Stoletno iskanje pošasti iz Loch Nessa: 'Legende ne moreš ubiti z znanostjo'

Skrivnost pošasti iz Loch Nessa že desetletja bega znanstvenike in navdušuje turiste. Dolgo in ozko jezero v Škotskem višavju vsebuje več vode kot vsa angleška in valižanska jezera skupaj. Kdo ve, kakšne skrivnosti se skrivajo v njegovih globinah?

Lov na izmuzljivo misteriozno bitje, znano pod ljubkovalnim imenom Nessie, se je pričel leta 1933. In vse od takrat so tako strokovnjaki kot amaterski navdušenci leta posvetili njenemu iskanju – od lovcev na divjad do pozavnistov, ki so poskušali zver na površje zmamiti s posnemanjem paritvenega klica.

Leta 1987 je stekla celo obsežna raziskava s podvodnimi sonarji, s katero so znanstveniki skrivnosti skušali končno priti do dna in odgovoriti na vprašanje, ki že tako dolgo buri domišljijo: ali pošast iz Loch Nessa resnično obstaja? Novinarji z vseh koncev sveta so se zbrali na barju okoli jezera in v živo spremljali podvig, ki so ga poimenovali 'operacija Deepscan'. V iskanju je sodelovala tudi mednarodna skupina 'lovcev na pošasti', ki je Nessi z njenega domnevnega skrivališča skušala izbezati s pomočjo visokotehnološke opreme v vrednosti milijona britanskih funtov.

24 čolnov, vsak opremljen z najsodobnejšim sonarjem, se je postavilo drug ob drugega. Flota je prečesavala globine jezera, medtem ko so znanstveniki skrbno spremljali odčitke na kartah, če bi se morda pojavil kakršen koli nenavaden 'blisk'. Pošasti niso našli, so pa senzorji v tednu dni zaznali tri potencialne 'stike', ki so zabeležili 'nekaj velikega' v vodi pod ruševinami gradu Urquhart. Lahko bi šlo le za tjulnja ali jato lososov, a novica je bila dovolj, da je mit o škotski pošasti preživel.

"Če bi jo vendarle našli, bi verjetno vsi bili zadovoljni, vsi ti očividci pa bi končno dobili potrditev," je tedaj dejal vodja projekta in dolgoletni lovec na Nessie Adrian Shine.

Uspeh misije je bil medtem opredeljen kot 'neprepričljiv', brez pravih dokazov. "To ne pomeni, da je pošast tukaj, prav tako ne, da domnevam, da je ni," je povedal strokovnjak za sonarje Darrell Lowrance, ter v smehu dodal, da si vendarle ne bi želel doživeti škotskega linča. Turistov izsledki znanstvenikov medtem še zdaleč niso prepričali – neka obiskovalka je vztrajala, da je Nessie povsem jasno videla kar med samim pregledom jezera. "Če nič drugega, je operacija Deepscan dokazala eno stvar: legende ne moreš ubiti z znanostjo," je bil prepričan novinar BBC-ja Clive Ferguson.

Prvotna legenda o Nessie pa sega še precej dlje kot v trideseta leta prejšnjega stoletja. V srednjeveški pripovedi iz 6. stoletja, naj bi irski menih (pozneje poznan kot sveti Kolumba) v reki Ness, ki izvira iz jezera, srečal skrivnostno bitje. Ena od zgodb o njegovih čudežih iz leta 565 opisuje srečanje z neznano živaljo v globinah reke – menih je 'vodno zver' pregnal, potem ko je ubila pripadnika Piktov, nato pa skušala napasti Kolumbovega učenca Lugna. 

Sodobni mit o pošasti se medtem začenja z nejevoljno očividko. Nekega sončnega pomladnega dne je upraviteljica hotela Aldie Mackay v vodi opazila nekaj nenavadnega. Šele 50 let pozneje se je odločila za svoj prvi radijski intervju za oddajo The World This Weekend na BBC. 

Gladina jezera je bila tisti dan povsem mirna, "videti je bilo, ko bi jo zlikali", ko se nenadoma pojavila tista stvar. "Bilo je tako nenavadno, da preprosto nisi verjel svojim očem. Kar prišla je (na površje) – morda je bil to slon, morda kit. Bilo je veliko, črno in – ker je bilo mokro – sijoče. Zavrtelo se je in v obratu spet izginilo," pripoveduje. Ker je Mackayeva dobro poznala lokalno izročilo, se je, kot pravi, smejala sama sebi: "To je torej ta zver, a temu vseeno ne verjamem."

Njeno srečanje je, pričakovano, zbudilo ogromno pozornost. "Nekega večera sva se o tem pogovarjala s prijateljem, ki mi je zvesto obljubil, da tega nikomur ne bo omenil," razlaga. A ker se možakar dogovora ni držal, se je zgodba hitro razširila – sprva med lokalno skupnostjo, sčasoma pa dosegla tudi uradnika za nadzor ribištva in honorarnega dopisnika škotskega časopisa Inverness Courier Alexa Campbella. "Od takrat naprej je samo še rastla," pravi Mackayeva. Na jugu jo je povzel drug časopis, od njega tretji, njenega širjenja pa se tako ni dalo več ustaviti.

