Mistika onkraj vrtečih se dervišev

"Sufizem je danes ime brez resničnosti, bil pa je resničnost brez imena," je nekoč nekega sufija citiral muslimanski mistik Al-Hudžiri v svojem temeljnem delu kot priročnik sufizmu Kash al-Mahjub. In prav ta stavek predstavlja lep uvod v sufizem, mistično duhovno dimenzijo islama.

Sufizem kot islamska mistika razpolaga z vsemi elementi, s katerimi razpolaga religija v velikem kontekstu, pojasnjuje dr. Raid al-Daghistani za 24ur.com. "Ima vse nauke, prakse, rituale, temeljna besedila, tudi institucije in različne interpretacije. Vse, kar na splošno sodi k religijskemu življenju, lahko najdemo v sufizmu."

Beseda sufizem izhaja iz arabske besede tasavuf. Suf, s katero naj bi bil tasavuf povezan namreč pomeni "volna", zgodnji sufijski asketi pa naj bi nosili groba volnena oblačila, ki so simbolizirala skromnost, odpovedovanje materialnim dobrinam in preprost način življenja. V volno naj bi se oblačil tudi prerok Mohamed zato mu sufiji poskušajo slediti tudi v zunanji podobi, torej hoditi po njegovih sledeh, a ne samo v zunanjosti, temveč tudi notranje z razvijanjem vrlin prek duhovnega boja in prečiščevanja.

Arabska beseda safa (še ena iz katere si izpelje tasavuf) pomeni čistost, predvsem duhovno čistost, kar je tudi eden izmed ključnih konceptov in ciljev sufizma. "Rekli bi lahko, da je sufizem notranja dimenzija islama, ki si bolj kot drugi tokovi prizadeva za duhovno čistost s pomočjo številnih duhovnih iniciacijskih vaj in praks ter za neposredno spoznanje Boga. Gre za ma'rifo, za direktno, celostno spoznanje Boga, ne samo teološko, teoretično in racionalno."

In nazadnje je tu še ena arabska beseda, iz katere sufiji običajno izpeljujejo pojem sufizma. Saf, ki pomeni "raven" ali "vrsta". Kaj je s tem mišljeno? "Sufiji so tisti, ki se postavljajo v prvo vrsto pred Bogom oziroma tisti, ki Boga postavljajo na prvo mesto v svojih srcih," razlagajo sufijski učenjaki. To pomeni, da si sufiji prizadevajo za kultiviranje zavesti o Bogu in za to, da svoje mišljenje, delovanje in življenje oblikujejo v ljubezni do Boga.

Tako predstavniki sufizma kot preučevalci islamske mistike se sicer razhajajo v mnenjih, od kod točno izvira beseda tasavuf, dodaja al-Daghistani. Prve omembe imena najdemo v 9. ali celo že v 8. stoletju. In prav na tisto obdobje se nanaša tudi zgornji stavek v priročniku, ki odbije marsikateri očitek, da naj bi bil sufizem neka "novotarija, ki ne spada k islamu".

"To, kar bistveno sodi k nastanku vere in tudi Mohamedovega življenja, je to, k čemur stremijo sufiji. Intenzivna religioznost, predanost Bogu, urjenje v odpovedanju in potrpljenju, prizadevanje približevanja Bogu z molitvijo, vero, bojem s samim seboj in dobrimi deli."

Sicer obstajajo različne oblike približevanja k Bogu, dodaja al-Daghistani. V indo-pakistanskem svetu, denimo, nekatere skupine uporabljajo tudi različne substance, z namenom, da bi lažje vzpostavili določene ravni zavesti. "To je sicer haram, to je prepovedano in sufizem hoče biti v tem avtentičen. Sufiji bi se načeloma temu izogibali in to razveljavili kot nekaj sufijskega, tega tudi prerok Mohamed naj ne bi počel, uporaba substanc tudi ni sufijska, ker o tem ne najdemo ničesar v sufijskih tekstih."

