Tropski Fidži, ki nudi veliko več od luksuznih hotelskih kompleksov

Lahko bi ga prevedli kot "življenje" in zdi se, da domačini na fidžijskem arhipelagu res vedo, kaj pomeni živeti. Zanje stres ni življenje, in takoj ko stopiš na otočje, ti dajo jasno vedeti, da tukaj ni hitenja, vse gre počasi, in najbolje je, da svojo notranjo uro nastaviš na fidžijski čas – to ne pomeni samo 11 ur razlike s Slovenijo, predvsem pomeni umirjenost, brez stresa.

Ura je zgolj okvir, v katerem se tukaj lažje znajdemo, ni pa nujno, da jo imaš. Njihova prijaznost in nasmejanost sta tako pristni, in večkrat se vprašam, kdaj in kje smo v zahodnem svetu izgubili občutek za sočloveka, naravo in življenje, kot bi si ga vsi zaslužili. Zakaj smo si življenje, ki ga domačini na Fidžiju tako zelo spoštujejo, negujejo in zajemajo z veliko žlico, z vsemi svojimi željami in potrebami tako zelo zakomplicirali? Fidži ima podobno kot večina tropskih otokov dva obraza.

Turističnega, z neskončnimi belimi plažami in nastanitvami, ki so prilagojene Avstralcem in Novozelandcem, za katere je rajsko otočje le dve uri leta oddaljena destinacija. Za takšne nastanitve boste odšteli minimalno 200 evrov na noč, a boste prikrajšani za drugi obraz, ki ponuja pravo otoško izkušnjo, med vedno zadovoljnimi domačini. In ta drugi obraz, kjer za nočitev odštejete 70 fidžijskih dolarjev (približno 30 evrov) v skromni hiški, ponuja pristno življenje.

Ko smo mislili, da smo na Filipinih doživeli vse, česar doma nismo vajeni, nam tukaj postrežejo z novimi izkušnjami. V skromni hiški, kjer si straniščno školjko delimo z udomačenim plazilcem, je elektrike toliko, kolikor je sonca. Na srečo dovolj, da zvečer lahko preberemo nekaj strani knjige in si privoščimo tuš, kjer pipa ostane v moji roki že prvi dan, a mi jo z malo iznajdljivosti uspe popraviti, brez orodja. Močnejši udarec v steno, iz katere se izlije nekaj rjave vode, dodatnih nekaj manevrov levo in desno ter jasno opozorilo mojima fantoma, da ravnata z njo skrajno previdno, v izogib resnejšim zapletom. In ko smo ravno pri vodi, iz iste pipe priteče tudi pitna voda, vsaj tako pravijo.

Bo že držalo, saj nas obdajajo precej visoki vulkanski hribčki, ki so ena od fidžijskih značilnosti, na katere se povzpnemo ob naslednjem sončnem zahodu. Otočje Yasawa slika najlepše barve sveta, od črnih vulkanskih kamnov, vseh odtenkov zelenih hribov, ki kličejo po tem, da jih osvojiš in se ne nazadnje potopiš v turkizne globine kristalno čiste vode. In prav tukaj, 10 minut vožnje s čolnom od naše vasice Vuake, je filmski trak v 80. letih zabeležil eno najbolj legendarnih ljubezenskih zgodb, ki so si jo nekateri zapomnili po turkiznih morskih globinah in neokrnjeni naravi, drugi pa po mladi Brooke Shields, ki je odvrgla svoja oblačila in skupaj s soigralcem Christopherjem Atkinsom pokazala, kako je preživeti in živeti na samotnem fidžijskem otoku.

Hrana je precej drugačna, tako kot higienske razmere, ki niso ravno na najvišjem nivoju, pa vendar se popolnoma prepustimo in zaživimo njihovo življenje. Že prvi večer se vsi skupaj lotimo priprave tradicionalne fidžijske večerje, ki jo skuhamo kar pod zemljo.

