Trump 2.0: Nova doba surove moči

Donald Trump se v drugem mandatu ni vrnil z novo idejo, ampak z dokončno verzijo stare. "America First" ni več predvolilni slogan ali pogajalska poza, temveč celovit politični okvir, skozi katerega se filtrira skoraj vsaka odločitev, torej od trgovine in varnosti do znanosti, migracij in diplomacije. Če je bil Trump 1.0 pogosto kaotičen, protisloven in omejen z lastno administracijo, je Trump 2.0 ideološko konsistenten, kadrovsko discipliniran in bistveno bolj sistematičen.

Jedro te politike je preprosto: svet ni skupnost, ampak arena. ZDA ne potrebujejo zaveznikov, temveč vzvode in multiplikatorje njihove volje. Multilateralne institucije niso orodje stabilnosti, temveč ovira suverenosti. Pravila niso nekaj, kar velja za vse, ampak nekaj, kar naj drugi spoštujejo. Amerika pa jih uporablja, ko ji koristijo.

"Najprej Amerika" v praksi pomeni radikalno hierarhijo interesov: domača industrija pred svetovno trgovino, politična lojalnost pred institucijami, moč pred normami, transakcija pred zavezništvom. Ne gre več za izolacionizem, temveč za suverenistični imperializem: ZDA so prisotne povsod, a samo pod svojimi pogoji.

V tej logiki ni prostora za sentimentalnost do Zahoda, "svetovnega reda" ali dogovorjenih obveznosti. Vse je predmet ponovnega pogajanja, zamenljivo in ima ceno.

A da ne bo pomote, ta politika ni nastala iz nič in ni zgolj produkt Trumpove osebnosti. "Najprej Amerika" je politični izraz počasnega, a vztrajnega zatona ameriške globalne hegemonije in razkroja reda, ki so ga ZDA same pomagale zgraditi po drugi svetovni vojni. Multilateralne institucije, pa naj bo to WTO in OZN ali IMF in Svetovna banka, celo WHO so izgubljale legitimnost in učinkovitost že dolgo pred Trumpom, postale so okorne, neučinkovite, odtujene od realnih razmerij moči, same sebi namen, brezzobi tiger in v očeh "običajnega človeka" le še pisarne s preveč in predobro plačanimi zaposlenimi.

Hkrati so ZDA doma razjedale lastne protislovnosti, ki jih nihče leta ni znal nasloviti. Deindustrializacija, rast neenakosti, politična paraliza, kulturna polarizacija in izguba zaupanja v institucije. Globalizacija, ki jo je Washington desetletja zagovarjal kot svoj projekt, je v očeh velikega dela ameriške družbe postala sinonim za izgubljena delovna mesta, prazna mesta in elito, ki živi v drugem svetu, a pridiga vsakdanjemu človeku, ki se spopada z dejstvom, da se kljub trem službam ne da preživeti, da ulice niso več varne in da ni nikogar, ki ga bo zaščitil.

Trump ni ustvaril tega razpada. On ga je poimenoval, politiziral in spremenil v program. Tam, kjer so njegovi predhodniki še poskušali ohranjati videz reda, je on sprejel realnost konflikta. Tam, kjer je sistem razpadal počasi in tiho, ga je Trump 2.0 začel razstavljati odkrito, hitro in brez zadržkov.

V tem smislu Trump ni anomalija ameriške politike, ampak njen brutalen logični zaključek. In hkrati opomnik za kakšno drugo državo, kaj se zgodi, ko zatiskanje oči pred težavami postane agenda.

Združene države so v drugo Trumpovo obdobje stopile s sistemom, ki je razklan, napet in institucionalno načet po desetletjih političnih kompromisov, družbenih zlomov in strateških zgrešenih odločitev, ki so postopoma spodkopavali zaupanje v državo, v institucije in v idejo skupnega projekta.

Priseljevanje ostaja ena osrednjih front notranjega konflikta. Ne gre več le za vprašanje nadzora meje, temveč za globlji spor o identiteti države, o tem, kdo pripada in pod kakšnimi pogoji. Vloga agencije ICE je v tem kontekstu postala simbol trde države, za ene nujno orodje reda, za druge obraz brezčutnega aparata, ki deluje brez politične in moralne zavore. Trumpova administracija tukaj ne išče kompromisa.

Hkrati se nadaljuje sistematično krčenje in politično pritiskanje na institucije. Univerze, znanstvene ustanove, kulturne organizacije, celo deli pravosodnega aparata postajajo tarča proračunskih rezov, političnih kampanj in ideoloških čistk. To ni več klasičen spor med levico in desnico o obsegu države, temveč vprašanje, ali ZDA še vedno verjamejo v lastne institucije.

