Srbija po Vučiću?

Politična opozicija je bila v Srbiji po katastrofalnem porazu na zadnjih parlamentarnih volitvah povsem razbita in nemočna. Razen nekaj medijskih nastopov, resne politične organiziranosti zopet vladajočo oblast ni bilo zaslediti. Ravno pokola pred slabima dvema mesecema sta odprla prostor za reartikulacijo opozicijskih stališč v odnosu do Aleksandra Vučića in vladajoče SNS. 

Kmalu po obeh pokolih je opozicija začela z organiziranjem zelo množičnih shodov pod geslom "Srbija protiv nasilja" ("Srbija proti nasilju"). Čeprav naj bi bili to shodi proti nasilju, pa so predvsem uperjeni zoper obstoječo oblast in zoper vladajočo kliko, ki je na oblasti že več kot desetletje. Pokazalo se je, da sta ti dve tragediji odprli prostor za bolj množično mobilizacijo v družbi zoper aktualno oblast. A čeprav je organizacija in prisotnost opozicijske politike povsem jasna, za zdaj, opoziciji ni uspelo doseči nobenih pomembnejših političnih sprememb.

Ko se ozremo na nekatere ključne zahteve teh strank in vodij teh shodov, je precej očitno, da največji problem v srbski družbi vidijo predvsem v liku in delu Aleksandra Vučića, korupciji SNS-a in nesvobodnih medijev. Protestniki zahtevajo prepoved delovanja in odvzem nacionalnih frekvenc dvema zasebnima medijskima hišama ter zamenjavo članov, ki sedijo v svetu, ki dodeljuje nacionalne frekvence medijem. 

Redukcija nasilja v družbi na problem dodelitve nacionalnih frekvenc dvema zasebnima medijskima hišama je precej banalna, saj so vzroki za nasilje in tragične dogodke precej bolj kompleksni in se gibljejo od invidividualno-psiholoških do družbeno-kulturno-strukturnih vzrokov. Vendar pa je dejstvo, da ta dva zasebna medija najbolj promovirata in podpirata Aleksandra Vučića. Tako se zdi, da cilj v bistvu ni boj proti nasilju, temveč predvsem politični cilj: onemogočiti delovanje dveh medijev, ki ne dajeta prostora opoziciji, ter na ta način poskusiti postopoma spremeniti politična razmerja moči v Srbiji.

Politične zahteve pa so ravno tako precej nejasne: od zahteve po zamenjavi nekaterih ministrov in političnih funkcionarjev, do nekaterih zahtev po novih volitvah z upanjem, da bi lahko opozicijske stranke premagale SNS. Predsednica vlade Ana Brnabić je ponudila svoj odstop predsedniku države, hkrati pa se še vedno čaka, ali in kdaj bo prišlo do napovedanih predčasnih parlamentarnih volitev v Srbiji. Vse te krize in protislovja so navkljub drugačnim napovedim in množičnim demonstracijam ter protestom za zdaj zgolj bežno zamajali položaja vladajoče stranke SNS in predsednika Srbije, Aleksandra Vučića. Razdrobljeni politični opoziciji z zelo medlimi zahtevami, ki ne ponujajo resnično drugačne ekonomsko-družbene paradigme od Vučićeve kompradorske politike, ne uspeva zares premakniti zadev, saj sta tako odstop vlade kot nove volitve še vedno povsem odvisna od Vučića in SNS.

Notranjim protislovjem, ki nekoliko rahljajo moč in legitimnost vladajoče koalicije in predsednika, se je pridružila kritična situacija na severu Kosova, kjer so Srbi bojkotirali lokalne volitve. Trenutno potekajo množični protesti zoper oblasti v Prištini, ki je izpeljala volitve in bi brez težav postavila Albance s Kosova na ključne politične položaje v občinah s srbsko večino. Pozivi k ponovitvi volitev se vrstijo, vendar pa je vse bolj očitno, da dolgoletna pogajanja in posredovanja s strani EU in ZDA v krizi na Kosovu za zdaj ne kažejo nikakršnih jasnih rezultatov. Ključni problem trenutno ostaja neimplementacija bruseljskega sporazuma, ki je bil podpisan med Beogradom in Prištino in ki zagotavlja oblikovanja skupnosti srbskih občin z določeno stopnjo avtonomije.

