Ameriški predsednik je v petek odpustil generalnega inšpektorja na zunanjem ministrstvu Steva Linicka in to zelo na kratko utemeljil, da "mu več ne zaupa". Nemudoma so izbruhnile obtožbe, da je to naredil zaradi inšpektorjevih preiskav zunanjega ministra Mika Pompea. Trump je prostodušno dejal, da za Linicka pred tem sploh ni slišal in da ga je odslovil na predlog Pompea. Ta ni zanikal svojega prišepetavanja, po njegovih besedah inšpektor "svojega dela ni opravljal na način, kot smo želeli" in naj bi "želel spodnesti, kar smo hoteli doseči". Kar kaže na globoko nerazumevanje ali pa zelo cinično razumevanje vloge nadzornikov.
Generalni inšpektorji v ZDA nimajo zelo dolge tradicije, kongres jih je 1978 uvedel kot del reform po aferi Watergate (prikrivanje povezave med Belo hišo republikanskega predsednika Richarda Nixona in vlomom v sedež demokratske stranke) v ministrstva in vladne agencije. Takratni demokratski predsednik Jimmy Carter jih je pozdravil kot "pomembno novo orodje v boju proti nepoštenosti" ter obljubil "jasno neodvisnost" pri njihovem delu. Ukvarjajo se ne samo z zlorabami in prevarami, pač pa tudi morebitno razsipnostjo javne uprave. Imenuje in razreši jih lahko le predsednik, poročajo pa neposredno kongresu, ministrstva oz. agencije pa lahko pred tem pregledajo poročila.
Trumpova vlada ni prva, ki je prišla v navzkrižje z njimi, praktično vsaka po Carterju je iskala način, da jim oteži njihovo preverjanje delovanja izvršne oblasti. Tudi Barack Obama si je prislužil ostro grajo, da njegova vlada načrtno ovira dostop nadzornikov do dokumentov in tako upočasnjuje njihovo delo. Njegov naslednik je šel korak dlje, Linick je že četrti inšpektor, ki ga je odpustil oziroma zamenjal od začetka aprila. Verjetno ni naključje, da se je bližal koncu preiskave, ali je zunanji minister obšel kongres pri prodaji orožja Savdski Arabiji, prav tako se je lotil njegovega domnevnega izrabljanja javnih uslužbencev za gospodinjske naloge, kot je skrb za ministrovega psa.
Tretja fronta Trumpove vojne
Po besedah Davida Grahama iz časnika The Atlantic gre za "tretjo, zadnjo fronto Trumpove vojne proti kakršnemukoli nadzoru nad izvršno oblastjo". Bela hiša je v zadnjih mesecih praktično trdila, da kongres nima pravice nadzirati dela vlade. Hkrati je sodišča skušala prepričati, da o vprašanju nadzora ne bi smela odločati niti sodna veja oblasti. Kar praktično pomeni, da je edina presoja o delovanju vlade izbira volivcev na vsake štiri leta. Sedanji predsednik države je že večkrat pokazal, da ima zelo svojsko razumevanje delovanja države in misli, da mu ključ Bele hiše daje pravico do ravnanja brez omejitev.
Po prevzemu vlade se je sprva obdal z "odraslimi v sobi", kot so ameriški komentatorji imenovali izkušene konservativne politike, ki naj bi brzdali njegove vzgibe in izbruhe. Toda po slabih štirih letih odraslih, kot sta bila šef osebja John Kelly in pa obrambni minister Jim Mattis, ni več, prišli so kimavci in zagovorniki močne vlade, ki verjamejo, da drugi člen ustave daje predsedniku izjemno široka pooblastila. Po njihovem mnenju preveč nadzora nad vlado omejuje njeno zmožnost oblikovanja politik. Eden najbolj vplivnih zagovornikov takšnega gledanja je pravosodni minister William Barr, ki reforme o omejevanju vlade po aferi Watergate že dolgo vidi kot neustavne.
