Trije umorjeni otroci: ukazovalen glas, načrt ali popoln (očetov) zločin?

Lindsay Clancy ne zanika, da je 24. januarja 2023 v družinski hiši v Duxburyju v ameriškem Massachusettsu zadavila svoje tri otroke. Tega ne zanika niti njena obramba. V središču pet tednov trajajočega sojenja zato ni vprašanje, kdo je ubil otroke, ampak kaj se je v tistem trenutku dogajalo v glavi njihove matere in ali je bila sposobna razumeti, kaj počne ter da je to narobe.

Porotniki so začeli odločati včeraj. Lindsay lahko spoznajo za krivo umora, jo obsodijo zaradi milejšega kaznivega dejanja uboja ali pa presodijo, da zaradi svojega duševnega stanja ni bila kazensko odgovorna.

Če jo spoznajo za krivo umora prve stopnje, jo čaka dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega izpusta. Če bo spoznana za nedolžno zaradi pomanjkanja kazenske odgovornosti, bi sledil postopek za njeno namestitev v državno psihiatrično ustanovo.

Clancy, danes stara 36 let, sojenje spremlja na invalidskem vozičku. Po smrti otrok si je porezala zapestja in vrat ter skočila skozi okno v drugem nadstropju. Preživela je, vendar je zaradi poškodbe hrbtenjače ostala paralizirana od pasu navzdol.

Ko je porota odšla na posvetovanje, je njen odvetnik Kevin Reddington dejal, da je Lindsay "živčna" in "prestrašena". "Mislim, da morajo pretehtati vse te dokaze. Verjamem pa, da tožilstvo na koncu svojega primera ni dokazalo," je povedal.

Pred poroto je pričalo več kot deset psihiatrov, psihologov in drugih strokovnjakov. A bolj kot, da bi ustvarilo jasno sliko, je pet tednov sojenja dalo dve skoraj nezdružljivi zgodbi o isti ženski. Za tožilstvo je bila mati z resnimi psihičnimi težavami, ki je tistega večera vedela, kaj počne. Obramba trdi, da je po mesecih vse hujšega psihičnega propadanja izgubila stik z resničnostjo in bila v primežu poporodne psihoze.

Jutro 24. januarja 2023 se po pričevanju Patricka Clancyja ni začelo kot dan, ob katerem bi pričakoval katastrofo. Lindsay mu je povedala, da je spala precej dobro in da se počuti dobro. Petletna Cora je tožila zaradi bolečin v trebuhu, Lindsay pa jo je odpeljala k pediatru.

Popoldne je bila z otroki doma. Z njimi je naredila snežaka in ustvarjala. Patrick je delal od doma, z Lindsay pa sta si čez dan pošiljala običajna sporočila.

Tik preden je Patrick odšel od doma, je še za trenutek pestoval osemmesečnega Callana. Triletnega Dawsona je videl sedeti na kavču in jesti piščančje medaljone. Coro je poljubil na glavo. To so bili njegovi zadnji običajni trenutki z otroki.

Ob 17.15 je Lindsay poklicala restavracijo in naročila večerjo. Patrick se je na njeno prošnjo odpravil še po zdravilo za Coro. Ob 17.32 je bil v lekarni. Iz trgovine je poklical Lindsay, ker ni bil prepričan, katero zdravilo naj kupi. Ni se oglasila. Približno minuto pozneje ga je poklicala nazaj in potrdila, da lahko vzame generično različico. Patrick je pozneje pričal, da se mu je zdelo, kot da je bila z nečim zaposlena.

Po lekarni se je odpeljal do restavracije. Nadzorne kamere kažejo, da je vanjo vstopil ob 17.54 in ostal manj kot dve minuti. Nato se je odpravil domov.

V času njegove odsotnosti je bila Lindsay sama s Coro, Dawsonom in Callanom. V tem času je vse tri otroke zadavila z vadbenimi trakovi. Nato si je porezala zapestji in vrat ter skočila skozi okno v drugem nadstropju.

Patrick se je vrnil približno ob 18.09. V zgornji spalnici je opazil kri in odprto okno. Zunaj je našel Lindsay poškodovano in delno pri zavesti ter ob 18.11 poklical 911.

