
Časopis Financial Times poroča, da je Srbija od začetka invazije na Ukrajino povečala prodajo streliva Zahodu, kar v končnem smislu krepi obrambne sposobnosti Ukrajine, čeprav je Beograd ena od dveh evropskih držav, ki niso podprle sankcij proti Rusiji. Po podatkih in izračunih časopisa je Beograd zahodnim državam prodal za okoli 800 milijonov streliva, ki je končalo v rokah ukrajinskih oboroženih sil.
Ta podatek je srbski predsednik Aleksandar Vučić posredno tudi potrdil. Vse skupaj je označil kot poslovno priložnost in ponovil, da v tej vojni ne bo zavzemal strani. "To je del našega ekonomskega okrevanja in je zelo pomembno za nas, da izvažamo svoje strelivo. Ne moremo izvažati v Ukrajino ali Rusijo, vendar smo imeli veliko dogovorov z Američani, Španci, Čehi in drugimi. Kar oni na koncu s tem počnejo, je njihova odločitev."
Vučić je še dejal, da tudi, če bi vedel, kam točno strelivo gre, to ni njegova stvar. "Moja odgovornost je, da svoje strelivo upravljamo zakonito, da ga prodajamo. Moram skrbeti za svoje ljudi in to je to. To je vse, kar lahko rečem. Imamo prijatelje tako v Kijevu kot v Moskvi. To so naši slovanski bratje," je rekel predsednik Srbije. Na novinarsko vprašanje, ali je znesek 800 milijonov evrov točen, je odgovoril, da se ta nanaša na obdobje "dveh, morda treh let".
Marsikdo je v tem času že pozabil na skrivnostno strmoglavljenje ukrajinskega letala v Grčiji, ki je, natovorjeno z orožjem, poletelo z letališča v Nišu, v neposredni bližini katerega ima sicer Rusija v obliki Rusko-srbskega humanitarnega centra svoje neuradno logistično oporišče na Balkanu. Okoliščine strmoglavljenja letala po dveh letih še vedno niso raziskane, znano pa je, da ne gre za edino ukrajinsko transportno letalo, ki je vzletalo in pristajalo v bližini 'ruske baze', v Nišu.
Tradicionalna zaveznica?
Poleg tega, da sta Rusija in Srbija slovanski in večinsko pravoslavni državi, Moskvo in Beograd veže dolga zgodovina. Rusija je od začetka 19. stoletja aktivno podpirala težnje Srbov po neodvisnosti od Turčije in veliko pripomogla pri oblikovanju srbske državnosti. Šlo je seveda predvsem za 'realpolitični' pragmatizem, saj je prek Srbije krhala moč svojega regionalnega tekmeca v boju za nadzor nad Črnim in Azovskim morjem ter Kavkazom in hkrati širila svoj vpliv na Balkanu, kar pa ni bilo po volji Dunaju.
Vendar že takrat Rusija ni bila edini srbski zaveznik, tu sta bili še Francija in občasno Avstro-Ogrska, poleg tega pa je Moskva del kart stavila tudi na drugo balkansko silo in območno srbsko tekmico Bolgarijo. Rusija je pozneje, po geopolitičnem zlomu Turčije, stopila v bran Srbiji, tako proti Bolgariji kot tudi Avstro-Ogrski. Med obema vojnama so bili odnosi Beograda in "rdeče" Moskve precej slabi, čeprav je Kraljevina Jugoslavija na predvečer nemškega napada podpisala malo znani pakt o prijateljstvu in sodelovanju s Sovjetsko zvezo.
Po hladni vojni so bili odnosi Rusije in Srbije (ZR Jugoslavije) na načelni ravni prijateljski, vendar pričakovanih koristi, razen mednarodnega diplomatskega lobiranja, zaradi sankcij in slabega gospodarskega stanja ter splošnega razsula v Rusiji Srbija ni imela. To je postalo jasno predvsem med bombardiranjem leta 1999. Po padcu Miloševića in ukinitvi sankcij se je gospodarsko sodelovanje med državama okrepilo, vendar se je Srbija v letih, ki so sledila, predvsem naslonila na sodelovanje z zahodnimi partnerji, pozneje tudi s Kitajsko. Tako so po podatkih iz leta 2022, ki jih je pred nedavnimi parlamentarnimi volitvami na ulicah srbske prestolnice poudarjala vladajoča stranka Aleksandra Vučića, največ trgovali z državami EU (skupno 39,08 milijarde evrov), nato pa precej manj s Kitajsko (5,8 milijarde evrov) in šele na tretjem mestu z Rusijo (4,03 milijarde evrov). V tem pogledu je Vučićev izračun pri prodaji streliva jasen. To vedo tudi v Moskvi, zato za zdaj Rusija ni kritizirala dejanj Srbije.
KOMENTARJI (232)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.