'Trgovina ne sme biti orožje. Slovenija pa mora narediti več'

Pogovarjali sva se na kitajskem veleposlaništvu v Ljubljani. Prijetna in uglajena sogovornica je na intervju, pričakovano, sedla zelo dobro pripravljena, opremljena z bogatim naborom podatkov o gospodarskem sodelovanju. Odgovori so bili zelo natančni in premišljeni, celo podprti s prispodobami - obenem pa skrbno umeščeni v jasno zastavljen komunikacijski okvir Pekinga, ki daje preostalemu svetu vse bolj jasno vedeti, da bolj kot razpravo, želi spoštovanje svojih stališč in identitete. "Svet ni popoln – in tudi posamezni sistemi ali politike ne morejo biti popolni. Zato je treba sprejeti realnost in delovati znotraj nje," namreč pravi Yan. 

Sporočilo Pekinga je jasno, zagotavlja sogovornica: svet se ne sme zapirati v bloke, konflikte je treba reševati z dialogom, gospodarskih odnosov pa ne spreminjati v instrument pritiska. Ko pogovor nanese na Slovenijo, pa postane ton še bolj konkreten – politični interes za sodelovanje po njeni oceni obstaja, dobra volja prav tako, toda slovensko gospodarstvo za zdaj naredi premalo, da bi te namene prevedlo v resnične projekte in močnejšo prisotnost na kitajskem trgu.

Odnosi med Kitajsko in Združenimi državami Amerike sodijo med najpomembnejše dvostranske odnose na svetu, njihov vpliv pa daleč presega zgolj ti dve državi.

Izkušnje vedno znova kažejo, da obe strani od sodelovanja pridobita, od konfrontacije pa izgubita. To potrjuje tudi zgodovina. Ob koncu lanskega leta je v telefonskem pogovoru med predsednikom Ši Džinpinom in ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom kitajski predsednik poudaril, da morata državi nadaljevati v pravi smeri – na temelju enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja in vzajemnih koristi, širiti sodelovanje, zmanjševati razlike ter ustvarjati nove priložnosti, ki bodo koristile obema narodoma in svetu.

Kar zadeva razvoj odnosov – treba je počakati. Diplomacija na ravni voditeljev držav ima ključno vlogo in trenutno potekajo priprave na morebiten obisk predsednika Trumpa na Kitajskem. Takšna srečanja običajno prinesejo jasnejše signale o prihodnjem razvoju odnosov.

Dialog je nujen. Če Kitajska in ZDA ne bi komunicirali, bi to povzročilo škodo. Zato moramo vztrajati pri pogovorih. Kitajski zunanji minister Wang Yi je na nedavni tiskovni konferenci poudaril, da morata državi graditi odnose na medsebojnem spoštovanju, mirnem sobivanju in prizadevanju za obojestransko koristno sodelovanje. To je v interesu obeh narodov in tudi širše mednarodne skupnosti.

Kitajska v mednarodnih vprašanjih dosledno zagovarja mirne rešitve. Vodilo njenega delovanja so načela Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodno pravo. Pri vseh kriznih žariščih zagovarja dialog in posvetovanja ter komunicira z vsemi vpletenimi stranmi, tudi z Združenimi državami.

Glede ukrajinske krize je stališče Kitajske jasno in dosledno. Predsednik je izpostavil štiri temeljna načela: prvič, spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti vseh držav; drugič, spoštovanje ciljev in načel Ustanovne listine ZN; tretjič, upoštevanje legitimnih varnostnih skrbi vseh držav; in četrtič, podpora vsem prizadevanjem za mirno rešitev konflikta.

Ta načela veljajo tudi za druga mednarodna krizna žarišča. Kitajska se ne postavlja na stran ene ali druge strani, temveč zagovarja načelo vladavine prava.

Kitajsko-rusko strateško partnersko sodelovanje temelji na enakopravnosti, spoštovanju in vzajemnih koristih ter vztraja pri načelih neuvrščenosti, nekonfrontacije in neusmerjenosti proti tretjim državam. Obe državi ohranjata strateško neodvisnost in si ne vsiljujeta stališč.

