. Vse bolj ga stiskajo obtožbe za domnevna koruptivna dejanja tudi v krogu družine. Na račun brata in njegove žene. Za obtožbami je sicer organizacija s tesnimi vezmi s skrajno desnimi silami in marsikdo, ob tem, da jih sama zanikata, meni, da je to tudi del orkestriranih napadov nanj. Primeri zdaj čakajo na sodišču, ki je en del obtožb proti njegovi ženi že zavrglo. Vse se pa že pozna in stranka je precej izgubila na nedavnih delnih lokalnih volitvah in čaka jo v tem smislu težka jesen. Tudi s pozivi za predčasne volitve, redne so prihodnje leto.

Španiji gre sicer gospodarsko izjemno dobro, seveda imajo tudi težave, podobno kot drugje jih denimo pesti pomanjkanje ustreznih stanovanj. Gospodarska rast pa je kar trikrat večja od povprečja v evrskem območju, imajo tudi najnižjo brezposelnost v zadnjih 20 letih.

Tudi Španiji pa grozi scenarij, ki ga vidimo vsepovsod. Znova se krepi tradicionalna desnica, še bolj pa skrajna desnica, Vox, ki bi bila še močnejša, če ne bi imela Španija bolj zapletenega političnega okolja zaradi močnih regij, ki želijo več avtonomije, desnica pa po pravilu temu nasprotuje.

Algoritmi bodo ljudem vbijali v glavo, da je skoraj vse bolje kot sedanja vlada. Tudi če bo tako ogroženo marsikaj tistega, za kar si je španska družba tako krčevito prizadevala, in to predvsem s svojimi socialističnimi vladami, ko se je trudila izkopati iz zatohle tradicije diktatorja generala Franca.

Sanchez in njegova vlada seveda nista popolna, daleč od tega, ampak iskati popolnost pri izvoljenih predstavnikih ljudstva, ki je po definiciji pisana skupnost interesov in želja, je napačno in kontraproduktivno. In tudi naivno. To ne pomeni, da ni treba kritizirati, vendar ob tem tudi tehtati, kaj je res slabo, kje pa je vendar nekaj dobrega. In v tem trenutku je Španija (skupaj z Irsko) pač v marsičem najboljše, kar lahko ponudi Evropa.