"To je seveda z vidika pristnega in pravovernega sufizma 'haram', torej je prepovedano, in sufizem hoče biti v tem avtentičen in dosleden. Sufiji se načeloma izogibajo vsemu, kar je že po Koranu ali prerokovi Sunni prepovedano. Poleg tega v klasični sufijski literaturi o uporabi opojnih substanc tudi ne najdemo ničesar."

Vsem sufijem je poleg upoštevanja osnovnih islamskih praks in načel, kot sta na primer vsakodnevna molitev in postenje v mesecu ramadanu, skupna tudi praksa ritualne invokacije božjega imena (zikr), ki je lahko individualna ali kolektivna, dodaja dr. Al-Daghistani., Gre za priklicevanje božjega imena, spominjanje Boga, mantrično ponavljanje njegovega imena. "Gre za specifično islamsko obliko meditacije, ki ji rečemo zikr (sufijska praksa ponavljanja božjega imena)."

Kot v vseh drugih verah, tudi v sufizmu obstajajo različni redovi oziroma tokovi, ki so naklonjeni različnim praksam in dejavnostim. Denimo, nekateri so bolj naklonjeni asketičnim vajam, drugi bolj estetskim oblikam, kot je glasba, petje, ples ...

Mnogi sufiji so tudi zelo socialno angažirani, o čemer priča tudi zgodovina sufizma. "Sufizem je načeloma vselej bil postavljen bolj na strani ljudstva kot na strani vladarjev, zato je predstavljal nekakšen most med religijskimi učenjaki in narodom oziroma preprostimi verniki."

Sufizem je v marsičem podoben vsem drugim vejam islama. "Ne obstaja sufizem brez Korana." Sveto besedilo islama sufiji ne le prebirajo, temveč ga skušajo tudi simbolično, ezoterično razlagati, pravi al-Daghistani. "Obstaja bogata tradicija sufijske eksegeze Korana, ki temelji na božji inspiraciji, mističnem uvidu in na simbolično-ezoterični razlagi teksta, pri čemer sufiji poskušajo živeti vrline, ki jih uči Koran."

Tudi v sufijskih delih pogosto koncepte utemeljujejo z določenimi verzi Korana. Kot pravi Koran: "Vse je minljivo, razen Njegovega obličja." Ravno to realnost, ta stavek, želijo sufiji uresničiti, poudarja dr. al-Daghistani.

Kot razlaga al-Daghistani, sufizem lahko razdelimo na tri zgodovinske faze. Prva je predformativna faza, to je obdobje, v katerem se je sufizem začel sploh formirati kot gibanje in posebna oblika pobožnosti ter duhovnosti znotraj islama. Obstajale so posamezne karizmatične osebnosti, večinoma moški. Ti so pridigali moralne vrednote in pričevali o svojih lastnih mističnih izkušnjah. Toda prva začetnica sufizma je bila ženska, vplivna asketinja in svetnica Rabi'a al-Adawiyya iz Basre, znana po svoji mistični interpretaciji ljubezni.

Oblikovala je sufijski ideal nesebične ljubezni do Boga, ljubezni, iz katere naj bi se napajala vera brez upanja na raj in brez strahu pred peklom – torej vera iz čiste ljubezni do Boga

Druga faza sufizma je trajala od 9. do 11. stoletja, za njo pa je značilen sistematičen zapis sufijske vednosti. Pojavljajo se avtorji, ki se odlikujejo po pojmovni doslednosti in teoretski refleksiji v svojih delih."Tukaj imamo že opraviti s klasičnimi sufijskimi deli, ki obsegajo nekje od 500 do 1000 strani in navajajo starejše avtoritete, opisujejo njihova življenja, potem pa preidejo k razlagi temeljnih pojmov in naukov, ki so pomembni za sufijsko tradicijo. Kaj pomeni mistično stanje, kaj pomeni duhovnost, notranje prečiščevanje, a tudi o tem, kako je mogoče spoznati Boga in doseči notranjo harmonijo..."

