Spustil telefon, se vrgel pod mizo, stene so izginile: 'Pošlji nekoga, nočem umreti'

Stanley Praimnath je 11. septembra 2001 zjutraj sedel za svojo mizo v 81. nadstropju južnega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Bil je bančni uslužbenec pri Fuji Bank. Ko je prvo letalo zadelo severni stolp, ga je kolega iz Chicaga poklical in rotil, naj stavbo zapusti.

Praimnath je pogledal skozi okno proti Kipu svobode. Takrat je zagledal drugo letalo.

Letala v bližini stolpov niso bila nič nenavadnega. Toda to ni letelo mimo. Prihajalo je proti njemu. Bilo je že tako blizu, da je Praimnath na repu razločil veliko črko U družbe United Airlines.

Spustil je telefon in se vrgel pod mizo.

Ob 9.03 je let 175 zadel južni stolp med 77. in 85. nadstropjem. Praimnath je bil praktično v območju trka. Stene okoli njega so izginile, strop se je zrušil, po pisarni so ležali deli letala, prostor pa sta napolnila ogenj in gost prah. Pozneje je pripovedoval, da je bil prepričan, da bo umrl.

Tri nadstropja višje je bil Brian Clark.

Kanadčan je bil izvršni podpredsednik finančne posredniške družbe Euro Brokers in zaradi izkušnje z bombnim napadom na Svetovni trgovinski center leta 1993 tudi prostovoljni požarni nadzornik nadstropja. Po trku je zbral sodelavce in jih odpeljal proti stopnišču. Dve stopnišči sta bili uničeni, eno je ostalo prehodno.

Začeli so se spuščati.

V 81. nadstropju sta jih ustavila človeka, ki sta prihajala navzgor in trdila, da spodaj ni mogoče naprej. Večina Clarkovih sodelavcev se je odločila iskati pot proti strehi.

Clark pa je v tistem trenutku nekaj zaslišal. Klic na pomoč.

Praimnath je bil na drugi strani poškodovane stene. "Spomnim se, kako se je ogenj približeval, jaz pa sem kričal: 'Gospod, pošlji nekoga, nočem umreti," je letos povedal za Guardian. V temi je zagledal svetlobo Clarkove baterijske svetilke. Clark mu je naročil, naj udarja po steni, da ga bo lahko našel. Nato je skozi odprtino zagledal roko. Zgrabil jo je. Praimnatha je potegnil čez predelno steno in oba sta padla na tla. Praimnath ga je poljubil. Clark mu je povedal svoje ime. Praimnath svoje in dodal, da bosta odslej brata za vse življenje. Oba sta imela poškodovani in krvavi roki. Clark je njuni dlani stisnil skupaj. "Pravzaprav bova krvna brata za vse življenje. Daj, prijatelj. Pojdiva domov," se svojih besed spominja Clark.

Šla sta navzdol.

Odločitev je bila življenjskega pomena. Večina Clarkovih sodelavcev, ki se je odločila iti navzgor, je umrla. V podjetju Euro Brokers je tistega dne umrlo 61 njegovih sodelavcev. Clark in Praimnath sta prehodila 1620 stopnic in prišla iz stolpa. Nekaj minut pozneje se je zrušil. Bila sta med le štirimi znanimi ljudmi, ki so preživeli iz nadstropij nad območjem trka v južnem stolpu.

Tistega dne sta preživela skupaj. Naslednjih 25 let pa sta doživljala zelo različno. Clark, danes star 79 let, pravi, da presenetljivo ni trpel zaradi hujših dolgotrajnih posttravmatskih posledic. To opisuje kot dar, ki si ga ni z ničimer zaslužil.

Praimnathova vrnitev v življenje je bila povsem drugačna. Ko je 11. septembra prišel domov na Long Island, ni prepoznal lastne žene. Spraševal se je, kaj počne neznana ženska z dvema otrokoma v njegovi hiši. Ni želel v spalnico, ker je bila v njej "ta neznana ženska".

Žena Jennifer je skrbela zanj. Pomagala mu je v kopel, nato na kavč. Vsak dan mu je pustila jabolko, sendvič, steklenico vode in beležnico. Praimnath še danes ne ve natančno, koliko časa je trajalo. Nekega dne je pogledal ženo in jo prepoznal. Ko se je oktobra vrnil v službo, si je moral pot do nje narisati na zemljevid in jo označiti z barvami. Sodelavci so mu dajali dokumente v podpis, sam pa se pozneje spominja, da pogosto sploh ni razumel, kaj podpisuje. Počasi so se deli njegovega življenja sestavili nazaj.

