Šterbenc o Afganistanu: Pošteno bi bilo, da Zahod sprejme begunce

Talibani so v vseh letih vmešavanja Zahoda v Afganistan ostali močni, Kabul pa so zavzeli v le 10 dneh po umiku ameriške vojske. Ko so leta 2001 ameriške sile prišle v Afganistan, niso načrtovale obnove države, pojasnjuje profesor na fakulteti za management Univerze na Primorskem in velik poznavalec dogajanja v tem delu sveta Primož Šterbenc. Neokonservativci, ki so bili najbolj vplivni prav v administraciji nekdanjega ameriškega predsednika Georga Busha, so kot največjo težavo namreč videli Irak. "Takoj ko so vstopili na ozemlje Afganistana, so načrtovali napad na Irak," pravi Šterbenc.

Prav tako je velik del sredstev, za katere ZDA trdijo, da so jih vložile v Afganistan, pravzaprav šel za ameriške enote in ne za civiliste v Afganistanu. "ZDA so poleg tega tako kot kolonialne sile proti uporom na paštunskem območju nastopile z letalskim bombardiranjem, pri tem pa so zadele tudi številne civiliste na teh območjih," pojasnjuje poznavalec.

"Prav tako se Američani niso nikoli želeli seznaniti s paštunskimi kulturnimi značilnostmi," pravi sogovornik. Paštune namreč vodi nenapisan zakonik, v katerem je več pomembnih točk: samospoštovanje, neodvisnost, pravičnost, gostoljubnost, ljubezen, odpuščanje, maščevanje in strpnost do vseh. Tu sta po mnenju Šterbenca pomembna predvsem samospoštovanje oz. čast in maščevanje. "Eden izmed paštunskih pregovorov pravi: Maščeval sem se in maščeval sem se po 100 letih," pove. Ko so Američani po letu 2009 v nočnih operacijah vdirali v hiše Paštunov in celo v sobe žensk, so močno ranili čast paštunskih moških, zaradi česar se je pri talibanih vključil tudi zakon maščevanja.

Izstreljen ni bil praktično noben naboj. Kaj se je zgodilo?

"Američani so za seboj pustili veliko šibkejšo armado kot leta 1989. Ni imela letal, tankov, topov, afganistanska nacionalna armada pa je bila pri bojevanju proti talibanom navajena na zračno pomoč z Zahoda," pojasnjuje Šterbenc. Te pa tokrat ni bilo več. Dodaja, da so bile afganistanske nacionalne sile tudi močno demoralizirane. "Marsikje jim je manjkalo orožja in hrane, prav tako so bile sovražne do afganistanskih osrednjih oblasti, ki so veljale za skorumpirane," pravi.

Talibani pa so delovali zelo spretno. Uporabljali so učinkovito mešanico groženj, ciljnih napadov in obljub za pomilostitev. "V primerjavi z 90. leti prejšnjega stoletja talibani niso nastopili le vojaško, temveč tudi politično. Ko so prišli do določenega mesta, ki je bilo nepaštunsko in bi se moralo tako po vsej logiki upreti proti njim, so začeli sklepati drobne politične dogovore z veljaki, na primer z Ismaelom Kanom v Heratu." Ti so nato za majhne koncesije mesto predali talibanom.

Sogovornik pravi, da se je to verjetno zgodilo tudi v Kabulu: "Ko smo se vsi spraševali, ali bodo napadli, ali se bo prelivala kri, ali bodo oblegali, se je zgodilo tretje, v ozadju so se politično pogovarjali z določenimi političnimi voditelji, ki so na koncu odrekli podporo predsedniku."

Bati se morajo afganistanski visoki častniki, ženske, manjšine in liberalci

Kaj prebivalstvo čaka zdaj? Po mnenju Šterbenca je dobršen del prebivalstva spremembe oblasti vesel. "Po letu 1978 so talibani prvič prinesli mir, prinesli so stabilnost in boj proti korupciji, saj imajo do nje ničelno toleranco, nenazadnje pa znajo tudi učinkovati in reševati praktične spore," pravi.