Ko jo je vprašal po otrocih, mu je povedala, da so v kleti. Ni mu povedala, da so poškodovani. Patrick je stekel nazaj v hišo in našel vse tri nezavestne. Eden od policistov je pričal, da je Patrick ob njihovem prihodu zavpil: "Ubila je otroke!"

Cora in Dawson sta umrla tisti večer. Osemmesečnega Callana so v bolnišnico Boston Children's Hospital odpeljali s helikopterjem, zdravniki so se na vso moč borili za njegovo življenje, a je tri dni pozneje umrl.

Lindsay je pozneje trdila, da je tistega dne slišala moški glas. Ko je Patrick odšel, naj bi postal glasnejši in ukazovalen: "To je tvoja zadnja priložnost. Otroke moraš ubiti, da boš lahko ubila sebe." Trdila je, da je občutila "neustavljivo prisilo", da ga uboga.

Za obrambo je to vrhunec psihotičnega zloma. Za tožilstvo so dejanja kot je naročilo večerje, načrtovanje Patrickovovega odhoda, čas njegove odsotnosti in zaporedno zadavljenje otrok dokaz naklepa. Isti telefonski klic iz lekarne je lahko za eno stran dokaz prisebnosti, za drugo pa dokaz, da je lahko človek sredi hude duševne bolezni navzven še vedno sposoben povsem vsakdanjega pogovora.

Lindsay Clancy med sojenjem ni stopila na prostor za priče. Pa vendar je porota o njenem notranjem svetu slišala ogromno. Poslušala je nekdanjega moža, mater, sestro in nekdanjo taščo. Pred njo so se zvrstili zdravniki, psihiatri, psihologi, medicinske sestre, policisti, reševalci in strokovnjaki za digitalno forenziko.

Tožilka Shanan Buckingham je ponavljala, da je bil cilj obtožene ubijati, odvetnik obrambe Kevin Reddington pa, da je ključno vprašanje njeno psihično stanje.

Za obrambo je velika težava, da zdravniki pred tragedijo praviloma niso videli očitne psihoze. Psihiatrinja Jennifer Tufts jo je med septembrom 2022 in januarjem 2023 obravnavala 14-krat, vselej prek telemedicine. Dan pred smrtjo otrok je bila Lindsay depresivna, vendar je zanikala samomorilne in morilske misli, Tuftsova pa ni zaznala psihoze.

Njeno pričanje je postalo napeto, ko jo je obramba soočila z zdravstvenim zapisom "not hyper, pressured speech". Hiter, težko ustavljiv govor je namreč lahko znak manije. Tuftsova je vztrajala, da je beseda "not" veljala tudi za "pressured speech". Ko jo je Reddington pritiskal glede zapisa, je odgovorila: "Ne zanima me, kaj tam piše. Vem, kaj sem mislila."

Napeto je postalo tudi pri vprašanju poporodne psihoze. Psihiater Avram Mack, ki je pričal za tožilstvo, se je celo izogibal temu, da bi jo označil za samostojno priznano diagnozo. A tudi tožolstvu ni manjkalo težav – tudi ko je šlo za vprašanje ali so strokovnjaki, ki so pričali, res poznavalci poporodnih stanj.

Družina je medtem opisovala drugačno sliko. Susan Clancy je dejala, da je Lindsay "prosila za pomoč", ni spala, izgubljala apetit ter bila tesnobna in žalostna. Patrick je govoril o njenem "velikem padcu". Mati Paula Musgrove je pričala, da ji je Lindsay približno mesec pred tragedijo povedala za misli o poškodovanju otrok. Sestra Allison je govorila o vsakodnevnih samomorilnih mislih.

Pomemben del dokazov je bil njen telefon. Na njem so bila iskanja o zdravilih, bipolarni motnji, halucinacijah, psihozi, nespečnosti in samomoru. Med iskanji so bila vprašanja, kje je karotidna arterija, kako si prerezati vrat, da bi umrla, ali je mogoče izključiti zračne blazine v avtomobilu ter štiri dni pred smrtjo otrok: "Ali je mogoče zdraviti sociopata?"

Toda isti telefon je vseboval tudi iskanja o skrbi za otroke, trampolinih in otroških filmih. V zapisku je Lindsay zapisala: "Zdravila so mi ukradla materinstvo in življenje." V drugem pa: "Prebrodila bom to. Premagala bom poporodno anksioznost in depresijo. Sem odlična mama. Rada imam svoje otroke."