Mednarodni konflikti so kompleksni in imajo globoke zgodovinske, kulturne, varnostne in druge vzroke. Zato jih ni mogoče poenostavljeno razdeliti na prav in narobe – treba jih je obravnavati celostno.

Od začetka konflikta v Ukrajini Kitajska zavzema neodvisno, objektivno in nepristransko stališče ter si aktivno prizadeva za mir. Ni dobavljala smrtonosnega orožja nobeni strani in strogo nadzira izvoz izdelkov z dvojno rabo.

Hkrati kot velika proizvajalka, trgovinska sila in potrošnica ohranja normalne gospodarske odnose z Rusijo, Ukrajino in drugimi evropskimi državami. Ti odnosi temeljijo na tržnih načelih in ne kršijo resolucij Varnostnega sveta ZN.

To pomeni, da gospodarski odnosi niso v nasprotju z diplomatskimi prizadevanji za mir. Države lahko hkrati sodelujejo, poslujejo in si prizadevajo za mirno reševanje sporov. To ni protislovje, temveč realnost sodobnih mednarodnih odnosov.

Dovolite, da dodam še eno pomembno točko. Kitajska je še vedno največja trgovinska partnerica Ukrajine – tako pred vojno kot po njenem izbruhu. Še naprej uvažamo ukrajinske kmetijske proizvode, kot so sončnično olje, žita in druge surovine, hkrati pa v Ukrajino izvažamo industrijske izdelke. Na ta način dejansko prispevamo k ohranjanju vsakdanjega življenja ljudi v Ukrajini.

Kitajska posluje z vsemi državami in ne uporablja trgovine kot orodja pritiska ali sankcij.

Uporaba gospodarstva kot orožja bi namreč prizadela predvsem običajne ljudi. To ni način za reševanje problemov – nasprotno, lahko vodi v še večjo destabilizacijo.

Gre za izjemno kompleksno regijo. Kitajska si prizadeva za stabilnost na podlagi koncepta skupne varnosti, ne zaradi lastnih interesov.

Razmere v Iranu imajo danes širše posledice. Konflikt se preliva tudi v območje Perzijskega zaliva, kar ne ogroža le regionalnega miru in stabilnosti, temveč tudi globalno oskrbo z energijo in varnost mednarodnih trgovinskih poti. Hormuška ožina kot ključna pomorska pot zadeva interese celotne mednarodne skupnosti.

Kitajska že dolgo igra konstruktivno vlogo na Bližnjem vzhodu. Podpiramo mirovna prizadevanja kot iskren prijatelj in strateški partner držav v regiji. Še naprej bomo podpirali države Bližnjega vzhoda pri iskanju miru skozi sodelovanje, stabilnosti skozi lastno odpornost in razvoja skozi partnerstva – z namenom doseči trajen mir in blaginjo.

Kitajska ni neposredno vpletena v te konflikte, vendar aktivno spodbuja dialog. Naš zunanji minister Wang Yi je v stalnem stiku z zunanjimi ministri držav v regiji, kitajski posebni odposlanec pa vodi shuttle diplomacijo med državami.

Naše stališče je jasno: nadaljevanje konfrontacije škoduje vsem – regiji in svetu. Mir je mogoče doseči le z diplomacijo in dialogom, ne z uporabo sile.

Moč sama po sebi ne prinese pravičnosti. Države ni mogoče prepričati ali podrediti z uporabo sile, temveč s spoštljivim dialogom in iskanjem skupnih interesov.

To ponazarja tudi znana zgodba o soncu in vetru. Tekmovala sta, kdo bo hitreje pripravil človeka do tega, da sleče plašč. Veter je pihal vedno močneje, a človek se je le še bolj zavil vanj. Sonce pa je preprosto nežno sijalo – in človek je plašč slekel sam.

Gre za dve različni poti do istega cilja. Ta zgodba lepo pokaže razliko med pristopoma – prisilo in prepričevanjem.

In zanimivo je, da gre za zgodbo iz zahodne tradicije. To pomeni, da kljub različnim kulturam delimo skupno modrost.