A ob tem se pojavlja še apologetski karakter teh del, v katerih sufiji poskušajo braniti sufizem kot del islama in kot njegovo osnovo in izpopolnitev hkrati. "Idealen sufi naj bi bil najprej teološki učenjak in pravni učenjak, ki naj bi imel osnovno znanje islamskega prava in se šele nato podal v mistične vode ter posvetil mističnim rečem."

Tretje obdobje, tudi zadnje obdobje, pa odlikuje predvsem značilna poezija kot prvenstvena, primarna jezikovna oblika izražanja in nastanek sufijskih redov, ki jih poznamo še danes. V to obdobje sodi tudi znani perzijski pesnik Rumi.

Obred vrtečih se dervišev težko razumemo, ne da bi pogledali življenje človeka, ki naj bi takšen obred pravzaprav navdihnil. Dželaludin Rumi je bil muslimanski pesnik, religijski učenjak in sufijski mistik iz 13. stoletja, ki je živel v anatolskem mestu Konya, med svojimi sledilci pa je bil znan kot Mevlana oziroma "naš mojster".

"Vrteči se derviši so plod Rumijeve inspiracije. Tudi tukaj se razhajajo mnenja, če je bil prav Rumi tisti, ki je uvedel prve osnove dervišev ali je bil to njegov sin," pojasnjuje al-Daghistani.

Derviši v plesu držijo desno roko navzgor, z dlanjo obrnjeno proti nebu, leva dlan pa je obrnjena navzdol. To pomeni, da skozi dlan črpajo božjo milost in se razumejo kot katalizatorji božje energije. Tako naj bi bili posredniki med Bogom in svetom.

Derviši v plesu držijo desno roko navzgor, z dlanjo obrnjeno proti nebu, leva dlan pa je obrnjena navzdol. Ta gesta nima samo praktičnega, temveč tudi simbolični pomen: vrteči se derviši na ta način črpajo božjo milost in in se razumejo kot katalizatorji božje energije. S tem predstavljajo in poosebljajo posrednike med Bogom in svetom.

Osrednje sporočilo, ki nam ga derviši prinašajo, je izjemno preprosto, a hkrati izjemno globoko, temelji namreč na univerzalni ljubezni in sprejemanju, Rumi naj bi verjel, da sta glasba in in meditacija v gibanju (ekstatična kontemplacija) pot do doseganja višjega stanja zavesti. Derviš, oziroma darviš je perzijska beseda in bi jo lahko prevedli kot revež, dodaja al-Daghistani, ampak v tem smislu, da je to nekdo, ki je osvobojen materialnega. "Berač, ampak duhovno bogat. Idealen pobožni človek, ki je reven v Bogu, osvobojen vsakršne navezanosti na materialni svet, torej reven navzven, a bogat v srcu."

V Turčiji so se vrteči derviši prakticirali do leta 1926, ko jih je zatrl Mustafa Kemal Atatürk. Od leta 1956 pa turška vlada dovoljuje vsakoletno praznovanje v anatolskem mestu Konya, kjer je Rumi živel od štirinajstega leta starosti do svoje smrti in kjer je tudi pokopan.

Nastopajočih je približno petindvajset, njihova starost pa sega od osem do devetinosemdeset let. Glasbenikov je praviloma okoli štirideset. Vsi nastopajoči so mevleviji, člani muslimanskega reda Mevlevi (ali Mewlewī). Mevleviji poudarjajo, da je ljubezen osrednjega pomena v islamu. Mevlevijski šejk Sefik Can je zapisal: "Rumi nam sporoča, naj v ospredje postavimo ljubezen do Boga, naj se ne navezujemo zgolj na črko zakona, temveč na njegovega duha, naj poiščemo bistvo vere in svojo vero dvignemo z ravni posnemanja na raven resničnega spoznanja."

Vsi vrteči se derviši so mevleviji, vendar nikakor niso vsi mevleviji tudi vrteči se derviši. To pa lahko postanejo vsi, če si tega želijo in se naučijo prakse kontemplativnega vrtenja. Veliki mojster oziroma vodja vseh mevlevijev je vedno neposredni potomec Rumija in mora pripadati isti družini.