Medtem ko so se v sodni dvorani psihiatri, psihologi in odvetniki prepirali o kazenski odgovornosti, je zunaj nje nastajalo povsem drugačno sojenje. Na družbenih omrežjih ni bilo pravil dokazovanja. Bili so kratki videoposnetki, izseki pričanj, solze, teorije in algoritmi.

Pred sodiščem v Plymouthu so se zbirale podpornice Lindsay, številne oblečene v rožnate majice z napisi "She Needed Help" in "Peace for Lindsay".

Toda spletna razprava je šla precej dlje od vprašanja, ali je bila zaradi duševne bolezni kazensko odgovorna. Za del interneta je postalo vprašljivo celo to, ali je otroke sploh ubila ona. Čeprav je to nekaj, o čemer v sodni dvorani ni spora. Lindsay priznava, da je zadavila Coro, Dawsona in Callana, njena obramba pa tega ne zanika.

Na TikToku je začela nastajati druga zgodba. Ena uporabnica je trdila: "Ne verjamem, da je Lindsay Clancy zagrešila te zločine. Popolnoma verjamem, da jo je Patrick prepričal, da jih je." Druga je dejala, da ni dvomila o ničemer, dokler Patrick ni "odprl ust".

Tarča je postal Patrick Clancy. Čeprav se bodo tem teorijam še posvetili v nadaljevanju, poudarjamo, da v očeh oblasti ni osumljenec. Nadzorne kamere so ga posnele v lekarni in restavraciji, telefonski podatki potrjujejo njegovo gibanje, obstajajo računi za nakupe, Lindsayina obramba pa odgovornosti ne prelaga nanj, priznava, da je morila ona.

Patrickov odvetnik Howard Cooper je opozoril, da so lažne in obrekljive izjave povzročile resnične posledice za Patrickovo zdravje in varnost njegove družine.

Profesor Michael Wagner z Univerze Wisconsin-Madison tudi meni, da iskanje alternativnega krivca ni nenavadno. Opozarja na nepredstavljivost zločina. "Ko mati ubije otroke, si motiviran, da pomisliš, to ne more biti res," je pojasnil. Kombinacijo velike količine informacij in nizkega zaupanja v institucije je označil za "strupeno juho za razvoj zarotniškega razmišljanja".

In to v situaciji, ko je teorija zarote za mnoge lažje sprejemljiva od druge možnosti - da je mati, za katero vsi pravijo, da je ljubila svoje otroke, nekega januarskega večera vse tri ubila.

Težavo povečuje način spremljanja sojenja. Pet tednov pričanj se na družbenih omrežjih skrči v nekaj deset sekund dolg posnetek. Iz večurnega zaslišanja je mogoče izrezati pogled, premor ali čustveno reakcijo in jo predstaviti kot dokaz zgodbe, ki jo ustvarjalec že želi povedati.

Na spletu je kompleksnost pogosto izginila. Za ene je Lindsay postala pošast, ki diagnozo uporablja kot izgovor. Za druge skoraj izključno žrtev zdravstvenega sistema. V najbolj skrajnih različicah so iz pripovedi začeli izginjati celo Cora, Dawson in Callan.

Patrick Clancy je človek, od katerega bi javnost pričakovala največ jeze. Toda nekaj dni po smrti otrok njegova osrednja beseda ni bila maščevanje. Bila je odpuščanje.

Javnost je pozval, naj odpusti Lindsay.

Tri leta pozneje je sedel le nekaj metrov od nje v sodni dvorani kot prva priča tožilstva. Njegovo pričanje se ni povsem prilegalo zgodbi nobene strani.

Patrick ni zanikal ženinega psihičnega propadanja. Porotnikom je povedal, da se je približno mesec pred smrtjo otrok začel njen "veliki padec". "Začela je močno izgubljati težo, postala je zelo depresivna in res ji je bilo težko," je povedal. Spominjal se je, da je začela govoriti o samomorilnih mislih. "Postajalo je vedno slabše in slabše."

Ko zdravljenje pri enem psihiatru ni delovalo, ga je zamenjala. Patrick je opisal, kako stresno je bilo opazovati njen boj z anksioznostjo in depresijo.

Toda povedal je tudi nekaj pomembnega za tožilstvo. Na dan smrti otrok se mu Lindsay ni zdela nevarna. S tem pa ni pritrdil argumentu obrambe o jasni psihozi.