Država v zadnjih desetletjih ni več znala ali predvsem hotela zaščititi ljudi pred lastnimi lobiji in pred sistemom, v katerem je bogatenje postalo pomembnejše od javnega interesa. Ameriško zdravstvo je danes eksces samo po sebi: inzulin je za mnoge nedosegljiv, osnovna zdravstvena oskrba luksuz, hrana pa je z blagoslovom regulatorjev vse bolj kemični konstrukt namesto vir zdravja. Za mnoge deležnike v tem sistemu bolezen ni več tragedija, temveč poslovni model.

Prav zato pojav Roberta F. Kennedyja mlajšega kot vplivne politične figure ni znak zdravstvene reforme, temveč simptom globokega razpada zaupanja v znanost, farmacevtsko industrijo in državo kot varuha javnega zdravja. Ko institucije izgubijo legitimnost, prostor zapolnijo dvomi, teorije in radikalne poenostavitve.

Vprašanje, ali je ljudem danes bolje kot pod Bidnom, nima enostavnega odgovora. Makroekonomski kazalci kažejo mešano sliko: inflacija se je umirila, del gospodarstva je ponovno v investicijskem ciklu. A to ne pomeni, da to občuti večina. Za velik del Američanov se osnovna realnost ni spremenila, saj stanovanja ostajajo nedosegljiva, stroški zdravstva visoki, dolgovi iz časa študija in pandemije pa še vedno dušijo cele generacije.

Trumpov protekcionizem in agresivna industrijska politika sta sicer ustvarila vtis gibanja in "akcije", a učinki so za zdaj neenakomerni. Nekateri sektorji in regije so pridobili, drugi izgubljajo zaradi dražjega uvoza, trgovinskih trenj in nestabilnosti.

Vse to pa se dogaja v ozračju ekstremne politične polarizacije. In za mnoge ključnega vprašanja – kaj pa je sploh preostalo družbi, ki jo razjedajo notranji konflikti, naraščajoče napetosti, erozija zaupanja, kriminal in tiha, a vseprisotna kriza duševnega zdravja?

Kalifornija, dolgo simbol ameriškega napredka, inovacij in prihodnosti, je danes hkrati za mnoge tudi učbeniški primer, kako je demokratska politika krenila po napačni poti. Tehnološki raj in finančna velesila na eni strani, na drugi pa eksplozija brezdomstva, odprta narkomanska scena, kriminal, propadajoča urbana jedra in občutek, da država izgublja nadzor nad osnovnimi funkcijami. Ne gre za ideološko karikaturo, temveč za realnost, v kateri tudi najbolj uspešni ekonomski modeli ne znajo več proizvesti socialne kohezije. Družba, ki psihološko razpada, postaja nestabilna, impulzivna in dovzetna za avtoritarne poenostavitve. Ljudje ne iščejo več boljših politik. Iščejo moč in nekoga, ki bo "naredil red", ne glede na ceno. V tem smislu je Trump 2.0 odgovor – brutalen, nevaren, a psihološko razumljiv.

Donald Trump v svoj drugi mandat ni vstopil v stabilen ali obvladljiv svet. Prevzel je položaj v geopolitični realnosti, ki je bila že pred njegovo vrnitvijo nevarno razrahljana. Vojna v Ukrajini je bila brez jasnega izhoda, Bližnji vzhod v stanju permanentne eksplozivnosti, odnosi med ZDA in Kitajsko v fazi sistemskega rivalstva, multilateralne institucije pa, kot že rečeno, izčrpane, diskreditirane in politično paralizirane.

Hkrati je bila ameriška pozicija bistveno šibkejša kot ob njegovem prvem prihodu v Belo hišo. Leta strateške neodločnosti, notranjih političnih blokad in iluzij o "normalizaciji" so pustila vakuum, ki so ga zapolnile regionalne sile, avtokracije in ad hoc koalicije interesov.

Njegov drugi mandat zato ni sprožil krize sistema, ampak jo je pospešil in naredil vidno.

Odnosi z Evropo so hladni, funkcionalni in prežeti z nezaupanjem. NATO obstaja, a kot pogodba brez iluzij, varnost kot storitev, zaračunana po politični ceni. Trumpova administracija odkrito pogojuje varnostne zaveze z ekonomskimi in trgovinskimi koncesijami, s čimer zavezništvo prvič v zgodovini izgublja značaj skupnosti vrednot in postaja pogodbeni odnos med neenakimi partnerji.