Desetletja pozneje Mackayjeva glede (so)oblikovanja globalnega fenomena ostaja skromna. "Včasih sem zelo jezna, ker mi pripisujejo zasluge za izmišljitino, ki naj bi privabljala turiste. Česa takšnega si niti nisem bila sposobna izmisliti," poudarja.

Manj skromnosti je medtem premogel Campbell, ki je z neverjetnimi 17 srečanji z Nessie pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov. V intervjuju leta 1938 za radijsko oddajo Fact or Fiction je opisal izkušnjo s hotelsko upraviteljico. "Vedel sem, da je to dobra zgodba – nekaj precej nenavadnega. Ko sem prišel domov, sem razmišljal le o eni stvari: s katero besedo bi lahko označil to bitje? Končno se je ponudila beseda 'pošast' in tako sem pošast iz Loch Nessa predstavil časopisnemu svetu," je razkril.

In rodila se je prava norija. Decembra 1933 je Daily Mail naročil lovcu na divjad Marmadukeu Wetherellu, naj izsledi Nessie. Ta je trdil, da je na obali jezera našel odtise ogromnih stopal, a so mu načrte prekrižali zoologi. Hitro so namreč odkrili, da so bili odtisi plod človeških rok – narejeni s stojalom za dežnike ali pepelnikom v obliki noge povodonega konja.

Do leta 1938 se je v medijih zvrstila cela vrsta domačinov, ki so hiteli opisovati svoja srečanja z Nessie. Med njimi je bil tudi lastnik majhne avtomehanične delavnice Donald McDonald, ki je trdil, da je pošast videl petkrat. "Nazadnje marca letos, ko je bila videti kot prevrnjen ribiški čoln, približno 45 centimetrov iz vode, dolga med 4,5 in 5,4 metra," je trdil. Nek lokalni učitelj pa je opisoval dolg, vitek kačji vrat in majhno glavo, ki je štrlela iz jezera. Benediktinski menih Basil Wedge je medtem povedal, da je v vodi videl "tri velike grbe" in bil prepričan, da tam živi "cela družina pošasti". "Rekel bi, da je bila dolga približno 2,4 metra, z zadnjim delom, ki je kakšnih 60 centimetrov gledal iz vode. Spominjala me je na starega konja," pa je trdil voznik tovornjaka John Cameron.

Prvo fotografijo pošasti je svet dočakal leta 1934, na vrhuncu Nessiejene 'manije'. Na njej je videti kači podoben vrat, ki se dviga iz jezera. 45 let je slika begala javnost, ko je leta 1979 kalifornijski naravoslovec Dennis Power tudi temu (vsaj deloma) naredil konec. Predpostavil je, da je 'pošast' le slon, ki plava z rilcem, dvignjenim nad vodo. Kot je pojasnil, lahko sloni preplavajo tudi po več kot 40 kilometrov, a hkrati priznal, da je ideja o slonu v Škotskem višavju skoraj tako neverjetna kot prava jezerska pošast. "Z veseljem bi zaprosili za vladno subvencijo za štiri povratne vozovnice na Škotsko in 40 ton arašidov, da bi ga poskusili ujeti, a to verjetno ne pride v poštev," se je pošalil.

Čeprav se je fotografija kasneje izkazala za prevaro, pa tudi Powerjeva malo verjetna teorija o slonih ni povsem potonila v pozabo. Leta 2006 je Neil Clark, kustos paleontologije v muzeju Hunterian na Univerzi v Glasgowu, namignil, da bi lahko šlo za cirkuške slone. Potujoči cirkusanti, ki so tedaj obiskovali bližnji Inverness, so se namreč pogosto ustavljali ob jezeru, njihove živali pa so se okopale v vodi. "Ko so njihovi sloni plavali v jezeru, je bilo mogoče videti le rilec in dve grbi – prva grba je bila glava, druga pa hrbet," je razložil. Clark prav tako meni, da bi večino opažanj Nessie lahko pojasnili s plavajočimi hlodi ali pa le valovi na gladini jezera. A ko so ga vprašali, ali verjame v razvpito škotsko pošast, je kustos odgovoril: "Verjamem, da je v jezeru Loch Ness nekaj živega."

In medtem ko je draga operacija Deepscan morda neslavno propadla, pa se je na obrežju Loch Nessa desetletje prej odvil še en, sicer manj strokoven, a veliko bolj zabaven poskus priklicanja Nessie. Leta 1976 je ameriški pozavnist Bob Samborski je pošast skušal na površje privabiti z igranjem na pozavno, katere zvok naj bi bil podoben paritvenemu klicu. Za BBC Radio Highland je povedal, da se bo, v kolikor se bo pojavila, zgodila ena od dveh stvari: "Ali bom postal bogat in slaven, ali pa ji bo tako všeč, da me bo živega pojedla. Takrat bom vsaj slaven, nekdo drug pa verjetno bogat."