Je pa s prstom pokazal na ustanove in psihiatre, kjer sta zaman iskala pomoč. V zadnjih štirih mesecih pred smrtjo otrok je Lindsay obiskovala psihiatre in druge strokovnjake, bila na urgenci, vključila se je v perinatalni program, poklicala dve krizni liniji in se nazadnje prostovoljno prijavila v psihiatrično bolnišnico.

Po rojstvu prvih dveh otrok je poročala o poporodni anksioznosti. Po rojstvu tretjega, Callana, maja 2022 so se težave vrnile in stopnjevale.

Septembra 2022 je začela obiskovati psihiatrinjo Jennifer Tufts. Ta ji je diagnosticirala generalizirano anksiozno motnjo, priporočila psihoterapijo in predpisala Zoloft.

Lindsay je pozneje zapisala: "Imela sem tri majhne otroke, za katere sem morala skrbeti, in bila sem nekoliko anksiozna. Zato sem naredila to, kar narediš ... psihiatra sem prosila za Zoloft." Po povečanju odmerka po lastnih besedah ni mogla spati. "Takrat je šlo vse navzdol."

Zoloft so ukinili. Sledil je Ativan. Pomagal ji je pri tesnobi, toda Lindsay je začelo skrbeti, da brez njega ne bo mogla spati in da bo postala odvisna. Tuftsova jo je opozorila na tveganje odvisnosti in začela zmanjševati odmerek.

Nato je dobila Buspar, vendar se je novega zdravila tako bala, da ga ni vzela.

15. novembra je po približno dveh dneh brez spanja odšla na urgenco. Tam je dobila Trazodone. Po njenih besedah ni pomagal.

Pet dni pozneje je Patrickova mati Susan, ki je bila medicinska sestra, poklicala Julie Paul iz perinatalnega programa. 21. novembra je Lindsay dobila Prozac. Štiri dni pozneje Ambien, Remeron in Klonopin. 29. novembra še antipsihotik Seroquel.

Nič od tega ni pomagalo. Lindsay je poročala o vsiljivih mislih, nespečnosti in čustveni otopelosti ter se bala odvisnosti od benzodiazepinov.

V začetku decembra je Lindsay napisala, da doživlja "grozljive vsiljive misli, da želim, da se vse konča" in da je "zaskrbljujoče otopela, kot da sploh nima nobenih čustev". Poročala je tudi o halucinacijah in poklicala dve krizni liniji. Ker ni imela konkretnega načrta, kako bi si kaj naredila, posredovanja ni bilo.

6. decembra je strokovnjakinja začela razmišljati o možnosti bipolarne motnje. Posebej jo je zmotila Lindsayina reakcija na Zoloft in poročilo, da je bila budna 48 ur. Skrbelo jo je, da je morda v mešanem maničnem oziroma hipomaničnem stanju. Priporočila je hospitalizacijo.

15. decembra je Lindsay ponovno odšla na urgenco v Massachusetts General Hospital. Pet dni pozneje se je vključila v dnevni program Women & Infants Hospital na Rhode Islandu. Tam so prišli do drugačnega sklepa. Ocenili so, da so njene težave verjetneje povezane s prekomernim zdravljenjem z zdravili in napačnimi diagnozami kot s poporodno depresijo. Svetovali so ji, naj preneha jemati Seroquel.

Tako je bila Lindsay v nekaj tednih pacientka, pri kateri je ena strokovnjakinja razmišljala o bipolarni motnji in hospitalizaciji, drug program pa je menil, da je težava morda prav v prekomernem zdravljenju in napačni diagnozi.

Njena mati je pričala, da je Lindsay postajala paranoidna in govorila, da ji zdravila "uničujejo um". Susan Clancy pa jo je opisala kot žensko, ki je "prosila za pomoč". Sestra Allison je povedala, da je približno mesec pred smrtjo otrok o samomoru razmišljala vsak dan.

31. decembra je Lindsay ponovno prišla na urgenco. Naslednje jutro se je prostovoljno prijavila na zdravljenje v McLean Hospital. Diagnoza je bila huda velika depresivna motnja brez psihotičnih značilnosti. Psihiatrinja Alia Goodheart je povedala, da je bila Lindsay depresivna in je imela velike težave s spanjem, vendar ni kazala znakov psihoze. Bila je usmerjena v prihodnost, investirana v otroke in imela močno družinsko podporo.