Če se strani vidita kot partnerici, je razlike mogoče obvladovati in najti rešitve. Če pa se vidita kot tekmici, lahko tudi manjša vprašanja hitro prerastejo v večje probleme.

V tem smislu menim, da trojna opredelitev EU – partner, konkurent in sistemski tekmec – odraža določeno nerazumevanje Kitajske.

To lahko ponazorimo s preprosto analogijo: odnose med Kitajsko in EU si lahko predstavljamo kot vožnjo avtomobila. Partner pomeni zeleno luč, konkurent rumeno, sistemski tekmec pa rdečo. Če so vse tri luči hkrati prižgane, voznik ne ve, kako ravnati – nastane zmeda.

Če EU še naprej gleda na Kitajsko na tak način, bo veliko težje napredovati v sodelovanju – tako na političnem kot gospodarskem področju. Takšna opredelitev ne daje jasnega signala, v katero smer naj se odnos razvija.

Če pogledamo zgodovino: leto 2025 je zaznamovalo 50 let diplomatskih odnosov med Kitajsko in EU. V tem času je sodelovanje stalno raslo – tako po obsegu kot po globini. Danes dvostranska trgovina presega dve milijardi ameriških dolarjev dnevno, kar je več kot celotna letna menjava pred vzpostavitvijo odnosov.

V kompleksnem in spreminjajočem se mednarodnem okolju imata Kitajska in EU širok spekter skupnih interesov: ohranjanje svetovnega miru, podpora multilateralizmu in prosti trgovini. To kaže, da v odnosih med Kitajsko in EU sodelovanje prevlada nad konkurenco in da je več skupnih točk kot razlik.

Naše stališče je jasno: Kitajska in Evropa sta partnerici. Ključna značilnost odnosa je sodelovanje, temeljna vrednota strateška avtonomija, cilj pa vzajemna korist.

Ne vidimo temeljnega konflikta interesov ali geopolitičnega nasprotja med Kitajsko in EU. Gospodarski odnosi so v osnovi komplementarni in vzajemno koristni. Menimo, da lahko in morata strani razvijati bolj uravnotežen in trajnosten odnos.

Res pa je, da je to zahtevno, saj ima EU veliko različnih držav in interesov. Kljub temu opažamo pozitiven trend: v začetku letošnjega leta so Kitajsko zaporedoma obiskali voditelji več evropskih držav, kar kaže na vse bolj pragmatičen in pozitiven pristop ter zavedanje, da so odnosi v obojestransko korist.

Ko govorimo o nesporazumih med Kitajsko in EU, ti v veliki meri izhajajo iz razlik v tem, kako obe strani vidita določena vprašanja. Te razlike pa imajo globlje korenine – izhajajo iz različnih družbenih sistemov, vrednot, razvojnih poti ter zgodovinskih in kulturnih ozadij.

Vendar razlike same po sebi niso problem. Problem nastane, ko se te razlike uporabljajo kot utemeljitev za rivalstvo ali konfrontacijo.

Kitajski predsednik je za prihodnost odnosov izpostavil tri ključne usmeritve: prvič, medsebojno spoštovanje kot temelj partnerstva; drugič, odprtost in sodelovanje za obvladovanje razlik; in tretjič, podpora multilateralizmu za zaščito mednarodnega reda.

Te tri usmeritve ponujajo jasno pot naprej. Ključno je, da strani spoštujeta različne družbene sisteme, razvojne poti ter ključne interese in skrbi. Na tej podlagi se je treba oddaljiti od logike ničelne vsote in zavzeti širši, dolgoročnejši pogled.

Tak pristop omogoča medsebojno učenje in skupni razvoj – v korist obeh strani in širšega sveta. Kitajska je pripravljena poglobiti dialog in sodelovanje na vseh področjih ter prispevati k stabilnosti in razvoju na globalni ravni.

Jedro sporočila je preprosto: kljub razlikam moramo na odnose gledati širše in dolgoročno. S spoštovanjem in razumevanjem lahko ustvarimo bolj pozitivno ozračje za sodelovanje.