V času Trumpa tako Bela hiša ostaja vse bolj brez nadzora. Republikanski del kongresa je sklonil glave, ker se boji predsednikove jeze in jeze njegovih zvestih podpornikov med volivci na desnici. Ko so demokrati dobili nadzor nad poslanskim domom, ga je Trump začel ignorirati. Pred dnevi je pričanje dr. Anthonyja Faucija, člana kriznega štaba za boj proti koronavirusu, pred poslanci preprečil z besedami, da je spodnji dom "poln sovražnikov Trumpa". Poslanska preiskava za njegovo odstavitev je treščila v neprebojno steno, ko so zahtevali dokumente in prihod prič. Predsednik ima veliko bolj spoštljivo mnenje o senatu, kjer ima desnica večino.
Počistil je obveščevalno skupnost in močno načel njeno neodvisnost, ker so v svojih poročilih opozarjali na neprijetne resnice, kot je ruski poseg v predsedniške volitve v korist Trumpa. Demokrati so ga obtožili, da je odslovil obveščevalce, ker so "bili dovolj predrzni, da so obveščali o grožnjah ZDA, ki so bile za Trumpa politično neprijetne". Dogajanje po koncu neuspelega postopka odstavitve (republikanski senat je zavrnil obtožbe demokratskih poslancev), ko se je Bela hiša sistematično maščevala vsem, ki so opozorili na sporno ravnanje, je še utrdilo vzdušje strahu.
Bela hiša se pred očitki o čistkah brani s trditvami, da gre za zarotnike proti predsedniku, ki skušajo spodnesti predsednika in prevreči voljo volivcev. Svetovalec za trgovino Peter Navarro je odhod inšpektorja Linicka pospremil z besedami: "Imamo izjemne težave – nekateri jim pravijo 'globoka država'. Kar je po mojem kar primerno. Zato ne žalujem za ljudmi, ki zapuščajo to vlado."
Od črne komedije do tragedije
Odslavljanje generalnih inšpektorjev je tako le nov korak k lomljenju hrbtenice neodvisnim nadzornikom. Celo republikanski senator Mitt Romney, eden zadnjih predstavnikov desnice, ki se ne klanja Trumpu, je opozoril, da gre za "grožnjo odgovorni demokraciji in razpoko v ustavni delitvi oblasti". Poročanje o Trumpovih zlorabah je postalo utrujajoče, ugotavlja Ruth Marcus iz Washington Posta, toda te kot celota pomenijo, da "kos po kosu onemogoča institucije in posameznike, ki bi ga lahko ovirali ali mu škodovali".
Po mnenju Rossa Douthata iz New York Timesa pa Trump ni klasičen populističen avtokrat, ki nabira moč za neomejeno vladanje, kot denimo madžarski Viktor Orban. "Ne samo, da je naš predsednik preveč neučinkovit za osredotočenje moči in da morebitno avtoritarnost spodkopava nesposobnost njegove vlade. Če se iz območja drobnih korupcij premaknemo k oblikovanju politik, Trumpu manjkata spretnost in zanimanje, ki sta potrebna za izrabljanje priložnosti, ki jih ponuja kriza," meni Douthat. Nekdanjega zvezdnika resničnostne televizije naj bi zanimala le pozornost javnosti, ne pa tudi odgovornost vladanja.
To izrabljajo ljudje, zbrani v njegovi senci, za uresničevanje svojih interesov. Ali kot pravi David Graham: "Za svojo posebno koruptivnost in brezzakonje, da bi omogočili izjemno močno vlado." Vodja senatne večine Mitch McConell, ki se zadovoljno sonči ob vzdevku "mrki žanjec", je kongres povsem podredil muham predsednika, hkrati pa sistematično polni sodstvo s konservativnimi sodniki. Ministrica za šolstvo Betsy DeVos je del 30 milijard dolarjev pomoči šolstvu v času pandemije izrabila za širitev zasebnih šol, ne glede na njihove resnične potrebe po pomoči.
Ob vsem tem Douthat ugotavlja, da se je črna komedija v Beli hiši ob izbruhu pandemije sprevrgla v tragedijo: "V tej temačni pomladi je Amerika potrebovala predsednika, sposobnega uporabiti svoja pooblastila, a je ugotovila, da ima samo televizijskega zvezdnika, zmuzneta in klovna".
KOMENTARJI (303)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.