'Želijo nas ponižati, razčlovečiti, moralno in fizično uničiti, da bi se nehali upirati'

S Svetlano Tihanovsko smo se srečali zgodaj zjutraj. V Ljubljano je pripotovala v okviru iskanja podpore demokratičnim spremembam v Belorusiji. "V Sloveniji sem prvič," pravi. Ob natrpanem urniku prav veliko lepot naše države ni videla, upa pa, da bo za seboj pustila močno sporočilo. Tudi od mednarodne podpore so namreč, kot poudarja, odvisna življenja ljudi, prihodnost države in celotne regije. 

"Avgusta lani smo imeli volitve, ki jo jih zaznamovale volilne prevare. Čeprav se je goljufalo tudi na vseh prejšnjih volitvah, so se tokratne od preteklih razlikovale v tem, da so ljudje dali jasno vedeti, da imajo dovolj. Šli so na ulice in pokazali, da so proti volilnim prevaram in peklu, v katerega je Lukašenkov režim spremenil državo," pripoveduje o "Lukašenkovi Belorusiji". 

To so bile prelomne volitve, na katerih se je poskusila kot Lukašenkova protikandidatka, potem ko se je v politični ring podala, ko je njen soprog, znan aktivist, končal v zaporu. Lukašenko je lahko le presenečeno gledal, kako narašča podpora protikandidatke, sicer učiteljice in gospodinje. Na koncu je razglasil prepričljivo zmago, a Tihanovska in njeni podporniki trdijo, da je bilo vse skupaj zgolj prevara, obupan poskus Lukašenka, ki ga mnogi imenujejo "poslednji evropski diktator", da se obdrži na oblasti. 

Njegovi nasprotniki so se takoj po volitvah odpravili na ulice, oblasti so udarile nazaj. "Na ulicah mest smo pripravili velike mirne demonstracije, a režim se je temu uprl z nasiljem in orožjem ter jih do neke mere uspel zadušiti. Od avgusta so nato oblasti pridržale več kot 35.000 ljudi. Ves svet je videl posnetke grozot, ki pa se še vedno nadaljujejo," pravi Tihanovska. 

Vendar to ne pomeni, da so se ljudje vdali, poudari v istem stavku: "Ljudje se borijo še naprej, tudi z malenkostmi, a upor kažejo na različne načine. Veliko se dogaja na spletu, ljudje tudi še naprej odhajajo na manjše proteste. Z vsem tem oblasti še naprej kažemo, da se nismo umaknili in da ji še vedno nasprotujemo, in da se ne bomo vdali, kljub nasilju, ki ga izvajajo nad nami." 

Da se ne bo vdal, je odločen tudi Lukašenko, ki oblast izkorišča za utrjevanje oblasti, menda tudi zato, ker bi manj predsedniške oblasti škodovalo državi. "Vsak mesec "preventivno" zaprejo okoli 1000 ljudi. Ljudje, ki so vajeni življenja v demokratičnih državah, si tega nikakor ne morejo predstavljati," pravi sogovornica, katere misli so večino časa osredotočene prav na ljudi, ki so v prvi bojni liniji z Lukašenkovim režimom. 

"Kot si ne morejo predstavljati, kako grozljiva je situacija v beloruskih zaporih. V teh zaporih ni odej, vzglavnikov, toaletnega papirja, hrana je omejena, ni sprehodov po svežem zraku, tuširanja, vlada pa nasilje. Cilj vsega tega je, da nas ponižajo, razčlovečijo, moralno in fizično uničijo, da bi se nehali upirati. Očitno ne razumejo, da z nasiljem ne morejo pogasiti ognja svobode, ki se je prižgal v ljudeh. Zato je to trenutek, ko lahko resnično spremenimo našo državo na bolje. Ljudje v Belorusiji se borijo, počnejo vse, kar morejo, a to ne bo dovolj. Potrebujemo pomoč drugih demokratičnih držav." 