5. januarja 2023 so jo odpustili. Dan pozneje je govorila s Tuftsovo, ki je njeno stanje opisala kot vse slabše.

16. januarja je dobila še Amitriptyline. Medtem je njen telefon postajal dnevnik strahu, ki kaže, kako je iskala informacije o bipolarni motnji, halucinacijah, psihozi, nespečnosti, zdravilih in načinih, kako umreti.

23. januarja, dan pred smrtjo otrok, je imela še en pregled pri Tuftsovi, ki pa torej ni opazila psihoze.

Manj kot 24 ur pozneje so bili trije otroci mrtvi.

Ta časovni preskok je eden najbolj srhljivih delov primera. Toda sam po sebi ne dokazuje, da je psihiatrinja spregledala psihozo. Prav tako ne dokazuje, da Lindsay dan prej ni bila psihotična. Pokaže, kako težko je lahko ugotoviti, kaj natančno se dogaja, kadar se simptomi spreminjajo in jih pacient ne opisuje vedno enako.

Pri Lindsay so se skozi mesece pojavljale različne razlage, med njimi generalizirana anksiozna motnja, poporodna depresija, huda velika depresivna motnja, možnost bipolarne motnje, možnost prekomernega zdravljenja in, po razlagi obrambe, poporodna psihoza. Te besede niso sopomenke.

Poporodna depresija in poporodna psihoza nista isto stanje. Pri psihozi lahko ženska izgubi stik z realnostjo. Pojavijo se lahko blodnje, halucinacije, zmedenost ter izrazito manično ali depresivno razpoloženje oziroma kombinacija obojega.

V primeru Lindsay obramba trdi, da je prav takšno stanje obstajalo 24. januarja. A mora razložiti velik problem, ki je, če je Lindsay zaradi psihoze izgubila stik z realnostjo, kdaj se je to zgodilo in zakaj tega ljudje okoli nje niso prepoznali?

Pomembna je tudi razlika med vsiljivimi mislimi in psihotičnim ukazom. Vsiljiva misel o poškodovanju otroka sama po sebi ni isto kot namera otroka poškodovati in ni sama po sebi dokaz psihoze. Človeka lahko neželena misel prav zato prestraši, ker je v popolnem nasprotju z njegovimi željami in vrednotami.

Pri psihozi je lahko mehanizem drugačen. Človek lahko sliši glas, ki ga doživlja kot resničnega, ali verjame blodnji, ki je ljudem okoli njega očitno neresnična.

V začetku decembra je Lindsay zdravnikom pisala o "grozljivih vsiljivih mislih, da želi, da se vse konča". Po smrti otrok pa je opisala nekaj kvalitativno drugačnega, moški glas, ki naj bi ji ukazoval ubiti otroke in sebe.

Obramba je sicer posebej opozorila, da je vseh 14 pregledov pri Tuftsovi potekalo prek telemedicine. In ob Lindsay na sojenje precej postavila tudi stroko, ki je delovala površno, neusklajeno, strokovnjaki, ki so spremljali primer, so celo opozarjali, da osebe, ki so jo obravnavale, niso prebrale zgodovine njenih težav, kar bi bilo ključno, ko je šlo za izbiro zdravil.

Razumevanje poporodnih stanj je ena najbolj problematičnih posledic ogromne pozornosti, ki jo je dobil primer Clancy.

Na enem koncu družbenih omrežij se namreč poporodna psihoza prikazuje kot dokazovanje šibkosti in nevarnosti žensk, na drugem pa se je izraz začel uporabljati tako ohlapno, da skoraj izgublja svoj pomen.

Na TikToku in drugih družbenih omrežjih je mogoče najti ženske, ki svoje izkušnje opisujejo z besedami, da imajo poporodno psihozo, izraz pa uporabljajo ob posnetkih poporodne razdražljivosti, joka, izčrpanosti, nenavadnih misli, jeze na partnerja ali kaosa prvih mesecev z dojenčkom. Nekatere vsebine so humorne, druge izraz uporabljajo kot hiperbolo ali internetno bližnjico za občutek, da po porodu nisi več pri sebi. Toda poporodna psihoza ni internetni izraz za težko poporodno obdobje. Gre za resno psihiatrično urgentno stanje.

