Spomenik za Admiro in 'dezerterja' Boška razburja v Sarajevu

Iz občine Sarajevo Center so sporočili, da bodo na pobudo tamkajšnjega načelnika Srđana Mandića, po predhodnem dogovoru z družino Ismić, na kraju smrti Boška Brkića in Admire Ismić postavili spominsko ploščo.

Dodali so, da sta Nedreta in Amela Ismić, Admirini mama in sestra, odobrili idejno zasnovo spomenika, katerega avtor bo priznani bosansko-hercegovski kipar Adis Lukač, poroča Radio Slobodna Evropa.

Prav tako pa je Davor Sučić, frontmen skupine Zabranjeno pušenje, dal soglasje, da se na ploščo lahko izpišejo verzi njihove pesmi Boško i Admira, ki so jo posvetili prav paru iz Sarajeva.

"S tem bo popravljena dolgoletna krivica. Ljubezenska zgodba o sarajevskih Romeu in Juliji je obšla ves svet, na ta način pa bosta dobila trajni spomenik na mestu, kjer se je tragično končala," je poudaril občinski načelnik Mandić. Postavitev spomenika je na levem bregu reke Miljacke načrtovana za september.

Ena najbolj prepoznavnih zgodb iz vojnega Sarajeva

Letos mineva 30 let od njune smrti, ki je postala ena izmed najbolj prepoznavnih zgodb iz vojnega Sarajeva. Ljubezen med Srbom in Bošnjakinjo se je v Sarajevu rodila leta 1984, ko sta bila oba še šolarja, narodnost pa ni igrala nobene vloge.  

Devet let pozneje sta Admira in Boško še naprej sanjala o skupnem življenju in kovala sta načrte za prihodnost, a njune sanje so se kruto razblinile. Sprva sta bila prepričana, da bo norost vojne trajala le kratek čas. Ne glede na konflikt, ki je obstajal med narodoma, ki sta jima vsak po svoje pripadala, je njuna ljubezen ostala trdna.

Ko pa so po letu dni v Sarajevu še naprej odmevali zvoki granat in strelov ostrostrelcev, sta se takrat 25-letna zaljubljenca odločila, da oblegano mesto zapustita in si življenje ustvarita nekje drugje. Nameravala sta prečkati okupirano Grbavico, nato pa se ob pomoči prijateljev prebiti v Beograd.

Poleg njiju položili tudi pepel ameriškega novinarja, ki je objavil zgodbo o sarajevskih Romeu in Juliji

Namesto tega sta uspela priti le do Vrbanjskega mostu. Njuno zgodbo je svetu posredoval ameriški novinar Kurt Schork, ki je leta 1993 poročal o njuni tragični smrti in o tem, da so ju vojaki obeh strani namerno pustili, da prideta na "nikogaršnjo zemljo". "Boško in Admira sta vsaj 500 metrov hodila izpostavljena pogledom vojakov obeh strani. Šele ko sta prečkala črto pod kontrolo bosanske strani in krenila proti Grbavici, ki je bila pod srbsko kontrolo, je nekdo streljal," je zapisal Schork.

Ostrostrelec je najprej zadel Boška, ki je na mestu umrl. Drugi naboj je zadel Admiro, ki je, čeprav smrtno ranjena, še zmogla dovolj moči, da se je prebila do Boška, ga objela, nato pa je umrla tudi ona.  

Trupli sarajevskih zaljubljencev sta v poslednjem objemu na nikogaršnji zemlji ostali kar osem dni. Šele potem ju je srbska vojska odnesla in pokopala na pokopališču v Lukavici.

Admirini starši so trupli po vojni dali prenesti v Sarajevo, kjer na pokopališču Lav zdaj počivata eden ob drugem. Ob njima pa leži tudi novinar, ki je njuno zgodbo ponesel v svet. Ubit je bil leta 2000, ko je za Reuters poročal iz nemirne Sierre Leone. Polovico Schorkovega pepela so položili na pokopališče v Washingtonu, kjer počiva tudi njegova mati, drugo polovico pa ob Boška in Admiro.

'Od kdaj si dezerterji zaslužijo spomenik?'

Po sporočilu z občine o spomeniku zanju pa so se ostro oglasili tudi nasprotniki te poteze. Na družbenih omrežjih nekateri komentatorji zmajujejo z glavo, češ da si poskus bega "na drugo stran" zagotovo ne zasluži priznanja. Javno je pobesnel Nihad Alićković, ustanovitelj nacionalističnega gibanja AntiDayton, in zagrozil, da ta spomenik ne bo postavljen. Boška Brkića je namreč označil za dezerterja, on in Admira pa da sta bežala na okupirano Grbavico. Kot pravi, nista odhajala denimo v Nemčijo, kjer bi si ustvarila novo življenje, ampak na ozemlje pod nadzorom agresorja.