Napredek morda ne bo hiter ali velik, vendar je pomembno, da se premikamo – korak za korakom. Tudi majhni koraki lahko postopno spremenijo smer.

Kitajska in EU imata vedno veliko skupnih točk, zlasti na področjih, kot so multilateralizem in prosta trgovina. Pomembno je, da nanje gledamo z bolj odprtim in vključujočim pristopom.

Svet ni popoln – in tudi posamezni sistemi ali politike ne morejo biti popolni. Zato je treba sprejeti realnost in delovati znotraj nje.

To lahko ponazorimo tudi z analogijo: v človeškem telesu obstajajo rakave ali nenormalne celice, ki same po sebi niso nevarne, če le ostajajo pod nadzorom. Podobno velja za mednarodne odnose – popolnosti ni, pomembno pa je, kako upravljamo razlike.

To je realnost sveta – in tudi realnost mednarodnih odnosov.

Naš predsednik je stališče Kitajske glede tega vprašanja zelo jasno opredelil. Ta odstavek mi je izjemno blizu in ga zelo cenim.

Ne glede na to, ali nam je všeč ali ne, je svetovno gospodarstvo velik ocean, iz katerega ni mogoče izstopiti. Vsak poskus prekinitve tokov kapitala, tehnologij, izdelkov, industrije in ljudi med gospodarstvi ter preusmeritve teh tokov nazaj v izolirana jezera in potoke preprosto ni izvedljiv. Takšni poskusi so v nasprotju z zgodovinskimi trendi.

Protecionizem je kot zapiranje v temno sobo. Na prvi pogled se zdi, da se izogneš vetru in dežju, vendar hkrati preprečiš dostop svetlobe in svežega zraka. Poskusi razdvajanja, prekinjanja dobavnih verig, postavljanja visokih ograj in omejevanja drugih bodo na koncu blokirali tudi lastno pot.

Če govorimo odkrito: Kitajska in Evropska unija sta drugo in tretje največje gospodarstvo na svetu. Skupaj ustvarjata več kot tretjino svetovnega BDP in več kot četrtino svetovne trgovine. Leta 2025 je skupna trgovinska menjava med Kitajsko in Evropo presegla en bilijon ameriških dolarjev.

Kot dva največja svetovna trga morata Kitajska in EU sodelovanje razumeti kot nujnost, ne kot izbiro.

Izkušnje kažejo, da medsebojno zaupanje ni tveganje, prepleteni interesi niso grožnja, odprto sodelovanje pa ne ogroža gospodarske varnosti. Nasprotno – gospodarsko sodelovanje predstavlja sidro stabilnosti v dvostranskih odnosih, ne pa vir tveganj.

Naše ključno sporočilo je, da imata Kitajska in EU kot veliki gospodarstvi odgovornost, da ostaneta odprti, vodita pregledne politike in sodelujeta za skupni razvoj. To koristi obema stranema.

Kot sem že omenila, so številni obiski evropskih voditeljev na Kitajskem v začetku letošnjega leta prinesli vrsto novih sporazumov o sodelovanju. Ti konkretni rezultati jasno kažejo, da so odnosi med Kitajsko in EU v svojem bistvu vzajemno koristni.

Seveda so razlike in trenja v gospodarskih odnosih normalni. Ključno pa je, da jih rešujemo z dialogom in posvetovanjem, ne pa s politizacijo trgovinskih vprašanj ali pretiranim razširjanjem pojma varnosti ter protekcionizmom.

Zato je tako pomembno razviti jasno razumevanje Kitajske – jo videti kot globalno partnerico EU in vprašanja razvoja reševati skozi razvojno sodelovanje. To je temelj za gradnjo globljega medsebojnega zaupanja.

Kar zadeva širše odnose: evropske države so lahko zaveznice Združenih držav in hkrati partnerice Kitajske. To ni izključujoče.

Letos bo Kitajska začela petnajsti petletni načrt. Še naprej bo zavezana visokokakovostnemu razvoju, širjenju odprtosti ter delitvi razvojnih priložnosti z drugimi, tudi z Evropsko unijo.

