Diplomatska otoplitev med Izraelom in Marokom je nov korak Trumpove bližnjevzhodne pobude "Abrahamovih sporazumov", spodbujanja arabskih držav, da sklenejo diplomatske odnose z Izraelom. Maroko je četrti v seriji – po Združenih arabskih emiratih, Bahrajnu in Sudanu. Za severnoafriško državo je to predvsem simbolična gesta, saj so tesni gospodarski in politični stiki z Izraelom že leta javna skrivnost. Otoplitev sega v šestdeseta, ko sta začeli sodelovati tajni službi držav, v sedemdesetih je bil Maroko posrednik na poti do zgodovinskega mirovnega sporazuma med Izraelom in Egiptom, v devetdesetih, po začetku mirovnega procesa med Izraelci in Palestinci, sta tudi Rabat in Jeruzalem vzpostavila diplomatske odnose. Prekinila sta jih na prelomu tisočletja ob izbruhu drugega palestinskega upora, intifade, toda pod povrhnjico diplomatskega hlada so se nadaljevali skrivni odnosi med prestolnicama, kar je dokazovalo tudi zlivanje na tisoče izraelskih turistov v državo. Maroko je vseeno potreboval pogajalski dosežek, s katerim bi pred domačo javnostjo upravičil uradno potrditev sodelovanja, ameriška potrditev suverenosti nad Zahodno Saharo pa je izjemna diplomatska zmaga.
Izraelski med
Bela hiša Abrahamove sporazume – ime so dobili po skupnem preroku treh monoteističnih religij, judaizma, krščanstva in islama – označuje za silen preboj pri kovanju miru na Bližnjem vzhodu. To je razumljivo, saj je Trump napovedal, da bo njegov vsemogočni zet Jared Kushner sklenil "dogovor stoletja" in prinesel mir med Izraelci in Palestinci. Ta je vsaj enako daleč, če ne še dlje kot pred štirimi leti, praznino pa so zapolnili s serijo majhnih mirovnih kupčij, pri čemer nobena ne rešuje dejanskih konfliktov, pač pa na formalno raven postavlja prej nekoliko prikrita sodelovanja. Po besedah Ezzedina Fishereja iz Washington Posta sporazumi celo prilivajo olje na ogenj, saj oblikujejo javno koalicijo med Izraelom in arabskimi režimi proti teokraciji v Iranu. Poleg tega so korak stran od rešitve dveh držav za Izraelce in Palestince, saj je bila normalizacija odnosov z Arabskim polotokom eden od zadnjih korenčkov za Jeruzalem, da bi v zameno zanje Palestincem prepustil vsaj del zasedenih ozemelj. To pomeni, da se palestinsko-izraelski spor prej poglablja kot rešuje. Po besedah Aarona Davida Millerja iz ustanove Carnegie za mednarodni mir je Trumpova vlada "ves med prihranila za Izrael in ključne arabske države, Palestinci pa so dobili kis".
Izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju je treba priznati, da je izjemno spretno izrabil predsedovanje prijatelja Trumpa. Ta je ameriško politiko na Bližnjem vzhodu prepustil ortodoksnim Judom v Beli hiši (tako Kushner kot njegov tesni svetovalec Avi Berkowitz sta obiskovala ortodoksne judovske šole), kar je bilo praktično videti, kot da njene niti vlečejo v Izraelu. V Washingtonu so temu rekli "politična realnost", tako pri priznanju Jeruzalema za prestolnico judovske države kot pri potrditvi izraelske okupacije Golanske planote, kar je po besedah zunanjega ministra Mika Pompea le "dejansko stanje". Logika, da vojaški nadzor izriva mednarodno pravo, se je ustavila pri uradni priključitvi večjega dela zasedenega Zahodnega brega Izraelu, v zameno za njeno (začasno) opustitev pa je Netanjahu dobil Abrahamove sporazume. Kritični pogledi nanje, kot je bila denimo analiza izraelskega časnika Haaretz, pravijo, da gre za splošne in simbolične dokumente, polne "podpore svetovnemu miru na ravni, kot smo je navajeni pri zmagovalkah tekmovanja za Miss Universe". Kupčije so jasne, Združeni arabski emirati so dobili 23 milijard dolarjev vreden posel z orožjem, vključno s sodobnimi lovskimi letali F-35, Sudan umik s seznama držav, ki podpirajo terorizem, in Maroko sedaj Zahodno Saharo.
Pozabljeni otroci puščav
Temna senca ZDA je Zahodno Saharo prekrila že leta 1975, ko se je španska kolonija z Madridom pogajala o neodvisnosti. Washington ni želel, da bi nadzor nad območjem prevzelo osvobodilno gibanje Fronta Polisario, ki se je takrat zgledovalo po antikolonialističnih pobudah v Afriki, ki so se navdihovale pri socializmu. Zato je Madrid administrativno upravo nad severnima dvema tretjinama Zahodne Sahare predal Maroku, južno tretjino pa je prevzela Mavretanija. Vendar je meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) zavrnilo njune ozemeljske zahteve in sklenilo, naj prebivalci sami odločijo o svoji prihodnosti. Polisario je odgovoril z ustanovitvijo Arabske demokratične republike Sahrawi (SADR), ki jo je priznalo 80 držav in ki je polnopravna članica Afriške unije. Mavretanija je leta 1979 svoj del Zahodne Sahare predala SADR, a so jo nemudoma okupirale maroške sile. Boj med Polisariom in okupacijskimi silami Maroka je potekal dobro desetletje. Nato so leta 1991 sklenili sporazum o premirju, Polisario, ki je medtem prerasel svoje spogledovanje s socializmom in postal nacionalna organizacija Sahrawijcev (ime izhaja iz arabske besede "prebivalci puščave"), pa je vojaške operacije prekinil v zameno za referendum o neodvisnosti pod nadzorom Združenih narodov.