"Bil je polnoleten, imel je dolžnost, da brani svoje mesto in državo, ampak ni. In tudi če ni in je pač dezertiral, v redu. Ampak od kdaj se dezerterjem postavlja spomenike?" se sprašuje, ko trdi, da se s postavitvijo spomenika Bošku Brkiću, tudi če je šlo res zgolj za beg iz ljubezni, pada v past spremembe oznake vojne v Bosni in Hercegovini: "Da torej ni šlo za agresijo na BiH, ampak izpade, kot da je tukaj potekala tako imenovana državljanska vojna, iz katere sta Boško in Admira želela pobegniti."

So ju življenja stale nemške marke?

Pridih romantike skušajo njuni zgodbi odvzeti tudi drugi. Pri BH Vijesti se sklicujejo na članek, ki ga je pred 13 leti v tiskani izdaji objavila Slobodna Bosna. Takrat so zapisali, da je šel Boško že pred vojno po bratovih stopinjah in začel tihotapiti ter preprodajati blago iz Italije. Ko se je začela vojna, ni hotel prijeti za orožje, je pa skupaj s prijatelji nadaljeval delo na črnem trgu.

Preko mostu Vrbanja, ki je stal na razmejitveni črti, so tihotapili kavo, cigarete in nafto ter jih preprodajali tako Sarajevčanom v obkoljenem mestu kot vojakom Republike Srbske na drugi strani. Slobodna Bosna trdi, da so v enem samem dnevu lahko zaslužili tudi več deset tisoč takratnih nemških mark. Posel naj bi cvetel do leta 1993, ko pa je Boško dobil poziv na policijsko postajo na "zaslišanje", se je odločil, da zapusti mesto. S seboj pa naj bi vzel tudi velike količine denarja. Z obema stranema naj bi se dogovoril, da nihče ne bo streljal na par, ki bo tisti večer prečkal most Vrbanja. Vendar so streli pokosili oba zaljubljenca.

"Sarajevska Romeo in Julija nista umrla zato, ker sta bila dva človeka različnih narodnosti, ki sta se ljubila, ali zato, ker je nekoga zmotil načrt o prebegu 'na drugo stran'. Ampak zaradi edine valute, ki je celo v obleganem mestu odpirala vsa vrata – originalne nemške marke," pišejo Vijesti.rs, ki trdijo, da sta s seboj nosila torbo, polno denarja, do katerega so se želeli dokopati vojaki. Katera stran je streljala, še vedno ni razjasnjeno. Denar, naj bi ga Boško nosil s seboj, pa je izginil.

Boško i Admira (Zabranjeno pušenje)
Davno je to bilo, u zemlji koje nema više
Nešto je prekrilo vrijeme, nešto ljudi zaboraviše
Sjećam se sudbina mnogih, u gradu ispod Trebevića
Ali Boško i Admira, to je već bila filmska priča

Oko njih su gorili dani, nisu ni imali šanse
Al' teška vremena uvijek donesu velike romanse
Nisu bili iz plemena istog, nit' su imali istog boga
Al' imali su jedno drugo i san o bijegu iz sveg toga

Kažu da ljubav može sva zla pobijediti
Al' izgleda da čovjek ne zna to oružje upotrijebiti

Ma kakva Julija, kakav Romeo, niko se nije tako volio
I niko nikad neće, sve dok Miljacka voda teče
I pitaj se kad će još jednom, na svijetu malom bijednom
Da se dotaknu srca dva i stave ljubav ispred zastava

To se ovdje događa često, postoji neki nevidljivi prag
Koji pređeš i anđeo u tebi odbaci krila i postane vrag
I pred snajperom na Vrbanja mostu i pred onim što sve najbolje zna
Njih dvoje su stajali sami, na zadnjoj stanici svoga sna

Zato sjetite se njih, svi vi veliki i moćni
Što na retrovizoru, umjesto u srcu, držite ljubav, vjeru, sveti lik
Zato sjetite se njih, ne smije biti vam svejedno
Zar je nebo jedino mjesto, gdje možemo biti jedno
Gdje možemo biti... Zajedno

Ma kakva Julija, kakav Romeo, niko se nije tako volio
I niko nikad neće, sve dok Miljacka voda teče
I pitaj se kad će još jednom, na svijetu malom bijednom
Da se dotaknu srca dva i stave ljubav ispred zastava