Leta 1926 je prav na današnji dan Violet Gibson v Rimu iz množice streljala na italijanskega diktatorja Benita Mussolinija. Krogla mu je le oplazila nos, ob drugem poskusu pa se je pištola zagozdila. Policija jo je komaj rešila pred linčem privržencev režima. Šlo je za najbližjega od več dokumentiranih poskusov atentata na Mussolinija.
Violet je, kot za BBC pripoveduje njena pranečakinja Philippa Gibson, izhajala iz izjemno vplivne anglo-irske družine; njen oče je bil baron Ashbourne, lord kancler Irske, kar je bil v tistem času najvišji pravniški položaj. Kljub privilegiranemu otroštvu se je uprla družinskim vrednotam: spreobrnila se je v katolištvo, postala socialistka in se preselila v Italijo, kjer se je posvečala dobrodelnosti. Njeno življenje so zaznamovale hude duševne stiske, osebne izgube in predhodni nasilni izbruhi. Po nenadni smrti zaročenca je doživela živčni zlom, bila zaprta zaradi napada z nožem in si poskušala vzeti življenje.
Po besedah njene pranečakinje je Violet nasilje fašističnega režima razumela kot moralno zlo. Umor socialističnega politika Giacoma Mattottija je bil eden ključnih povodov za atentat na Mussolinija.
Po aretaciji so Violet zaprli v Italiji, nato deportirali v Anglijo in jo do smrti leta 1956 namestili v psihiatrični ustanovi. Tako britanska vlada kot njena družina sta se po atentatu sklicevali na njeno duševno nestabilnost, kar je koristilo tudi Mussoliniju, saj je s tem zmanjšal politični pomen napada in krepil mit o lastni nedotakljivosti. Dokler ga niso leta 1945 ujeli in usmrtili partizani.
Violetina zgodba je navdihnila knjige, pesmi, gledališko igro, dokumentarec in film, leta 2022 pa so ji v Dublinu postavili spominsko ploščo, navaja BBC. Njena pranečakinja danes poudarja, da sicer občuduje Violetin pogum in doslednost lastnim prepričanjem, a političnega nasilja ne podpira.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.