Do Kitajske je politika hkrati konfrontacijska in cinično pragmatična. Trgovinska vojna se ni končala, ampak normalizirala. Kitajska je obenem sistemski tekmec, nujni partner in priročni sovražnik za notranjepolitično mobilizacijo.

Rusija ostaja posebna kategorija. Formalno sovražnik, dejansko pa problem, ki ga Washington ne želi več reševati, ampak "upravljati". Ukrajina je iz eksistencialnega vprašanja za Zahod zdrsnila v pogajalski žeton širše geopolitične kupčije. Sporočila pa ni mogoče prezreti in pravi, da ima ameriški interes prednost pred arhitekturo evropske varnosti.

Gaza je bila medtem ena prvih točk, kjer se je pokazalo, v kakšen svet je Trump 2.0 dejansko vstopil – in kako namerava v njem delovati. Ko je prevzel mandat, ni prevzel "zamrznjenega konflikta". Vojna med Izraelom in Hamasom se je do takrat že zdavnaj prelevila v regionalno težavo, z neposrednimi posledicami za Libanon, Rdeče morje, Iran in globalne trgovinske poti.

Ameriška politika je bila v tem trenutku ujetnica lastne preteklosti. Brezpogojna podpora Izraelu, brez jasne politične strategije za "dan potem", je ZDA potisnila v položaj, kjer niso bile več posrednik, temveč stranka v konfliktu. To je imelo visoko ceno doma in v kontekstu zavezništev.

In Trump je "udaril po mizi". Formalno so spopadi v Gazi danes končani. A konec obstreljevanja še ne pomeni konca vojne. Gaza po tem, kar se je zgodilo, ni več problem vojaškega konflikta, temveč problem upravljanja poraza, jeze in popolne razgradnje družbe.

Trumpova administracija je ta "mir" sprejela kot dokaz učinkovitosti politike pritiska. Toda na terenu ni zmagovalcev. Hamas je vojaško zlomljen, ne pa nujno politično izbrisan. Palestinska oblast nima legitimnosti. Izrael noče trajne okupacije, a noče niti suverene palestinske entitete. Mednarodna skupnost pa nima ne enotne vizije ne instrumentov.

Trumpov tako imenovani "Odbor za mir" pa ni poskus ponovne legitimacije mednarodnega prava, temveč poskus obhoda institucij, ki jih Washington sam ne jemlje več resno. Ob tem pa je konflikt v Gazi je dokončno razgalil, da Zahod nima več enotnega moralnega jezika. Kar je v Ukrajini nedopustno, je v Gazi relativizirano. Ta dvojna merila niso več retorični, ampak strateški problem, ki spodkopava vsak poskus Zahoda, da bi nastopal kot nosilec "vrednot".

Ukrajina je bila v trenutku Trumpove vrnitve v Belo hišo že vojna, ki je trajala predolgo, stala preveč in izčrpala vse vpletene vojaško, gospodarsko in politično. Frontne črte so bile stabilizirane, zahodna podpora utrujena, ruska ekonomija prilagojena sankcijam, Ukrajina pa ujeta v vojno brez jasne poti do zmage ali hitrega konca.

Trump ni vstopil v konflikt kot moralni arbiter, ampak kot nekakšen računovodja moči. Njegovo izhodišče ni bilo vprašanje pravičnosti, temveč vprašanje stroškov, koristi in ameriškega interesa. Že v prvih mesecih mandata je dal jasno vedeti, da brezpogojna podpora Kijevu ne bo več samoumevna in da bo Washington začel pritiskati za "realistično rešitev".

To se je v praksi hitro prevedlo v dvoje: v ostrejši pritisk na Ukrajino, naj sprejme zamrznitev konflikta ali ozemeljske kompromise, in v tiho odpiranje kanalov do Moskve.

Za Ukrajino je to pomenilo boleč prelom. Po letih retorike o zmagi in osvoboditvi vsega ozemlja se je politični prostor nenadoma zožil na vprašanje preživetja države v okrnjeni obliki.

Evropa, ki Trumpovim načrtom sicer nasprotuje, pa je bila pri tem razkrita v vsej svoji strateški nemoči. Brez ZDA nima ne vojaške moči ne politične enotnosti, da bi sama nosila breme konflikta. Zato se je kljub javnim izjavam o "neomajni podpori" tudi evropska diplomacija začela tiho prilagajati novi realnosti in govoriti o varnostnih jamstvih, ne več o zmagi.