V kitajski tradiciji obstaja misel, da so ljudje, ki delijo podobne vrednote ali cilje, prijatelji. A tudi če se v vsem ne strinjamo, lahko še vedno sodelujemo tam, kjer imamo skupne interese. V tem smislu lahko ostanemo partnerji.

Na tej osnovi Kitajska odnose z Evropo vedno razvija z dolgoročne in strateške perspektive. Evropo vidi kot pomemben pol v večpolarnem svetu ter dosledno podpira evropsko integracijo in strateško avtonomijo EU.

Pričakujemo, da bo tudi Evropa razvijala bolj objektivno razumevanje Kitajske, ohranjala odnose v pozitivni smeri, krepila politično zaupanje ter dosežene dogovore pretvarjala v konkretna dejanja.

Ti dve lastnosti se dopolnjujeta in ju je treba razumeti kot del celote. Kot veste, sta Kitajska in Slovenija diplomatske odnose vzpostavili pred več kot 30 leti. Obe strani sta se vedno obravnavali kot enakovredni partnerici in sodelovali v duhu prijateljstva ter vzajemnih koristi, s čimer sta postavili lep zgled odnosov med državami različnih velikosti in družbenih sistemov. To je nekaj zelo posebnega in edinstvenega, na kar smo ponosni.

Po mojem mnenju Slovenija, čeprav je razmeroma majhna država po ozemlju in številu prebivalcev, izkazuje veliko modrosti in strateške vizije. To pravim predvsem na podlagi njene zunanje politike. Slovenija se zavzema za cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov, podpira mednarodno pravo in multilateralizem ter zagovarja reševanje sporov z dialogom in diplomacijo. S tem trdno stoji na pravi strani zgodovine. Zato pravim, da Slovenija kljub svoji majhnosti izkazuje modrost in strateški pogled.

Slovenija je tudi dobra prijateljica in partnerica Kitajske znotraj Evropske unije. Po kitajskem razumevanju Slovenija na razvoj Kitajske gleda objektivno in pozitivno ter jo vidi kot partnerico, ne kot tekmico. Verjamem, da je to v interesu vseh strani, tudi Slovenije. Način, kako vidiš drugo stran, ima namreč velik vpliv na medsebojne odnose. Če drugo stran vidiš kot partnerja, to zagotovo ustvari zelo dobro vzdušje za sodelovanje.

Spomnim se, da sem pred kratkim v časopisu Delo prebrala intervju s predsednikom vlade. V njem je o Kitajski govoril zelo pozitivno in omenil tudi vprašanje uvoza redkih zemelj in magnetov. Ne spomnim se natančnih besed, vendar je bila glavna ideja, da Slovenija in Kitajska uživata zelo dobre odnose ter se vidita kot prijateljici in partnerici.

Upamo, da bo Slovenija še naprej zavzemala objektiven, pravičen, pragmatičen in odprt pristop, igrala aktivno vlogo znotraj EU ter podpirala stabilen razvoj odnosov med Kitajsko in EU.

Pogosto omenjen primer s kitajske strani je glasovanje v EU glede uvedbe carin na kitajske električne avtomobile. Za nas je bilo zelo pomembno, da je Slovenija pred približno dvema letoma glasovala proti tem ukrepom. To razumemo kot izraz objektivnega pogleda ter odločitve, ki temelji na dejstvih in pravičnosti, kar zelo cenimo.

Avtomobilska industrija je zagotovo eno ključnih področij. Ravno pred kratkim je BYD vstopil na slovenski trg, odziv je bil izjemen.

Ko sem prišla v Slovenijo, sem se začela posvečati temu neravnovesju, saj so ga skoraj vsi slovenski sogovorniki, ki sem jih srečala, izpostavili. Vendar sem po poglobljeni analizi ugotovila, da takšna slika ni povsem natančna. Odraža namreč vrsto dejavnikov, vključno z industrijsko strukturo obeh držav, velikostjo trgov in tudi trgovinskimi ovirami znotraj Evropske unije.