Tihanovska je kmalu po volitvah z otrokoma zapustila Belorusijo: "To je bila zame zelo težka odločitev. Zelo težka. Sem pa razumela, da me bodo, če ostanem v državi, zaprli, kot so zaprli mojega moža in druge upornike. To pa bi pomenilo, da ne morem več storiti ničesar. Zdaj, ko je pozornost EU usmerjena na nasilje v naši državi, je še toliko bolj pomembno, da na to opozarjamo in to je trenutno moja naloga." 

Vseeno jo vprašanje, ali je ravnala prav, še vedno zaposluje: "Mislim pa, da mi ljudje te odločitve niso zamerili, da me še vedno podpirajo, da razumejo mojo vlogo v boju, kjer vsak počne, kar more. Jaz zdaj svojo državo predstavljam na mednarodnem parketu in ljudje, ki so ostali v Belorusiji boj nadaljujejo tam. Ključna pa je vloga prav vsakega od nas." 

 S svojimi podporniki ostaja v tesnem stiku: "Čeprav sem morala zapustiti svojo deželo, sem še naprej v stalnem dialogu z ljudmi v Belorusiji. Zahvaljujoč internetu smo lahko v stiku z različnimi sloji naše družbe - od visokošolske sfere do študentov, delavcev ... Drug drugemu dajemo moč in se navdihujemo. Nisem samo jaz tista, ki mora navdihniti ljudi, ampak tudi jaz potrebujem njihov navdih." 

Čeprav danes živi življenje, ki ga ni nikoli načrtovala, čeprav je imela vse življenje močno razvit čut za zaznavanje krivic, odnehati ne namerava: "Čutimo ogromno odgovornost do ljudi, ki so v zaporu, ki tam trpijo in umirajo. Že zaradi tega občutka odgovornosti resnično ne moremo odnehati. Ne preostane nam drugega kot da stopnjujemo pritisk in režim prisilimo, da ustavi nasilje in se začne pogajati s civilno družbo." 

Pri ustvarjanju tega pritiska računajo na mednarodno skupnost, ki se je doslej predvsem odzivala s kritikami in sankcijami: "Za nas Beloruse je to, kar se dogaja v naši državi, zelo boleča tema. Ko govorim s predstavniki drugih držav, želim, da tudi oni občutijo, kar doživljamo mi. Po svetu se dogaja veliko stvari, ampak kar mi doživljamo sredi Evrope v 21. stoletju, je v popolnem nasprotju z demokratičnimi vrednotami. Hvaležna sem za pozornost Evropske unije in podporo, ampak naša bolečina je globoka, želeli bi si, da bi bile izjave, odločitve in akcije pogumnejše, hitrejše, saj moramo izkoristiti trenutek. Ne želimo, da naš "problem" izgine v ozadje ostalega dogajanja." 

Na drugi strani je Lukašenko mogočnega zaveznika našel v Vladimirju Putinu: "Gospod Putin je predsednik sosednje države. Naš cilj ni prekinitev stikov z Rusijo, odnos s to sosedo želimo celo izboljšati." A Lukašenko računa, da ga bo njegov vpliv zaščitil ne le pred domačimi protestniki, ampak tudi pred mednarodno skupnostjo, kar pa Tihanovksa zavrača: "Bistveno je razumeti, da belorusko vprašanje ni geopolitično vprašanje. To je vprašanje o diktaturi, trpljenju. Belorusija je zaradi Lukašenka vse bolj šibka. Niti ne vemo, kaj vse daje v zameno za to rusko podporo, bojim se, da situacija ogroža našo samostojnost, da je tudi ta naprodaj v zameno za usluge režimu. Mi se trudimo, da bi vsem povedali, da se z našo neodvisnostjo ne more trgovati, naša suverenost je naša vrednota."  

Rusija Lukašenka sicer zadnje mesece podpira malo manj očitno, kot ga je v preteklosti, je pa situacija še vedno zapletena. In potrebuje nujno rešitev, pravi sogovornica, sicer bo prihodnost na tisoče mladih Belorusov - izgubljena: "Scenarija, po katerem  bi se obdržal, sploh ne sprejemam, mislim, da je nemogoče, da bi se obdržal v državi, kjer mu vsi nasprotujejo. A če smo že pri tem scenariju, potem bomo imeli naslednjo Severno Korejo. Oblast izklaplja internet, ko ji to ustreza, ljudi ustrahujejo in situacija predstavlja grožnjo za celotno regijo." 