V geopolitični situaciji po ruskem napadu na Ukrajino je pritisk s strani Zahoda na Srbijo postal izjemen, saj EU zahteva uvedbo sankcij zoper Rusijo, hkrati pa je jasno, da je tudi vprašanje Kosova ujeto v spremembe na svetovnem geopolitičnem parketu. Nekatere ključne države članice EU in sama birokracija EU vse bolj jasno pritiskajo na Srbijo, da mora priznati neodvisnost Kosova, če želi postati polnopravna članica EU. Vendar pa je trenutna kriza vsekakor odprla prostor za bolj niansiran pristop in predvsem za prve pozive kosovskim oblastem, da začnejo iskati bolj mirne in kompromisne rešitve s Srbi na Kosovu.

Ta kriza na Kosovu, kot tudi celotno vprašanje statusa Kosova v odnosu do Srbije, ki ne priznava njegove neodvisnosti, ima izjemno pomembno notranjepolitično težo. Namreč, zaradi trmoglavega vztrajanja Prištine na nepriznavanju nekaterih že podpisanih in sprejetih mednarodnih dogovorov Vučić ohranja visoko legitimnost doma, hkrati pa zna marsikdaj zlorabiti vprašanje Kosova za dvig ali umiritev političnih strasti, odvisno od konkretnih potreb. Vendar pa je dejstvo, da je Vučić največji politični uspeh dosegel predvsem zaradi podpore Nemčije, ki je poskušala najti neko tretjo pot v Srbiji – med razpadajočo in nestabilno liberalno zapuščino po-Miloševićevskega obdobja ter nacionalistične oz. včasih tudi klerofašistične desne politike. 

In čeprav trenutna kriza na Kosovu odpira prostor liberalni in nacionalistično – konservativni kritiki Vučićeve politike do Kosova, ni videti nekih resnejših premikov s strani tujine v smeri iskanja ali podpore politični opoziciji. Dejstvo je, da Vučić težko miri vse različne struje znotraj SNS in srbske politike v odnosu do vprašanja politike do Kosova in položaja Srbov na Kosovu, a vendar se marsikdaj kaže kot veliko bolj kredibilen in sprejemljiv politik za EU in Zahod kot kakšna druga liberalna ali radikalno desna opcija.

Najpomembnejši notranjepolitični dogodek, ki se je v Srbiji zgodil v zadnjih dveh mesecih, je bil odstop Vučića z mesta predsednika vladajoče stranke SNS. V luči družbene krize – ne politične, saj ima SNS še vedno večino v parlamentu in je doseg opozicije minimalen – je očitno ocenil, da je trenutek za takšno potezo, ki se je napovedovala že nekaj časa, ustrezen. Ali bo prišlo do implozije SNS na različne frakcije, kot je to običajno po sestopu tako močnih figur, bo seveda odvisno od dejanske nadaljnje vloge Vučića v političnem prostoru. 

Če se bo dejansko umaknil iz politike, je verjetnost za razkroj SNS precej velika, kar pa bo imelo velik vpliv na predrugačenje politične slike v Srbiji. Če pa bo še naprej prisoten v politiki in se bo naslanjal na vzporedno družbeno gibanje, ki ga postopoma vzpostavlja eže nekaj mesecev, v luči iskanja širše legitimnosti v družbi, pa ne gre pričakovati popolnega kolapsa SNS, temveč predvsem premike iz SNS v potencialno novo gibanje/stranko in pridružitev Vučiću v potencialno novi politični zgodbi. Ne glede na različne možnosti razvoja političnih dogodkov pa je jasno, da ob politični impotenci srbske opozicije resnih političnih premikov v smeri zniževanja neenakosti in odmika od (neo)liberalno in nacionalističnih, včasih celo združenih neoliberalno nacionalističnih miselnih okvirov, ne gre pričakovati. 

Sploh pri opozicijski redukciji problemov na leporečenje in televizijske programe, med tem, ko sama ravno tako podpira razprodajo v Srbiji in nadaljevanje podrejanja srbske družbe interesom tujega kapitala – le da tokrat "Zahodnega" in ne "Vzhodnega".