Zato ima banaliziranje izraza svojo ceno. Če je poporodna psihoza na TikToku nekaj, kar imamo skoraj vse mame, ko smo neprespane, jezne ali preobremenjene, postane težje razumeti, kaj pomeni, ko jo neka ženska dejansko razvije.

Na drugi strani je primer Lindsay Clancy ustvaril ravno nasprotno nevarnost. Poporodna psihoza je resno stanje, vendar ni sinonim za umor otroka.

V strokovni literaturi se pogosto navaja približno štiriodstotno tveganje za infanticid pri nezdravljeni poporodni psihozi. To je pri tako katastrofalnem dogodku zelo resno tveganje in eden od razlogov, zakaj gre za urgentno stanje. Toda ista številka pove tudi, da velika večina žensk s poporodno psihozo svojega otroka ne ubije.

Še bolj občutljiva je druga posledica primera- strah pred vsiljivimi mislimi. Misel o tem, da bi človek poškodoval svojega otroka, sama po sebi še ne pomeni, da si to želi storiti.

Mati lahko doživi nenadno, grozljivo misel, da bi otroka spustila, ga poškodovala ali da bi se mu med kopanjem kaj zgodilo. Misel jo lahko tako prestraši, da začne otroka pretirano preverjati ali se izogibati situacijam, v katerih se ji je pojavila. Ključno je prav to, da je misel zanjo tuja, neželena in grozljiva. Noče je uresničiti.

Pri psihozi je lahko položaj bistveno drugačen. Človek lahko zaradi blodnje verjame nečemu, kar ni resnično, ali sliši glas, ki ga doživlja kot resničnega in avtoritativnega. Uvid v lastno bolezen je lahko zmanjšan.

Ali je Lindsay ukazovalni glas dejansko slišala in kakšno je bilo njeno duševno stanje v trenutku umorov, je vprašanje za poroto. Toda ženska, ki jo po porodu prestraši nenadna nasilna vsiljiva misel, zaradi samega obstoja te misli ni "bodoča Lindsay Clancy".

Primer je tako poporodno psihozo potisnil med dve nevarni skrajnosti. Prva predstava lahko ženske prestraši, da svojih simptomov ne bodo razkrile. Druga lahko povzroči, da resni opozorilni znaki izgubijo težo.

Ženska, ki se boji povedati zdravniku, da sliši glasove ali ima blodnje, ker jo skrbi, da jo bodo zaradi primera Clancy videli kot potencialno morilko, lahko ostane brez pomoči ravno takrat, ko jo najbolj potrebuje. Enako nevarno pa je, če okolica njene simptome odpiše kot še eno različico tega, čemur internet mimogrede reče poporodna psihoza.

Poporodnih duševnih stanj zato ni treba ne dramatizirati ne spreminjati v meme. Treba jih je razlikovati.

A internet ima raje preproste zgodbe. Lindsay Clancy je tako za ene je postala dokaz, da lahko poporodna psihoza iz ljubeče matere naredi morilko. Za druge dokaz, da psihiatrična zdravila uničujejo ljudi. Za tretje je predvsem žrtev zdravstvenega sistema. Za četrte morilka, ki diagnozo uporablja kot izgovor. Za pete otrok sploh ni ubila ona.

In tu se vrnemo k njenemu bivšemu možu. Življenje Patricka Clancyja se po januarju 2023 ni ustavilo.

In prav hitrost ter način, kako ga je začel graditi na novo, sta tri leta pozneje postala gorivo za eno najbolj odmevnih stranskih zgodb procesa proti njegovi nekdanji ženi. Pri čemer, poudarjamo, uradno nikoli ni bil osumljenec in obramba ga ne obtožuje ničesar. 

Patrick ni ostal v hiši v Duxburyju. Po tragediji je potoval sam po Latinski Ameriki in Evropi, družinsko hišo je prodal ter se preselil v New York.

Po javno dostopnih podatkih se je v Manhattan preselil maja 2023 – približno štiri mesece po smrti otrok. Najel je stanovanje na Upper East Sideu in začel novo službo pri Microsoftu kot prodajni vodja za poslovne aplikacije.