Nekaj pa se ni nikoli spremenilo. Brian in Stanley sta ostala brata. Bila sta na družinskih praznovanjih in porokah otrok drug drugega. Praimnath je leta 2006 postal pastor. Svojo zgodbo je odtlej pripovedoval v cerkvah, šolah in vojaških oporiščih po svetu. Clark ocenjuje, da sta jo povedala morda 800- ali 1200-krat. Praimnath pravi, da ga ponavljanje ne utrudi. "To je kot odlaganje prtljage z ramen, kot da bi si s solzami umival dušo," je povedal Guardianu.

Za Juliette Scauso je 11. september povsem drugačen spomin. Pravzaprav je predvsem odsotnost spomina.

Bila je stara štiri leta, najmlajša od štirih otrok, ko je umrl njen oče Dennis Scauso. Dvanajst let je bil član posebne enote newyorških gasilcev za nevarne snovi. Tistega 11. septembra prvotno sploh ne bi smel biti v službi. Izmeno je zamenjal zaradi dodatnega zaslužka. Družini so pozneje povedali, da je bil najverjetneje v južnem stolpu, ko se je ta zrušil. Njegovega trupla niso našli. 

Čez nekaj mesecev so našli poškodovano gasilsko čelado z njegovo identifikacijsko številko. To je edina fizična sled, ki jo ima njegova hči od zadnjega dne očetovega življenja. "V bistvu sem vse življenje vedela, da je moj oče umrl, in se učila živeti z dejstvom, da ga nikoli nismo našli," je povedala BBC. In družina Scauso še zdaleč ni edina.

V Svetovnem trgovinskem centru je umrlo 2753 ljudi. Četrt stoletja pozneje so identificirali približno 60 odstotkov žrtev. Več kot tisoč ljudi še vedno ni identificiranih.

Newyorški urad glavnega sodnega izvedenca hrani ostanke in jih vedno znova preverja, ko tehnologija omogoči nove metode analize DNK. Še lani so po 24 letih identificirali tri nove žrtve. Zdaj uporabljajo tudi forenzično preiskovalno genetsko genealogijo, s katero lahko iščejo povezave z bolj oddaljenimi sorodniki.

Toda s časom je nastal problem, ki ga leta 2001 skoraj nihče ni mogel predvideti. Nekatere družine si odgovora ne želijo več.

Juliette Scauso pozna ljudi, ki so desetletja pozneje prejeli klic, da so našli del posmrtnih ostankov njihovega svojca. Zdaj se boji, da bi zazvonil tudi njen telefon. "Na tej točki identifikacija ne bi spremenila resničnosti njegove smrti. Ne bi mi vrnila očeta in ne želim nujno znova odpreti nečesa, kar je postalo del načina, kako sem se naučila živeti in žalovati," je povedala. 

Tudi Ellen S. Bakalian je morala po 11. septembru ugotoviti, kako živeti povsem drugačno življenje. Njen mož Jeffrey R. Smith je bil star 36 let, ko je umrl v napadih. Njuni hčerki še nista bili stari tri oziroma eno leto.

Bakalian je ob 25. obletnici za The Atlantic zapisala, da jo lahko še danes nepričakovana podoba vrne v trenutek, ko je izvedela, da se njen mož tistega dne ne bo vrnil iz službe. Letos se ji je to zgodilo v muzeju v Halifaxu. Gledala je posnetke druge katastrofe – eksplozije ladje leta 1917 – in podobe uničenega mesta so jo vrnile na spodnji Manhattan. Morala je zapustiti dvorano in jokati.

Obstaja pa še ena skupina žrtev 11. septembra. Ljudje, ki so 11. september preživeli in nato zboleli. Ko sta se stolpa zrušila, je spodnji Manhattan prekril gost oblak prahu. V njem so bili zdrobljen beton in steklo, azbest, težke kovine ter številne druge nevarne snovi. Po oceni ameriškega CDC je bilo strupenemu materialu izpostavljenih več kot 400.000 ljudi – ne le gasilci in policisti, ampak tudi prebivalci in zaposleni na spodnjem Manhattnu.