Naša gostiteljica, skupaj z možem in devetmesčno hčerko ter še dvema pomočnikoma, skrbi za popolno udobje v objemu visokih kokosovih palm, ki krasijo obmorsko oazo našega domovanja. Mlada mamica se s prikupno deklico v rokah kar na tleh loti priprave špinačnih zavitkov, napolnjenih s kokosom in casave – gomolja, podobnega krompirju, ki ga na Fidžiju ponudijo skorajda ob vsaki jedi. Za fante so rezervirana resnejša in težja opravila. Poskrbijo za ogenj in v palmove liste zavijajo marinirane piščance. Priznam, da pogled na vso hrano, ki leži po tleh, oblegana z muhami in ostalim mrčesom, ni najbolj privlačen, a se tolažim z dejstvom, da se bo vse skupaj dobro prekuhalo v naravnem ognjišču.

Namesto posode uporabijo debla bananovca, hrano položimo vanje in vse skupaj prekrijemo z vodo politima ponjavama ter zasujemo z zemljo. Gre za tradicionalno pripravo fidžijske hrane, ki si jo običajno privoščijo ob kakšnem praznovanju in v našem primeru ob sprejemu novih gostov. Ker imajo radi tradicijo in običaje, po večerji sledi obvezen obred pitja "kave", ki pa ni kava, kot jo poznamo pri nas. A precej podoben sistem – ko prideš k nekomu na obisk, prineseš zavitek kave ter jo spiješ skupaj z gostiteljem. Fidžijska kava je narejena iz gomolja rastline, ki jo namočijo in izpirajo v okrogli posodi.

Vsi se zberemo okoli kave, vzklikamo že poznano besedo "bula" in se prepustimo njenim učinkom, ki v nasprotju z našo skodelico kave poskrbi za to, da hitreje in bolje zaspimo. Sicer se sprašujemo, ali ima njeno uživanje kakšne negativne učinke, a nimajo pravega odgovora in se le prešerno zasmejijo ter pravijo, naj se sprostimo. Sicer se z rahlo negotovostjo prepustimo obredu, spijemo nekaj skodelic, po katerih čutiš rahlo otopelost jezika. Domačini vztrajajo ob pitju pozno v noč, obstajajo celo tekmovanja, kdo lahko spije več kave in ostane dalj časa buden. Okus ni ravno najboljši in v šali pravijo, da vsaki skodelici, ki jo spiješ na dušek, sledi "kava nasmeh", tisti skremžen, a zadovoljen obraz. Tradicija pitja fidžijske kave je namenjena povezovanju in druženju, kjer si v krogu pripovedujemo življenjske zgodbe, ki smo jih v vas prinesli z vsega sveta. S tem običajem navežemo pristne stike in postanemo za vedno prijatelji.

Življenje na Fidžiju je zelo drugačno. Predvsem imaš občutek, da je vse v najlepšem redu in točno tako, kot mora biti. Ljudje živijo skupaj, v sožitju z naravo in se ne borijo proti njej, temveč vzamejo iz nje, kar potrebujejo, ter pustijo živeti vsem insektom in ostalemu živalskemu svetu, ki jih obkroža. Vrata njihovih hiš so odprta in prav takšni so tudi ljudje. Odprti, prijazni in topli.

Na sprehodu po posestvu, kjer živimo, nas ogovori 9-letna domačinka, ki brez predsodkov pristopi in povpraša, kako nam je ime. Ker ne znam pravilno izgovoriti njenega imena, mi po nekaj poskusih reče in se na široko zasmeji: "Kar Lessie me kliči, tako bo lažje." Govori dobro angleško in zdi se, da jo vse zanima. Res neverjetno za mlado dekle, ki ji je mar, od kod smo prišli, hkrati pa nam pove veliko tudi o sebi in po nekajminutnem pogovoru nas vse objame ter pravi, da zvečer pride k nam na obisk, a zdaj hiti domov, saj mora narediti domačo nalogo. Ob srečanju spoznamo še njeno nekoliko bolj zadržano sestrico, očeta in mamo, ki je sicer učiteljica v vaški šoli. Navduši me predvsem dejstvo, da nimajo veliko, razen neverjetno pisane narave, a hkrati ničesar ne potrebujejo. Potrebujejo le veliko smeha in sproščenosti ter najpomembneje – nič stresa!

Kar je popolno nasprotje novozelandskega velemesta Auckland, skozi katerega nas je pot vodila do Fidžija. Priznam, da mi vsakih 14 dni prav prideta stanovanje s kopalnico ter udobna postelja. Tega sicer ne pogrešam, a ko je na dosegu, se ga razveselim. Kljub temu da me mesta ne navdušujejo in se na potovanjih veliko bolj znajdem v pristnih okoljih, je Auckland mesto, kjer se počutim domače.