Rusija je medtem igrala dolgo igro z vzdržljivostjo, demografijo, industrijo in politično računico, da bo Zahod prej ali slej izgubil potrpljenje. Danes Ukrajina ni poražena. Ni pa več projekt zmage. In to ni le vojaška težava. Mir, ki je bolj kot rešitev konflikta, zamrznjen konflikt, je v praksi zamrznjena družba, zamrznjena prihodnost.

Še najdlje pa je Trump v prvem letu drugega mandata šel prav v Venezueli. Venezuela ni bila več zgolj "problematična država" na robu ameriške sfere vpliva, temveč simbol vsega, kar Trumpova administracija razume kot zlitje kriminalne države, geopolitičnega izziva, notranjega razkroja in dobičkonosne tarče. Ko je Washington sprožil neposreden pritisk na režim Nicolása Madura – ki se je končal z njegovo aretacijo in prevozom v ZDA – ni šlo le za še eno epizodo sankcij ali diplomatskih obsodb, temveč za radikalen prelom z dosedanjo prakso in jasno sporočilo, da ZDA ne nameravajo več igrati po pravilih.

Ugrabitev, aretacija predsednika suverene države, četudi naj bi bil narko kralj na velikanskem sodu nafte, je zato več kot le udarec enemu režimu, predvsem je precedens. Implicirana posledica takšne opredelitve pa je radikalna in pravi, da če je država opredeljena kot zločinski aparat, ali pa poseduje nekaj, kar si močno želimo, v tem primeru nafto, potem zanjo ne veljajo več običajna pravila suverenosti. Primer Venezuele tako kaže, kako daleč je Trump 2.0 pripravljen.

Če je Venezuela pokazala, kako Trump razume "problematične države", je Grenlandija razkrila, kako razume zaveznike. Kar je sprva delovalo kot še ena provokacija ali pogajalska taktika, se je v drugem mandatu preoblikovalo v resno in vztrajno politično ofenzivo, ki je Evropo postavila pred neprijetno resnico o lastni strateški odvisnosti.

Trumpova obsedenost z Grenlandijo ni nova, je pa v drugem mandatu dobila povsem drugačno težo. Otok ni več zgolj eksotična ideja ali simbol ameriške ekspanzivne retorike, temveč konkretna geostrateška točka v tekmi za Arktiko, zaradi redkih surovin, novih pomorskih poti in vojaškega nadzora severnega Atlantika. Ko je Washington začel odkrito pritiskati na Dansko in hkrati namigovati, da ZDA "ne morejo prepustiti ključnih varnostnih interesov birokratskim zavezništvom", je postalo jasno, da Trump 2.0 ne priznava več niti simbolnih meja zavezništva.

Evropa se je znašla v položaju, na katerega ni bila pripravljena. Ne zato, ker bi bila zahteva po večji obrambni odgovornosti nova, temveč zato, ker je bila prvič izrečena brez diplomatskega jezika, grozeče. Danska okrepitev vojaške prisotnosti na Grenlandiji, ostri odzivi Pariza in Berlina ter zaskrbljenost nordijskih držav niso bili zgolj reakcija na enega spora, temveč odziv na širši signal, da so ZDA pripravljene interese postaviti pred zaveznike, tudi če to pomeni odprto erozijo povojnega reda.

Grenlandija je tako postala simbol širšega preloma v čezatlantskih odnosih. Ne gre več za vprašanje, ali bo Amerika "manj prisotna" v Evropi, temveč kakšno ceno bo zahtevala za svojo prisotnost in komu bo pripravljena obrniti hrbet.

Donald Trump je v drugem mandatu dokončno razblinil iluzijo, da je njegov odnos do miru strateški ali načelen. Mir je pri Trumpu transakcija. In če transakcija ne prinese osebnega, političnega ali simbolnega dobička, izgubi vrednost. To morda še najbolj ponazori stališče, da se "ne čuti več dolžnega razmišljati zgolj o miru", ker ni dobil Nobelove nagrade za mir.

Za Evropo to pomeni dokončni konec udobne iluzije. V svetu Trumpa 2.0 ni več avtomatičnih jamstev, ni več moralnega vodstva Zahoda in ni več tihega soglasja, da so ZDA skrbnik sistema. Ostaja vprašanje, ali bo Evropa to realnost končno vzela resno – ali pa bo tudi Grenlandija le še ena epizoda, ki jo bodo v Bruslju razumeli šele, ko bo že prepozno.

Evropa se v tem novem svetu trenutno ne kaže kot igralec, temveč kot teren. Med Trumpovo politiko moči, ruskim cinizmom in kitajsko strateško potrpežljivostjo deluje razklana, počasna in predvsem brez jasne predstave, kaj sploh želi postati. Reakcije na Trumpove grožnje z Grenlandijo in carinami kot orožjem razkrivajo vso nemoč evropskega političnega parketa, kjer je veliko izjav, veliko zgražanja, malo realnih vzvodov.