Po tragediji je začel ponovno hoditi na zmenke, vendar zanesljivi javno dostopni viri ne potrjujejo pogosto ponavljane spletne trditve, da je novo resno zvezo začel že tri mesece po smrti otrok. Preverljivo je, da je bil najpozneje februarja 2024 v razmerju z zdravnico Rachel Danis. Govorice pa pravijo, da se je njuna zveza začela mesece po smrti otrok ali pa morda že prej, saj se menda pojavljajo "sumljiva" potovanja v New York v času, ko se je Linday borila s svojimi demoni.

Danisova je reproduktivna endokrinologinja in specialistka za zdravljenje neplodnosti v New Yorku. Leta 2025 se je preselila v Patrickovo stanovanje na Upper East Sideu. Aprila 2026, nekaj mesecev pred začetkom sojenja Lindsay Clancy, sta se poročila v Central Parku.

Na sodišču je bilo tudi povedano, da "ima družino", kar je dodatno razburilo del javnosti.

Lindsay priznava, da je otroke ubila. Kljub temu se je med sojenjem na TikToku, Redditu in drugih omrežjih razvila množična teorija, da je pravi storilec Patrick.

Del odgovora je v podrobnostih, ki se ljudem zdijo nenavadne. Ena najbolj izpostavljenih podrobnosti je Patrickov DNK. Njegov DNK so namreč našli na najmanj enem od vadbenih trakov, uporabljenih pri umorih.

Drugi trenutek, ki so ga spletni komentatorji analizirali skoraj sekundo za sekundo, je njegova vrnitev domov. Patrick je najprej opazil, da je hiša nenavadno tiha. V spalnici je našel kri in odprto okno. Nato je zunaj pod oknom našel hudo poškodovano Lindsay. Šele ko jo je vprašal, kje so otroci, in mu je odgovorila, da so v kleti, je stekel vanjo. Za del spletnih komentatorjev je bilo sumljivo, da otrok ni preveril takoj.

Še bolj pa odmeva njegova izjava, da mu je Lindsay povedala, kje so otroci. Glede na poškodbe, naj ne bi bila zmožna govora.

Nekateri tako menijo, da je zagrešil popoln zločin – izkoristil ženino mentalno stanje in jo prepričal, da je ona morilka. Samih dejanj se namreč Lindsay, kot pravi, ne spomni.

Toda zakaj ga policija ni obravnavala kot storilca? Nekdanji visoki predstavnik newyorške policije Ken Corey je to za CNN pojasnil zelo preprosto: "Vsak je osumljenec, dokler ni."

Ob vseh vprašanjih, ki jih odpira primer Lindsay Clancy, pa je nevarno, da izgubimo izpred oči, kdo do resnične žrtve.

Resnične žrtve te zgodbe niso Lindsay. Niso Patrick. Kaj šele zdravniki, ki se danes zagovarjajo pred očitki, da bi morali videti in narediti več ter biti manj obsedeni s predpisovanjem zdravil in se bolj posvetiti osebi v stiski.

Žrtve so Cora, Dawson in Callan.

Petletna deklica, triletni deček in osemmesečni dojenček, ki so 24. januarja 2023 doma umrli zaradi rok lastne matere.

Razumevanje Lindsayine bolezni tega dejstva ne zmanjšuje. Iskanje morebitnih napak v njenem zdravljenju ga ne relativizira. In tudi če bo porota ugotovila, da zaradi duševne bolezni ni bila kazensko odgovorna za svoja dejanja, otroci zaradi tega ne bodo nič manj mrtvi.

Prav tako morebitna obsodba ne bo vrnila ničesar, kar je tistega večera izginilo.

Patrick Clancy mora živeti z zadnjo podobo svojih otrok, stari starši so v enem večeru izgubili tri vnuke. Lindsayina mati mora živeti z dejstvom, da ji je hči pred tragedijo govorila o svojem propadanju, nato pa ubila njene tri vnuke. Njena sestra mora živeti s spominom na pogovore o samomoru in z vedenjem, kaj je sledilo.

In tudi Lindsay mora, ne glede na odločitev porote, živeti z realnostjo, pred katero ni več mogoče pobegniti.

Če je bila v psihozi in je resnično izgubila stik z resničnostjo, je morda najbolj kruta posledica prav to, da danes te psihoze ni več.

Sodba bo odgovorila samo na pravno vprašanje. Vse ostale posledice tragedije pa bodo ostale.

Cora bi bila danes stara osem let. Dawson šest. Callan štiri.