Prijeten mestni utrip, ki ni prenasičen s prometom, pestra kulinarična ponudba z vsega sveta in urejeni parki. V enem izmed njih, na običajno ponedeljkovo popoldne, številne amaterske ekipe igrajo priljubljeni ragbi, otroci uživajo na urejenih igralnih površinah, odrasli pa svoj ponedeljkov stres sproščajo v tekaških čevljih in svežini, ki jo dajejo mogočna okoliška drevesa.

Vse skupaj spominja na vzdušje v domači Ljubljani, ko pomlad na koledarju zamenja poletje. A takoj ko pridem v mesto, se sprašujem, ali moram zamenjati kratko majico in hlače s čim bolj uglednim? Trgovine in reklamni panoji pa dajejo občutek, da nekaj moraš kupiti. In ravno s preskoki iz popolne divjine, kjer nimaš ničesar, do sodobnega in razvitega mesta, ugotavljam, kako zelo nas okolje, v katerem živimo, zaznamuje z vrednotami, ki nas potiskajo stran od našega bistva.

Ljudje in narava, ki je na Novi Zelandiji mimogrede res lepa, so zaradi svoje lege na zemljevidu, precej odmaknjeni od preostalega sveta, kar se kaže predvsem v tem, da jih je priseljevanje ljudi z različnih koncev sveta precej prizadelo in še vedno jih. Tako so mačke in psi, ki so prišli na otočje, ogrozili njihove kivije – posebno vrsto ptičev brez kril, ki jih skorajda ne morete več srečati, razen v živalskem vrtu, ki je mimogrede eden lepših, kar smo jih do zdaj videli.

Kivije lahko srečamo v naravnem okolju le ponoči, precej bolj verjetno pa je, da jih boste samo slišali, saj s svojo nerodno hojo povzročajo precej hrupa. Plašne živali se skrivajo v gozdovih, do koder smo se iz Aucklanda peljali nekaj manj kot uro. Kate nas pobere pri pristanišču v mestu in skupaj se odpravimo na nepozabno nočno avanturo s ciljem, da najdemo svetleče črve in mogoče srečamo kakšnega kivija. V precej hladnem večeru pridemo do vhoda v gozd, kjer sledi postopek dezinfekcije čevljev, ki je za nas precej nenavaden, saj je gozd v Sloveniji dostopen vedno in povsod, ne da bi ga ogrozila kakšna bolezen, ki bi jo na supergah prinesel mimoidoči. In tukaj se ponovno srečamo z novozelandsko občutljivostjo na vplive iz sveta. Kate nam prijazno razloži, da so imeli velike težave z gozdom in boleznimi, ki so napadle njihove vrste, zato so vrata in ograja, ki vodi v gozd ter čiščenje čevljev na vhodu in še bolj nenavadno ob izhodu, nuja.

Na sprehodu skozi trdno temo, ki jo vsake toliko prereže hladen vetrič, večkrat pomislim, da je Kate res pogumna punca, saj bi se tukaj z lahkoto odvila super kriminalna zgodba. Glavno vlogo nočnega življenja igrajo modrikasto svetleči se črvi, ki se skrivajo v grmovju in na kamnitih stenah, kjer pod pretvezo zvezdnatega neba, z odsevom v potoku, zgolj lovijo komarje. Svetloba, ki jo črvi oddajajo, pa je primerljiva našim kresničkam in jo ti ustvarjajo s pomočjo izločkov ledvic v kombinaciji s kisikom. A ko smo ravno sredi kriminalne zgodbe novozelandskih gozdov, poleg strašnih svetlečih lovilcev, ves čas v bližini slišimo glasove in korake, ki lomastijo skozi listje. Za njimi pa se skrivajo zgolj prikupni in prestrašeni kiviji, ki so bili inspiracija zbirke knjižnih uspešnic za otroke, z naslovom Kuwi.

Za nekaj dni še ostajamo na Fidžiju, če želite spremljati naše vsakodnevne dogodivščine, odklikajte na Instagramova profila @brigitayogita in @tombracko.