Asketske vaje, duhovno pričeščevanje, stremljenje po neposrednem spoznanju Boga in odnose med sufijskim učiteljem in učencem. Na podlagi teh vidikov lahko upravičeno govorimo o sufizmu kot o islamski mistiki, pojasnjuje al-Daghistani.

"Gre dejansko za pristno islamsko oblikoverzijo mistike, ne samo za mistiko v islamu, v kolikor gre za muslimane, ki jo prakticirajo."

V sufizmu trije ključni koncepti predstavljajo stopnje duhovnega razvoja vernika. Šarija, tarikat in hakikat. "Hakike (poslednje resničnosti) ni mogoče doseči brez tarike (duhovne poti), tarike pa ni možno prehoditi brez šarije (zunanjega religijskega zakona)." Pogosto se jim pridružuje še četrta stopnja, imenovana ma'rifat (mistično spoznanje).

Gre dejansko za povezavo med šeriatsko sfero, to, kar religija islama zapoveduje, preipoveduje, predpisuje, priporoča ali pa zavrača. "Osnovna islamska etika in religiozni način življenja, ki ga tudi sufiji prakticirajo, na primer vsakodnevna molitev, romanje v Meko, dajanje miloščine itd.... To za sufije ni dovolj, kajti poskušajo se še bolj približati Bogu prek dodatnih bogoslužnih religioznih del, ki pa sestojijo v duhovnih vajah, mističnih izkušnjah in kontemplativnih praksah."

Sicer je sufizem zgodovinsko gledano doživel različne faze, v katerih je bil bodisi bolj bodisi manj politično dejaven, vse odvisno od vladavine vsakokratnih kalifov. "Političnost sufizma je bila vselej odvisna od tega, koliko je bil kalif naklonjen določeni obliki sufizma, pa tudi od posameznih sufijev, ki so se (ali pa niso) politično udejstvovali," pojasnjuje dr. al-Daghistani. V zgodovini islama pa je seveda prihajalo tudi do preganjanja in usmrtitve sufijev, ki so predstavljali trn v peti posameznim vladarjem. 

"Eden takšnih konkretnih primerjev je bil vplivni in karizmatični muslimanski mistik in pesnik Mansur Al-Halladžj, velik mistik, ki je pa bil znan po svojih provokativnih izjavah in religioznih prepričanjih ter si je s tem priklical smrt," dodaja. Dejal je recimo, da se vera in nevera razlikujeta samo na ravni besede, v resničnosti pa ne. Znamenita izjava je tudi njegova izjava "jaz sem Resnica" (aAna al-Haqq), s katero je pri pravovernih muslimanih vzbudil vtis samoidentifikacije z Bogom. A s tem je želel le izraziti, da sta njegov lastni jaz in njegova lastna volja popolnoma izginila in da skozi njega govori Bog. Z mističnega vidika je bila to najbolj avtentična izjava tega, kar v islamu pravimo tavhid -– enost in edinost Boga. Ortodoksni teologi duhovniki in religijski dostojanstveniki oblastniki pa so njegovo izjavo razumeli kot nesprejemljivo bogoskrunstvo.

"Za nekoga, ki stoji zunaj mistične zavesti, je to blasfemično. Da se nekdo izenači z Bogom," dodaja al-Daghistani.

Velika večina današnjih sufijev – po nekaterih ocenah jih je več kot 50 milijonov – so muslimanski sufiji, ki živijo skoraj povsod, kjer je prisoten islam. Na območju islamskega sveta naj bi obstajalo več kot 100 dejavnih sufijskih redov ter na stotine manjših redov, skupin dervišev, podredov ali sekt kalandarijev.

Sufizem je danes globalni fenomen, razlaga al-Daghistani. Je sicer manjšina znotraj islama, vendar razvejana vsepovsod. "Lahko sicer govorimo o državah, ki so sufijem bolj naklonjene, in tistih, ki niso," dodaja. Ob tem omenja Maroko kot eno izmed držav, ki je sufijem precej naklonjena. Maroko ima denimo vzdevek "dežela tisočerih svetnikov", kajti tudi sufiji so bili čaščeni kot svetniki in samo ozemlje, področje magreva, je tako zgodovinsko kot danes, bogato s sufizmom.