Michael O'Connell je bil eden od gasilcev, ki so prišli na Ground Zero. Tedne je preživel med ruševinami.

"Zato je zbolelo toliko ljudi, ker nismo odšli, dokler nismo od tam spravili prav vsakega človeka, ki smo ga lahko," je povedal za avstralski ABC.

Leta pozneje so mu diagnosticirali sarkoidozo in avtoimunsko bolezen, ki so ju povezali z izpostavljenostjo strupenim snovem po napadih.

Zbolevali so tudi ljudje, ki niso kopali po ruševinah. Avstralka Ann Margulis je živela nasproti newyorške borze. Pet dni po napadih sta se z možem lahko vrnila v stanovanje. Spominja se pepela in prahu povsod, dima ter vonja po goreči plastiki, elektroniki in gorivu. Oblasti so prebivalcem zagotavljale, da se lahko vrnejo.

Štiri leta pozneje so ji diagnosticirali raka ščitnice. Še štiri leta pozneje raka želodca v četrtem stadiju.

Pozneje je ameriška vlada priznala, da je onesnaženje po 11. septembru prispevalo k njenima boleznima.

Zato je ob 25. obletnici težko govoriti samo o 2977 ljudeh, ki so umrli 11. septembra 2001. V World Trade Center Health Program, ki spremlja in zdravi ljudi z zdravstvenimi posledicami napadov, je danes vključenih približno 154.700 ljudi. Po podatkih CDC, ki jih navaja ABC, jih je 9224 umrlo. Več kot 43.000 ljudem so ugotovili zdravstveno stanje, povezano z 11. septembrom.

Letos bo zato slovesnost na Ground Zero drugačna. Tradicionalno šestkrat utihnejo – ob trenutkih, ko so letala zadela cilje oziroma strmoglavila ter ko sta se zrušila stolpa. Ob 25. obletnici bo prvič sledil še sedmi trenutek tišine, namenjen ljudem, ki so v naslednjih letih umrli zaradi bolezni, povezanih z izpostavljenostjo po napadih.

To je simbolična sprememba, vendar pomembna. Uradna zgodba 11. septembra je po 25 letih dobila nove žrtve.

V prvih dneh po napadih pa Newyorčani še niso vedeli, koliko ljudi je umrlo. Zato so iskali. Fotograf in umetnik Phil Buehler je prvi plakat z napisom Missing zagledal že na isti dan,  11. septembra na oknu lokala v Tribeci, kjer so reševalcem delili hrano in vodo.

Nato so se pojavili povsod. Na ograjah. Postajah podzemne železnice. Bolnišnicah. Gasilskih postajah. Izložbah. Buehler jih je fotografiral več kot 500.

To je bil čas pred pametnimi telefoni in fotografijami, shranjenimi v oblaku. Ko nekdo ni prišel domov, so svojci brskali po predalih in albumih ter iskali sliko, ki bi jo lahko fotokopirali.

Včasih je bila to poročna fotografija. Drugič fotografija ob diplomi. Oče z otrokom v naročju. Moški v službeni obleki. Na plakate so zapisovali višino in težo, brazgotine in tetovaže, podjetje, nadstropje, kjer je človek delal, uro, ki jo je nosil, celo barvo kravate. Na enem je pisalo: "Prosim, najdite očka."

Sprva so bili to oglasi za pogrešane. Ljudje so verjeli, da je njihov mož morda v bolnišnici brez dokumentov. Da je sestra morda nezavestna. Da se bo oče morda pojavil. Potem so dnevi postajali tedni. Oglasi so postajali spomeniki, ne da bi na njih kdaj zares pisalo, da je človek mrtev.

Buehler je fotografije razvil, jih spravil v škatlo in skupaj z vzorci prahu z ulic odložil na zgornjo polico studia.Ni jih mogel gledati. Tam so ostale 25 let. Šele letos jih je ponovno odprl. Na razstavi ob obletnici je 144 fotografij prvič razstavljenih skupaj. 

In morda prav ti plakati po četrt stoletja povedo o 11. septembru več kot posnetek gorečih stolpov. Ker stolpa poznamo. Vemo, kako sta gorela in kako sta padla. Posnetek drugega letala je postal ena najbolj prepoznavnih podob sodobne zgodovine. Toda skoraj 3000 mrtvih ni številka. Za njihove družine 11. september ni zgodovinski datum, ampak simbol bolečine. 