Če pogledamo širši kontekst: Slovenija ima izrazite prednosti v visokotehnološki proizvodnji. Hkrati se vidi kot vstopna točka v Evropo ter ima pomembno vlogo v tranzitni in predelovalni trgovini. To pomeni, da slovenska podjetja pogosto kupujejo kakovostne in cenovno ugodne vmesne izdelke na globalnem trgu, jih v Sloveniji dodatno obdelajo in nato prodajajo izdelke z višjo dodano vrednostjo na evropskih trgih.

Ob tem je jasno, da je Slovenija močno odvisna od evropskega trga. Hkrati pa podjetja zaradi stroškovne učinkovitosti surovine in vmesne proizvode kupujejo po vsem svetu. To je povsem naravno in v skladu z zdravo poslovno logiko.

Po podatkih slovenske vlade je približno 78 odstotkov trgovinskega primanjkljaja Slovenije s Kitajsko v letu 2025 izhajalo iz uvoza organskih kemikalij v vrednosti okoli 7,67 milijarde ameriških dolarjev.

Slovenska farmacevtska in kemična industrija tako uvaža velike količine kakovostnih in cenovno konkurenčnih vmesnih surovin iz Kitajske, jih dodatno obdela in s tem bistveno poveča njihovo vrednost. To kaže, da takšen trgovinski primanjkljaj dejansko podpira razvoj teh industrij. Ti uvozi slovenskim podjetjem omogočajo širitev proizvodnje in večjo dobičkonosnost.

S tega vidika lahko rečemo, da trgovinski primanjkljaj Slovenije v odnosu do Kitajske ustreza potrebam slovenske industrije in koristi slovenskemu gospodarstvu. Ta ugotovitev me je presenetila, saj sem pred prihodom pričakovala precej bolj negativno sliko. A podatki kažejo, da situacija ni nujno negativna, temveč v določeni meri logična in upravičena.

Seveda pa to ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Treba je raziskovati možnosti za poglobitev dvostranskega sodelovanja.

Veliko slovenskih podjetij si želi več izvoza na kitajski trg, kar je razumljivo in pozitivno. Vendar moramo upoštevati tudi širši kontekst odnosov med EU in Kitajsko. Evropska unija je v zadnjih letih sprejela več ukrepov v okviru politike zmanjševanja tveganj (de-risking"). Med njimi so nova pravila, kot so uredba o tujih subvencijah, akt o kibernetski varnosti in akt o digitalnih storitvah. EU je uvedla tudi netarifne ovire za izdelke, kot so sončne celice in litijeve baterije, ter omejitve izvoza naprednih tehnologij, na primer litografskih strojev na Kitajsko.

Hkrati se tudi kitajski izdelki, ki so priljubljeni med potrošniki EU – na primer električna vozila – soočajo z visokimi carinami. To pomeni, da morajo potrošniki v EU za te izdelke plačati več, kar prav tako vpliva na trgovinsko ravnotežje.

Ti ukrepi vzbujajo mešane občutke. Evropska unija po eni strani želi poglobiti sodelovanje s Kitajsko, po drugi strani pa postavlja nove ovire.

Če se vrnemo k trgovini: Kitajska razume skrbi Slovenije glede neravnovesja. Vendar menim, da to ni osrednje vprašanje v gospodarskih odnosih med državama. Kitajska si namreč nikoli ni zavestno prizadevala za trgovinski presežek. Njeno gospodarstvo danes vse bolj temelji na domačem povpraševanju.

Leta 2026 bo Kitajska kot eno ključnih gospodarskih nalog postavila prav krepitev domačega povpraševanja, hkrati pa bo nadaljevala z odpiranjem trga. Pomembno vlogo imajo tudi pobude, kot je China International Import Expo – edini nacionalni sejem na svetu, ki je namenjen izključno uvozu. To jasno kaže pripravljenost Kitajske za povečanje uvoza iz drugih držav.

Poleg tega obstajajo tudi platforme, kot sta sejem China–CEEC Expo ter China International Investment and Trade Fair, ki ustvarjajo priložnosti za vstop kakovostnih izdelkov iz držav, vključno s Slovenijo, na kitajski trg.