Problem ni zgolj v tem, da je Evropa varnostno odvisna od ZDA. Problem je, da je tudi mentalno odvisna. Desetletja je gradila model blaginje na predpostavki stabilnega sveta, poceni energije, odprte trgovine in ameriškega varnostnega dežnika. Ko se je ta svet sesul, ni zgradila nadomestnega, namesto strateške avtonomije pa je dobila birokratsko paralizo, ki išče, kako čim dlje ohraniti iluzijo, da se bo svet še nekako vrnil v staro normalnost, kar pa se ne bo zgodilo.

Prvo obletnico Trump 2.0 seveda spremljajo ankete o uspešnosti predsednikovega dela. Leto po Trumpovi vrnitvi je Amerika bolj razdeljena kot kdaj koli. Za njegove volivce je predsednik končno "osvobojen" in dela natanko to, kar je obljubil: znižuje cene goriva, ruši okoljske omejitve, zaostruje priseljevanje in z ekonomskim nacionalizmom poskuša znova zagnati industrijo. V nekaterih delih države ljudje res čutijo olajšanje in v nekaterih sektorjih imajo občutek, da ima država spet "jasno smer".

Za drugo polovico Amerike pa je prvo leto Trumpa 2.0 predvsem leto strahu, negotovosti in erozije institucij. Akcije ICE, napadi na socialne programe, rezanje subvencij, politični pritiski na centralno banko in kaotična trgovinska politika so mnogim poslabšali občutek varnosti. Čeprav so nekateri makroekonomski kazalci boljši, večina ljudi občuti predvsem rast stroškov hrane, stanovanj in negotovost glede prihodnosti.

Glede na ankete večina Američanov meni, da je bilo prvo leto drugega mandata neuspešno, a razkol poteka skoraj popolnoma po političnih linijah. Trump 2.0 je tako do konca razgalil dejstvo, da Američani živijo v dveh povsem različnih realnostih, ki si ne delita več niti osnovne predstave o tem, kaj pomeni, da gre državi "dobro".

Trump si v drugem mandatu očitno ne gradi več le politične kariere, ampak gradi zapuščino. Ne zanima ga več uravnoteženje, všečnost ali iskanje konsenza. Zanj je Trump 2.0 projekt preoblikovanja Amerike in njenega položaja v svetu. Pričakovati pa je, da bo za seboj doma pustil še bolj polarizirano družbo in oslabljene institucije; v svetu pa red, ki bo temeljil na surovi moči.

A ne glede na trenutni kaos, bi se morda bolj kot s samim Trumpom, morali danes ukvarjati z vprašanjem, kaj pride po njem. Trump 2.0 ni zgodovinska nesreča, temveč posledica dolgega razkroja političnega, ekonomskega in institucionalnega reda.

Zato je iluzija verjeti, da bo z njegovim odhodom kriza izginila. Ravno nasprotno, če se struktura problema ne spremeni, bo Trump samo prvi v seriji še bolj radikalnih, še bolj nepredvidljivih figur. Liberalni politični center, ki naj bi bil njegova protiutež, je v zadnjem desetletju izgubil vizijo in ne zna več pojasniti, zakaj naj bi ljudje verjeli sistemu, ki jim očitno ne zagotavlja več varnosti, dostojanstva in predvidljive prihodnosti. In to ni le ameriški problem.

Resnično vprašanje zato ni, kako preživeti Trumpa, ampak kako preživeti svet, ki ga je naredil mogočega.

Alternativa Trumpu ne more biti kozmetični popravek starega modela ali anti-Trump retorika. Potrebovala bi novo družbeno pogodbo, med drugim tako v ZDA kot po svetu resen odgovor na vprašanja zdravstva, stanovanj, dela, varnosti, tehnološke moči in koncentracije bogastva. Potrebovala bi obnovo legitimnosti institucij in nov dogovor o tem, komu in čemu politika sploh služi. A trenutno se nekako zdi, da te alternative ne ponuja nihče s politično težo, ne v ZDA, ne v Evropi, ne na globalni ravni.

Prav zato je Trump 2.0 hkrati simptom in pospeševalec razpada. Ne zato, ker bi imel prav, ampak zato, ker razgalja praznino na drugi strani. In dokler se ta praznina ne zapolni z resnično vizijo prihodnosti, Trump ne bo zadnje poglavje zgodbe, temveč šele začetek.