Vendar maroška kraljevina kljub pritiskom mednarodne skupnosti nikoli ni dovolila izvedbe takšnega glasovanja – ves čas je bilo najbolj sporno vprašanje, kdo bi lahko glasoval. Od leta 1975 so namreč območje načrtno poseljevali z maroškimi priseljenci, prišlo jih je več sto tisoč, tako da po številu že presegajo avtohtono prebivalstvo in predstavljajo okoli dve tretjini od pol milijona prebivalcev Zahodne Sahare. To je zagotovo skupna točka z izraelsko politiko gradnje judovskih naselbin na zasedenih palestinskih območjih Zahodnega brega. Maroške sile so v času okupacije zgradile peščene okope, obdane z minskimi polji, s katerim so ogradile skoraj tri četrtine ozemlja, znotraj njih so vsa večja mesta in rudna bogastva Zahodne Sahare. SADR nadzoruje le redko poseljeno "svobodno območje" na jugu in vzhodu ter begunska taborišča v Alžiriji, v katerih životari skoraj 40 odstotkov Sahrawijcev. Fronta Polisario je novembra po 29-letih prekinila premirje. Razlog za to je bila odločitev Maroka, da prevzame nadzor nad cesto in mejnim prehodom Guerguerat, ki prek svobodnega območja njihova zasedena ozemlja povezuje z Mavretanijo.
Diplomatska omrtvelost
Zaostrovanje ni presenetljivo, saj so doslej propadla vsa mirovna prizadevanja. Ameriški diplomat James Baker je leta 2003 predlagal mirovno pobudo, ki je predvidevala pet let avtonomije, nato pa referendum o neodvisnosti, vključevala je tudi določilo, da bodo v novi državi lahko ostali tudi maroški priseljenci, kar je Polisario poprej zavračal. Vendar so v Rabatu zavrnili zamisel o možni neodvisnosti. Zaradi tega so propadla tudi mirovna prizadevanja iz leta 2008, saj je Maroko Zahodni Sahari pripravljen priznati le določeno mero avtonomije znotraj kraljevine, Polisario, ki ga podpira predvsem Alžirija, vztraja pri referendumu. Maroko je to navezo desetletja izrabljal za črnjenje osvobodilnega gibanja v diplomatskih krogih kot nelegalne separatistične skupine pod nadzorom Alžirije. Združeni narodi Zahodno Saharo uvrščajo med ozemlja brez samouprave, do sedaj nobena država ni priznavala maroške okupacije. Toda "Maroko se ne pogaja, ker ga nihče nikoli ni prisilil k pogajanjem. Želi ohraniti sedanji položaj in počasi utrjevati prepričanje, da je Zahodna Sahara njegova," uspešnost Rabata pojasnjuje politolog Pablo de Orellana z britanske univerze King's College London.
Podobno je ugotavljal tudi George Joffé z univerze Cambridge. Po njegovih besedah je Maroku "postopoma in počasi uspelo upravičiti njegovo prilaščanje ozemlja, sedaj je malo verjetno, da bi katera koli institucija to še lahko spremenila". Rabat je pri tem izrabljal tudi vakuum v mednarodni skupnosti – generalni sekretar Združenih Narodov António Guterres več kot leto ni imenoval posebnega odposlanca za Zahodno Saharo, pogajanja pa so v tem času povem zamrla. Polisario je verjetno upal, da bo prekinitev premirja zbudila diplomatsko omrtvelost mednarodne skupnosti, toda Trumpova kupčija je razblinila vse iluzije, hkrati pa zapira vrata diplomatski rešitvi, saj osvobodilno gibanje potiska v nadaljevanje oboroženega odora kot v edino preostalo izbiro. Poleg tega priznanje maroške oblasti nad Zahodno Saharo odpira vrata za težnji zahodnih prestolnic, da vsak oborožen upor proti zavezniškim arabskim vladam razglasijo za terorizem, kar je Maroko že prej vrsto let izrabljal s trditvami, da je Polisario povezan z Islamsko državo, Al Kaido in Hezbolahom, čeprav sekularno gibanje ni blizu skrajnim islamskim organizacijam.
Ugaslo upanje Sahrawijcev
Vlada v Rabatu je skovala trdna zavezništva z zahodnimi državami, predvsem ZDA in Francijo, nekdanjo kolonialno gospodarico severa Afrike. Obe sta leta z grožnjo veta preprečevali uporabo sedmega poglavja listine ZN za Zahodno Saharo, kar bi mednarodni skupnosti omogočilo uvedbo sankcij proti Maroku. Washington in Pariz sta podpirala zamisel o omejeni avtonomiji, v EU in ZDA pa ni močnih civilnih gibanj, ki bi skušala domače vlade prisiliti k uresničitvi obljubljenega referenduma za morebitno neodvisnost Zahodne Sahare. Trump zato ni prinesel radikalnega zasuka v ameriškem stališču, saj je tudi kongres že leta po tiho podpiral maroško okupacijo, Maroko pa je bil največji kupec ameriškega orožja v regiji. Prihod Joeja Bidna tega verjetno ne bo spremenil – demokrat je še pred Trumpovo kupčijo z Rabatom dejal, da je do vprašanja Zahodne Sahare nevtralen, kar zelo verjetno pomeni, da svojega političnega kapitala, ki že tako ni ravno velik, po volilni zmagi ne bo porabil za povrnitev upanja Sahrawijcev na samostojno državo.
KOMENTARJI (204)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.