Naklonjenost maroške države sufizmu je tudi del sodobne verske politike. Raziskava Carnegiejeve ustanove ugotavlja, da je maroška monarhija od začetka 21. stoletja aktivno podpirala oživljanje sufijskih tradicij in redov ter jih predstavljala kot pomemben del "maroškega islama". Sufizem je država obenem uporabljala kot eno od protiuteži bolj rigidnim salafističnim tokovom in kot del širše strategije preprečevanja verskega ekstremizma. To pa ne pomeni, da je odnos med državo in sufijskimi redovi zgolj verski, raziskovalci namreč opozarjajo tudi na politično razsežnost državnega pokroviteljstva in na to, da monarhija prek sufijskih mrež krepi svojo versko avtoriteto.

Med državami, kjer so sufijske skupnosti v zadnjih desetletjih doživljale precej več nasilnega pritiska, je Pakistan. Sufijska svetišča so bila tam večkrat tarča napadov militantnih islamističnih organizacij. Leta 2010 je bil v napadu na svetišče Data Darbar v Lahoreju ubitih več deset ljudi, leta 2016 je bil napaden kompleks Shah Noorani, leta 2017 pa je samomorilski napadalec napadel svetišče Lal Shahbaz Qalandar v Sehwan Sharifu, kjer je bilo ubitih več kot 70 ljudi. Napade so povezovali predvsem z militantnimi sunitskimi skupinami, ki sufijske prakse, kot so čaščenje svetnikov, obiskovanje grobov in določeni obredi, zavračajo kot neislamske.

"Takšni napadi so ideološko in finančno podprti s strani Savdske Arabije, kjer prevladujejo pripadniki vahabizma in salafizma, ki načeloma nasprotujejo mističnim oblikam islama. Sicer tudi v Savdski Arabiji najdemo sufijske redove, vendar so le ti zelo v ozadju in marginalizirani. Tam namreč prevladujejo salafisti in, vahabisti, ki zagovarjajo izredno konzervativen, celo radikalen in do duhovnosti neprijazen islam."

Ob tem je vendarle potrebno poudariti, da salafizma na splošno ni mogoče enačiti z nasilnim islamističnim ekstremizmom: salafizem je širše versko gibanje, medtem ko predstavlja džihadistično-islamistična ideologija le eno od njegovih radikalnih pojavnih oblik.

Kot še dodaja al-Daghistani, so sufiji celo večji "radikalci", vendar v duhovnem smislu, saj so bolj dosledni v svojih prizadevanjih za doseganje preroškega ethosa, bolj zavzeti za notranje očiščenje in hkrati so zaradi izkušnje te mistične ljubezni in etike, za katero si prizadevajo, veliko bolj tolerantni in odprti za različne interpretacije, ampak ne za ceno odprave religijske fundamentalnosti v pozitivnem smislu.

Sufizem je skozi svojo dolgo zgodovino doživel številne spremembe, vendar je njegovo osnovno izhodišče in jedro ostalo podobno: gre za prizadevanje posameznika, da bi svojo vero doživljal bolj neposredno in jo povezal z vsakodnevnim načinom življenja. Pri tem se sufiji opirajo na Koran, vzgled preroka Mohameda, islamsko pravo in temeljne islamske prakse, hkrati pa velik poudarek namenjajo notranji preobrazbi, duhovnim vajam in izkustvenem spoznanju Boga, ki presega teološke koncepte.

Danes sufizem ostaja pomemben del islamske tradicije, čeprav je njegov položaj od države do države zelo različen. Ponekod ima pomembno kulturno in versko vlogo, drugod se sooča z močnim nasprotovanjem s strani različnih bolj konzervativnih frakcij. Prav ta raznolikost kaže, da sufizem ni le zgodovinski pojav, povezan z derviši in starimi mističnimi besedili, temveč tradicija, ki je prisotna tudi v sodobnem muslimanskem svetu.