Daletski je bil živ. Iz ruskega ujetništva so ga izpustili v okviru izmenjave vojnih ujetnikov. Ko je stopil na ukrajinsko ozemlje, so mu dali mobilni telefon. Na drugi strani je bila njegova mati, ki je verjela, da je njen sin že skoraj tri leta mrtev, piše Guardian.
Posnetek čustvenega telefonskega pogovora, ki ga je posnel lokalni uradnik, se je hitro razširil po družbenih omrežjih in ganil številne Ukrajince, ki v vojni redko doživijo dobre novice.
Nazar Daletski se je vojski pridružil kmalu po začetku ruske invazije februarja 2022. Doma je iz vasi blizu Lvova, kjer je živel z materjo. V mladosti je delal različna priložnostna dela v gradbeništvu, že leta 2014 pa se je kot prostovoljec boril na vzhodu Ukrajine.
Ko je Rusija začela obsežno invazijo, se je znova javil v vojsko. Sprva so ga zaradi zdravstvenih težav dvakrat zavrnili, tretjič pa so ga vendarle sprejeli. Na velikonočni konec tedna leta 2022 je odšel na fronto v Donbas.
Mamo je klical skoraj vsak dan. Pogovori so bili kratki. "Mama, živ sem," ji je običajno rekel, ne da bi razkril, kje se nahaja.
Po dveh tednih je postalo jasno, da so razmere na fronti vse hujše. Povedal ji je, da so bili z enoto pod hudim obstreljevanjem in da so obtičali v jarku. Naslednji dan telefonskega klica ni bilo. Mati je zaskrbljeno čakala ob telefonu.
Pozno zvečer je ta končno zazvonil. A na drugi strani ni bil njen sin.
"Vaš sin je ujetnik," je povedal neznan glas. "In kdo ste vi?" je vprašala. "Jaz sem tisti, ki ga je ujel." Nato je bila na zvezi le še tišina.
Njegova mati se je nato podala na pot, ki jo je v zadnjih letih prehodilo na tisoče ukrajinskih družin. Hodila je od ene institucije do druge, izpolnjevala obrazce in prosila za informacije o tem, kje bi lahko bil njen sin. Odgovorov ni bilo.
Maja 2023 je prejela klic iz Harkova z najhujšo novico: Nazar naj bi bil mrtev. Po navedbah oblasti je umrl že septembra 2022 – prav na svoj 44. rojstni dan – ko je bil konvoj vozil v Doneški regiji tarča dovražnega ognja. V enem izmed avtomobilov naj bi bili ukrajinski vojaki v civilnih oblačilih.
Družini so sporočili, da dvomov o identiteti zaradi analize DNK - ni, če ne želijo prevzeti posmrtnih ostankov, pa da jih bodo pokopali sami.
V domačo vas so posmrtne ostanke pripeljali v dveh vrečah. V krsti je bila čeznje položena vojaška uniforma. Mati je v krsto položila še nekaj osebnih stvari.
Na pokopališču so se zbrali vaščani, molitve je vodilo osem duhovnikov, igrala je godba. Nazarja so pokopali poleg očeta, ki je umrl tri leta prej. Kasneje je ukrajinska vojska izdala celo posmrtno priznanje za pogum, podpisano s strani vrhovnega poveljnika Oleksandra Sirskega.
Mati je poskušala živeti naprej. Pogosto je obiskovala pokopališče in vsako nedeljo v cerkvi molila za sinovo dušo. Izčrpana od žalosti je večkrat končala tudi v bolnišnici zaradi visokega krvnega tlaka.
A nekaj jo je vedno begalo. "V vseh teh letih ga nisem niti enkrat sanjala," pravi. "Jokala sem na grobu in ga spraševala: zakaj ne prideš k meni vsaj v sanjah?"
Septembra lani je njena nečakinja prišla na obisk z novico. Dva ukrajinska vojna ujetnika, ki sta se vrnila iz Rusije, sta povedala, da sta Nazarja videla živega.
Mati je bila presrečna, a hkrati previdna. Policija je nato vzela nove DNK vzorce in celo vprašala, ali je morda rodila še enega sina. Toda mati je bila jasna, da ima le enega sina in eno hčer.
Na začetku letošnjega leta je ukrajinski koordinacijski center za vojake v ujetništvu potrdil: Nazar je živ in v ruskem zaporu. Februarja so ji povedali, da bi lahko bil vključen v naslednjo izmenjavo ujetnikov.
Šele ko ga je po izpustitvi slišala po telefonu, je zares verjela.
Nazar Daletski trenutno živi v rehabilitacijskem centru v drugi regiji Ukrajine. Z materjo se vsak dan pogovarjata prek videoklica, vendar o času v ruskem zaporu govori le malo. Omenil je pogoste pretepe in nasilje, kar je po pričevanjih mnogih ukrajinskih ujetnikov pogosta izkušnja v ruskem ujetništvu.
O njegovem stanju je njegova mati za Guardian povedala, da ga bolijo noge in da pogosto sliši neke zvoke, a načeloma je mentalno dobro.
Mati zato komaj čaka, da se vrne domov. Že pripravlja seznam jedi, ki mu jih bo skuhala.
Ob veselju pa družino bega vprašanje - čigavi so bili posmrtni ostanki, ki so jih pokopali? Po ponovni ekshumaciji so jih poslali na dodatno DNK analizo. Rezultati naj bi bili znani v prihodnjih tednih.