Spodbujamo Slovenijo, da podpira svoja izvozno usmerjena podjetja pri vstopu na kitajski trg ter poveča izvoz svojih posebnosti. Slovenija ima veliko kakovostnih izdelkov – vino, med, mlečne izdelke. Res pa je, da ti izdelki pogosto nimajo visoke dodane vrednosti.

Zato vidimo priložnost tudi v razvoju izdelkov z višjo dodano vrednostjo ter v ustanavljanju skupnih podjetij, ki bi lahko povečala vrednost proizvodov in jih nato uspešno izvažala na Kitajsko. To so področja, kjer lahko obe strani v prihodnje tesneje sodelujeta.

Težko rečem, da ni prisotna dobra volja, vendar za zdaj še nisem videla dovolj konkretnih dejanj. Obstaja namreč razlika med dobrimi nameni in dejanskimi koraki.

Zato potrebujemo most, ki bo te dobre namene povezal s konkretnim sodelovanjem in dejanskimi projekti. Trenutno se povezujemo z institucijami, kot sta Gospodarska zbornica Slovenije ter Slovensko-kitajski poslovni svet, ki že predstavljata pomemben most med državama.

Takšne institucije so ključne, saj prenašajo informacije med obema stranema in pomagajo, da se interesi srečajo na točki vzajemne koristi. Upam, da bomo v času mojega mandata lahko na tem področju naredili še več. Izmenjava uporabnih informacij lahko namreč vodi do dejanske vzpostavitve skupnih podjetij ali povečanja prodaje.

Potencial za praktično sodelovanje med Kitajsko in Slovenijo je velik. Nedavno sem na predstavitvi izpostavila več področij z velikimi možnostmi za sodelovanje: zeleni prehod, krožno gospodarstvo, gospodarstvo ledu in snega ter t. i. srebrno gospodarstvo.

Pomembno področje je tudi logistika. V trenutnem mednarodnem okolju postaja stabilnost globalnih dobavnih verig vse pomembnejša za gospodarsko in trgovinsko sodelovanje – tako med Kitajsko in EU kot tudi med Kitajsko in Slovenijo. Kitajska je pripravljena okrepiti sodelovanje s Slovenijo na področju multimodalnega transporta – po morju, železnici in cestah – ter dodatno izkoristiti strateški pomen Luke Koper za povezljivost med Kitajsko in Evropo.

Pred kratkim sem obiskala upravo Luke Koper, kjer smo imeli zelo konstruktiven pogovor z vodstvom. Izmenjali smo informacije in vzpostavili neposredne povezave med gospodarskim oddelkom veleposlaništva in upravo pristanišča. Opredelili smo že več konkretnih področij sodelovanja, zato sem glede prihodnjega razvoja zelo optimistična.

Tudi turizem in šport sta obetavni področji za nadaljnje sodelovanje. Kitajska bo spodbujala turistična podjetja k sodelovanju na sejmih in dogodkih v Sloveniji. Vem, da se v Sloveniji pripravljajo turistični dogodki, tudi pod okriljem Ministrstva za zunanje zadeve.

Hkrati spodbujamo tudi slovensko udeležbo na dogodkih na Kitajskem, kot sta China International Import Expo in turistični sejmi, kjer lahko Slovenija še bolj aktivno promovira svoje potenciale. Slovensko veleposlaništvo v Pekingu pri tem opravlja zelo dobro delo, kar ocenjujem kot pozitiven trend.

Kitajska trenutno omogoča enostranski brezvizumski vstop za več kot 50 držav, med njimi tudi za Slovenijo. Samo v lanskem letu je Kitajsko v okviru tega režima obiskalo več kot dva milijona evropskih turistov. Natančnega podatka, koliko je bilo slovenskih obiskovalcev, sicer nimam, vendar si želim, da bi se to število še povečalo. Ko ljudje pridejo na Kitajsko, si lahko ustvarijo lastno, neposredno izkušnjo in pogled na državo.