'Statik ni želel niti slišati, da bi vstopil v hišo'

Na Hrvaškem so se spet stresla tla. Epicenter je bil enajst kilometrov jugozahodno od Siska, na globini enega kilometra. Prebivalci so poročali, da so potres čutili na širšem območju Sisaško-moslavaške županije. Evropski sredozemski potresni center (EMSC) pa je poročal, da je potres z močjo 3,7 stopnje v torek, približno dve uri po polnoči, prizadel območje Siska.

A območju, ki ga je hud potres prizadel pred skoraj tremi meseci, pa se prebivalci še vedno soočajo s težavami. Med njimi je tudi Zdravko Mareković, ki, kljub skoraj popolnoma uničeni hiši, še vedno ni prejel kontejnerja, kjer bi se lahko začasno namestil. Dva meseca in pol po uničujočem potresu v svojo skoraj porušeno hišo  Mareković vstopa na lastno odgovornost. Štiri dni je po potresu spal v drvarnici. "Spal sem v drvarnici. Moral sem jo zapustiti. Rekli so, da bi moral kontejner prispeti čez dva dni," je povedal za Dnevnik.hr.

A ga niti dva meseca in pol po uničujočem potresu še ni dobil. Pravi, da so mu dobri ljudje s Hvara iz vezanega lesa uspeli narediti deset kvadratnih metrov veliko kočo, v kateri ima samo posteljo. Tam se tudi prehranjuje. Hiša je obložena s stiroporjem in najlonom, da ne pušča. Če se želi umiti, iti na stranišče, oprati perilo ali si kaj skuhati, mora v skoraj porušeno hišo. Slednje si sam ne upa popravljati. "Dobro je, da ni močnega dežja, ker streha pušča, vse bo razpadlo. Sam se je ne upam dotakniti, nevarno je," pravi Mareković.

Zabojnik ni nikoli prispel

"Takoj sem vse prijavil civilni zaščiti. Sam sem, nihče se mi ne oglaša. Po tednu ali dveh so na začetku rekli, da bo kontejner prišel, vse je bilo pripravljeno, bager je delal na mojem dvorišču. Če bi kontejner pripeljali na oslu iz Sibirije, bi že prispel," je dejal Marekovič. "Samo vprašanje časa je, kdaj se bo nekdo poškodoval, kaj drži te stene - sploh ne vem. Tako je, kljub vsem potresom, že dva meseca in pol," je dodal.

"Nihče si ne upa priti niti blizu. Statika sem poklical, pa ni želel niti slišati, da bi šel v hišo. V vodnjaku imam samo blato, ne razumem, kam je šla voda, ki je bila v njem. Imam vodo iz mesta, a po njo moram spet v hišo," pravi Mareković. "Grem v hišo, na stranišče in se umivam, brijem, perem perilo in kuham. Nevarno je," je povedal. "Niti skozi dvorišče ne smem mimo, da mi deli stene ne padejo na glavo in me ne ubijejo, jaz pa moram do koče," pravi. "Verjetno obstajajo tudi slabši primeri. Ne gre za to, da bi ljudem prinesli hrano, zagotoviti jim je treba varno streho nad glavo, kjer se ne bodo bali ležati na postelji in kjer bodo jedli obrok v miru," je sklenil Marekovič.