Čeprav mu očitajo, da je državo spremenil v pekel, pa Lukašenka ne želijo kaznovati: "Ne iščemo maščevanja. Želimo, da se konča nasilje, želimo volitve in želimo zgraditi novo državo. Njegova usoda je odvisna zgolj od njega samega. Mi zgolj želimo pravico v svoji državi." 

Če obstanek Lukašenka ni opcija, kje pa v prihodnosti Belorusije vidi svojo (politično) vlogo? "Nameravam sodelovati na naslednjih volitvah, ker pa sem v kratkem času nabrala kar nekaj političnih izkušenj, menim, da bi lahko svoji državi še koristila. V politiki bom toliko, kolikor me bodo potrebovali. Težko napovedujem prihodnost, si pa želim domov in želim služiti svoji državi." 

Pomiritev razmer v državi pa bi nekaj miru vneslo tudi v njeno življenje po zelo turbulentnem letu: "Osebnostno se niti nisem veliko spremenila, še vedno čutim ogromno bolečino za vse, ki trpijo, ki so v zaporu, boli me bolečina njihovih svojcev. Sem se pa naučila sprejemati težke odločitve, naučila sem se diplomatskega jezika, tega, da sta včasih tisto, kar čutiš in kar lahko poveš, dve povsem različni stvari." 

Kot pravi, se trudi, da njen boj ne zaznamuje njenih otrok: "Želim, da njuno otroštvo ni zaznamovano s trpljenjem. Seveda vesta, da je oče v zaporu, vsak večer me vprašata, kako je, kdaj ga bosta lahko videla ... Težko je združevati materinstvo s političnim bojem, ampak ženske zmoremo veliko." 

In prav za ženske Tihanovska postaja vzornica tudi v globalnem merilu. Kako se spopada s to vlogo? "Naša revolucija je poimenovana tudi ženska revolucija in še zdaleč nisem edina, ki je dokazala svojo moč v teh težkih časih. Imamo družine, kjer sta v zaporu tako oče kot mama, otroke pa so odpeljali v sirotišnico. Veliko otrok je moralo iz države pobegniti skupaj s starimi starši. Poleg tega so ženske v zaporih še posebna tarča. Vseeno pa so še naprej močne, celo iz zaporov prejemamo pisma žensk, ki pravijo - ne vdajte se, ker mi se tudi ne bomo. Tako smo drug drugemu  res velik navdih in verjamem, da smo s tem navdihnile tudi marsikoga po svetu. Če kaj, potem smo vprašanje neenakosti spolov v Belorusiji že rešili." 

Čeprav ocenjuje, da so sredi ostrega boja, upa, da se bo kmalu pokazala luč na koncu tunela: "Upam, da bo dovolj pritiska na režim, da bodo pristali na pogajanj, da se bomo sestali in se pogovarjali o obdobju tranzicije do naslednjih volitev. Potem pa upam, da bodo temu sledile volitve, po njih pa se bo končno začela gradnja države. Naša država je v zelo težki situaciji, bo pa začetek izgradnje nove Belorusije še večji izziv. Evropska unija in druge države so v tem trenutku pomembne, da nam pomagajo vršiti pritisk na režim, potem pa jih bomo potrebovali, da nam pomagajo pri izgradnji države. In Evropska unija je za nas že razvila načrt, tako da verjamemo, da bomo to pomoč, ko bo potrebna, tudi dobili. V prihodnosti pa se vidimo kot država, ki bo gradila prijazno zunanjo politiko, ki bo nevtralna, a bo iskala zaveznike. Ključno pa je, da se naši ljudje v svoji državi počutijo varno. To je namreč najvišja cena boja, ki ga bijemo, in ne želim si, da se ta situacija še kdaj ponovi. Verjamem, da ponovitve tudi ne bomo nikoli več dopustili."