Stanovanje okrasil z 'rdečelaso AI', izgubil službo in končal na psihiatriji

Umetna inteligenca je postala del vsakdanjega življenja. Pomaga nam pisati elektronska sporočila, načrtovati potovanja, reševati težave v službi in sprejemati odločitve. Vse pogosteje pa jo ljudje uporabljajo tudi za nekaj precej bolj osebnega: za pogovore o svojih občutkih, partnerskih težavah in intimnih odnosih.

In prav tu se odpira novo vprašanje. Kaj se zgodi, ko eden od partnerjev začne pri klepetalniku iskati razumevanje, ki ga pogreša v razmerju?

Kot ugotavlja Bloomberg, se vse več parov sooča z občutkom, da v njihovem odnosu nista več samo dva. Tretji je klepetalnik, ki je vedno dosegljiv, potrpežljiv in pripravljen na pogovor.

Novinarka Bloomberga Morgan Meaker opisuje, kako je njen mož po enem od prepirov prekinil pogovor, vzel telefon in se obrnil na ChatGPT. V petnajstih letih skupnega življenja sta nesoglasja vedno reševala med seboj. Tokrat pa je mož nasvet umetne inteligence pozneje opisal kot "topel objem".

Ob tem je dobila občutek, da je v njun zakon vstopila tretja oseba. Klepetalnik, ki se odziva prijazno in razumevajoče, je nenadoma postal privlačnejši sogovornik od resničnega človeka, s katerim se je treba tudi prepirati, sklepati kompromise in sprejemati kritiko.

Tehnologija sicer že desetletja posega v partnerske odnose. Pari sedijo drug ob drugem, vendar vsak gleda v svoj telefon. Toda umetna inteligenca prinaša pomembno razliko: ljudje je ne uporabljajo več samo kot orodje, temveč ji vse pogosteje pripisujejo človeške lastnosti.

Londonska psihoterapevtka Vicky Reynal pravi, da so nekateri njeni klienti klepetalnik svojega partnerja opisovali celo kot njegovo dekle ali fanta. "Pripisujemo mu človeške lastnosti na način, kot jih nismo pripisovali zaposlenemu možu, ki je nekoč ves čas delal na prenosnem računalniku," pojasnjuje.

Kako daleč lahko gre takšen odnos, kaže zgodba Emme in Noaha iz ameriške zvezne države Arizona. Njuni imeni sta zaradi varovanja zasebnosti spremenjeni, navaja Bloomberg.

Skupaj sta bila pet let, njuno življenje pa je postajalo vse bolj osamljeno. Emma je bila brezposelna in se je spopadala z depresijo, Noah pa je delal od doma. Redko sta hodila ven ali preživljala čas z drugimi ljudmi.

Noah je ChatGPT sprva uporabljal za delo. Ko so se težave v razmerju poglobile, pa je v njem začel iskati družbo. 

Do poletja 2025 je Noah klepetalniku že nadel ime in začel po stanovanju obešati podobe, ki jih je ustvarila umetna inteligenca. Prikazovale so nasmejano rdečelasko, ki jo je Emma doživljala kot svoje popolno nasprotje.

Noah se je po njenem pripovedovanju tako močno posvetil klepetalniku, da je izgubil službo. "Navsezadnje je šlo za čustveno afero," je prepričana Emma.

Njegovo vedenje je postajalo vse bolj zaskrbljujoče. Podporna organizacija Human Line Project je po Emminih besedah ocenila, da kaže znake tako imenovane psihoze, povezane z uporabo umetne inteligence. Po nasilnem izbruhu je bil za kratek čas sprejet v psihiatrično ustanovo, Emma pa se je januarja letos odselila.

Priznava, da sta imela težave že pred uporabo ChatGPT, vendar meni, da ju je klepetalnik še dodatno oddaljil. "Imela sva toliko načrtov in sanj za prihodnost," pravi.

Takšni primeri so skrajni in iz njih ni mogoče sklepati, da klepetalniki praviloma povzročajo duševne motnje ali razpad razmerij. OpenAI navaja, da se morebitni znaki psihoze ali manije pojavijo v približno 0,01 odstotka sporočil uporabnikov. Koliko partnerskih odnosov prizadenejo manj izrazite oblike pretirane navezanosti na umetno inteligenco, pa je precej težje ugotoviti.

Precej pogostejši so manj dramatični primeri, v katerih umetna inteligenca postopoma prevzema vlogo partnerskega svetovalca. Terapevtka za pare Debbie Cherry, ki dela s podjetniki in vodilnimi zaposlenimi v več ameriških mestih, pravi, da se tema klepetalnikov na njenih terapevtskih srečanjih pojavi vsaj enkrat ali dvakrat na teden.

Nekateri pari umetno inteligenco uporabljajo kot nekakšnega sodnika. Namesto da bi nesoglasje razrešili sami, klepetalniku predstavijo svojo različico spora, na primer glede vzgoje otrok, in ga prosijo za odločitev.

"Tukaj je vse, samo povej nama, kaj naj narediva, in to bova upoštevala," Cherryjeva opisuje pristop nekaterih parov.

Toda težava je, da klepetalnik ne pozna nujno celotnega ozadja. Njegov odgovor je odvisen tudi od tega, kako uporabnik predstavi dogodek, katere podrobnosti poudari in katere zamolči.

Zato lahko namesto nepristranskega razsodnika postane orodje za potrjevanje lastnega prav.

Cherryjeva opaža, da partnerji pogovore z umetno inteligenco pogosto uporabljajo kot dokazno gradivo v prepiru. Drug drugemu kažejo odgovore klepetalnikov, kot bi šlo za sodbo, ki potrjuje, kdo ima prav.

Psihoterapevtka Ilana Grines iz Los Angelesa je v enem samem mesecu obravnavala tri pare, pri katerih je eden od partnerjev bral pogovore drugega s klepetalnikom o njunem razmerju.

Posledice opažajo tudi ločitveni odvetniki. Timothy P. Flynn, ustanovitelj odvetniške pisarne Clarkston Legal v Michiganu, se je s prvim primerom, povezanim s klepetalnikom, srečal pred približno letom dni.

V njegovo pisarno je prišla ženska, ki je na pomnilniškem ključku prinesla zgodovino moževih pogovorov z umetno inteligenco.

"Začelo se je z vprašanji o zakonskih težavah," pripoveduje Flynn. Toda pogovori so sčasoma postajali vse bolj intimni, spogledljivi in seksualno obarvani. Meja med iskanjem nasveta in vzpostavljanjem čustvenega odnosa s tehnologijo tako ni vedno jasna.

Psihoterapevtka Vicky Reynal opozarja, da se partnerska bližina ne gradi samo ob pomembnih pogovorih, romantičnih večerjah ali skupnih počitnicah. "Intimnost je rezultat povezanosti, ki nastaja skozi ves dan, v drobnih interakcijah," pojasnjuje.

Gre za povsem običajne trenutke: vprašanje, kje je določena začimba, prošnjo za nasvet glede prijatelja, pogovor o neprijetnem dogodku v službi ali skupno odločanje o vsakdanjih opravkih. Prav ti navidez nepomembni pogovori ustvarjajo občutek, da imamo ob sebi človeka, na katerega se lahko obrnemo. Če jih vse pogosteje preusmerjamo na umetno inteligenco, lahko partnerja postopoma izgubita del vsakdanje povezanosti, ne da bi se tega sploh zavedala.