Tisti, ki se lahko bojijo talibanske vladavine, pa so visoki častniki afganistanske vojske in pripadniki posebnih sil, ki so se borili z njimi ter tudi ženske. "Pri tem pa je treba poudariti, da negativen odnos talibanov do žensk ni toliko posledica islamskega prava, temveč paštunske kulture, ki je zelo brutalno nastrojena do žensk." Prav tako so v nevarnosti pripadniki manjšinskih etničnih in verskih skupnosti ter pripadniki liberalnih elit, intelektualci ter umetniki.

Vendar sogovornik meni, da se talibani ne bodo takoj poslužili brutalnega uresničevanja islamskega prava, saj se zavedajo, da jih nadzira celotna mednarodna skupnost: "Celo Kitajska in Pakistan, ki sta njihova zaveznika, bosta od njih zahtevala neko samoomejevanje. Pakistan se namreč boji, da bi jim ZDA odtegnile vojaško pomoč, Kitajska pa se boji Nemčije, ki zelo pozorno spremlja, kaj se dogaja s človekovimi pravicami. Za Kitajsko je namreč Nemčija izjemno pomembna geostrateška partnerica."

'Slovenija bi morala ravnati plemenito in iz države rešiti tudi zunanje sodelavce slovenske vojske'

Iz Afganistana se medtem umikajo praktično vsi tuji diplomati in državljani. Številne države pa na kabulsko letališče, ki je še pod nadzorom Američanov, pošiljajo svoja letala. Slovenija je na pomoč priskočila slovenskim državljanom, ki so ostali ujeti v državi, glede sodelavcev Slovenske vojske pa je obrambni minister Matej Tonin dejal, da "Slovenska vojska sodelovala z Italijo, prevajalce in druge sodelavce smo najemali prek italijanske vojske". "Tako so že imeli priložnost, da se iz države umaknejo z njimi, velika večina je to izkoristila."

 Ker imajo talibani zakon maščevanja, je verjetnost, da se bo sodelavcem Slovenske vojske nova oblast maščevala, zelo velika, pravi Šterbenc. "Če bi Slovenija ravnala plemenito, bi morala slediti drugim zahodnim državam, ki za seboj ne puščajo pogorišča," dodaja.

Poudarja tudi, da nov migrantski val v prihodnosti ni le mogoč, temveč da se že dogaja: "Že nekaj tednov poteka množičen beg Afganistancev v Turčijo in druge osrednje azijske republike. Vsi, ki se upravičeno počutijo ogrožene, poskušajo zapustiti državo. Pošteno bi bilo, da Zahod, ki je zapletel politiko v tej državi, vsaj sprejme begunce." Nekatere države so medtem pomoč že zagotovile, med njimi sta tudi Albanija in Severna Makedonija. 

OZN je medtem pred kratkim že pripravilo poročilo, ki pravi, da je zavezništvo med Al Kaido in talibani še vedno trdno in da nič ne kaže, da bi ga kdo želel prekiniti. "To ni nobeno presenečenje, saj ima v nezapisanem paštunskem zakoniku posebno mesto tudi zakon gostoljubja. Zato talibani že leta 2001 Al Kaidi niso želeli odreči gostoljubja," pravi sogovornik. Dodaja, da sicer Islamska država že deluje tudi v Pakistanu in Afganistanu, a da bi lahko bili talibani do nje nekoliko manj naklonjeni, saj jim predstavlja islamsko konkurenco.

"Če pa nas skrbi terorizem, moramo najprej paziti na svoja dejanja," še poudarja ob tem. "Vse dokler bodo ZDA še naprej sprožale nasilne akcije in dokler bodo Palestinci trpeli pod Izraelom, bo terorizem obstajal brez talibanov ali pa z njimi," pravi.