Med resničnimi zgodbami o pobegu iz gorečih stolpov se je leta po napadih pojavila tudi ena, ki je bila skoraj preveč popolna.

Ženska, ki se je predstavljala kot Tania Head, je pripovedovala, da je 11. septembra delala v južnem stolpu Svetovnega trgovinskega centra. Ko je vanj treščilo letalo, naj bi bila v 78. nadstropju, blizu območja trka. Govorila je o hudih opeklinah, ognju, ruševinah in človeku, ki ji je pred smrtjo izročil poročni prstan, da bi ga vrnila njegovi ženi. Trdila je tudi, da jo je proti varnosti pomagal rešiti Welles Crowther, resnični junak 11. septembra. Medtem naj bi njen zaročenec umrl v severnem stolpu.

Bila je zgodba, ki je imela skoraj vse elemente kolektivnega spomina na 11. september: ljubezen, izgubo, ogenj, naključno junaštvo in čudežno preživetje.

In ljudje so ji verjeli.

Headova ni ostala samo anonimna ženska s pretresljivo zgodbo. Postala je ena najbolj prepoznavnih predstavnic skupnosti preživelih in predsednica organizacije World Trade Center Survivors' Network. Vodila je obiske Ground Zero, nastopala v medijih, govorila ljudem, ki so tistega dne dejansko bežali iz stolpov, in postajala vse bolj javni obraz njihove travme.

Toda prav večja prepoznavnost jo je nazadnje razkrila.

Ko so novinarji New York Timesa leta 2007 začeli preverjati njeno preteklost, se podrobnosti niso več ujemale. Podjetje, za katero je trdila, da je delala, je ni poznalo kot zaposlene v newyorški pisarni. Družina moškega, za katerega je govorila, da je bil njen zaročenec in je 11. septembra res umrl, zanjo ni vedela. Njena osebna zgodovina je vodila v Španijo, ne v življenjepis uspešne newyorške finančnice, kakršnega je ustvarila zase. Njeno pravo ime je bilo Alicia Esteve Head, doma je bila iz Barcelone.

Zgodba ene najslavnejših preživelih se je sesula. A primer je zelo nenavaden. Headova očitno ni zgradila lažne zgodbe predvsem zato, da bi od države iztržila odškodnino. Vstopila je v skupnost ljudi, ki jih je povezovala ena najbolj bolečih izkušenj njihovega življenja, in si v njej ustvarila mesto, ki ji ni pripadalo.

Ko je bila laž razkrita, zato ni šlo samo za javno osramočeno prevarantko. Za ljudi, ki so ji pripovedovali svoje resnične spomine, je pomenilo spoznanje, da je nekdo njihovo travmo uporabil za gradnjo lastne identitete.

Četrt stoletja je dovolj dolgo, da otrok odraste, da se rodi nova generacija, da se mesto poruši in ponovno zgradi. Ni pa nujno dovolj dolgo, da se konča en sam dan.

Preživeti 11. september ni pomenilo samo priti iz stolpa, preden se je zrušil. Za nekatere je pomenilo ponovno sestaviti spomin. Za druge živeti brez človeka, ki se nekega torkovega jutra ni vrnil domov. Za tretje desetletja pozneje izvedeti, da je prah, skozi katerega so hodili, ostal v njihovem telesu.

In prav zato je 25. obletnica drugačna od prejšnjih. Razdalja med 11. septembrom kot spominom in 11. septembrom kot zgodovino je prvič zares velika. Ljudje, ki so bili takrat otroci, imajo danes svoje otroke. Mnogi, ki so tekli iz stolpov ali vanje tekli reševat druge, se starajo. Skoraj 100 milijonov Američanov nima osebnega spomina na tisti dan.

Toda nenavadno je, da se hkrati z oddaljevanjem dogodka njegove posledice še vedno razkrivajo. Identificirajo nove posmrtne ostanke. Pojavljajo se nove diagnoze. Ob 25. obletnici so na dan prišli dokumenti o zraku, ki so ga ljudje takrat dihali. Na spominski slovesnosti bo prvič sedmi trenutek tišine za ljudi, ki niso umrli 11. septembra, ampak zaradi njega leta pozneje. Zgodovina bi se morala s časom zapirati. A ta se v nekaterih življenjih še vedno piše.