Pravi problem niti ni v tem, da je Trump grozil, četudi se morda teza sliši nekoliko nenavadno. Pravi problem je, da je to lahko storil. Da je lahko mahal z idejo vojaškega pritiska na zaveznico iz Nata. Da je lahko govoril o "lastništvu" ozemlja, kot da govori o nepremičnini iz oglasa. Da je lahko evropskim državam grozil s carinami.
Ko je potem v Davosu rekel, da sile ne bo uporabil, to ni bila vrnitev v normalnost. Prej dokaz, kako daleč smo že od nje.
Grenlandija je postala simbol tega, kako se je ameriška zunanja politika prvič po drugi svetovni vojni javno, brez zadrege, postavila na stran teritorija, pritiska in podrejanja zaveznikov.
Trump v Davosu ni zvenel kot vodja zavezništva. Zvenel je kot upravnik imperija, ki razlaga, kdo komu dolguje varnost, obstoj, koliko in kako dolgo.
Evropa je to slišala. In prvič ni samo zavila z očmi, ampak razume, kaj se je zgodilo, tako "dan po" menijo številni analitiki.
"Naše ameriške sanje so mrtve": EU priznava, da Trump ni na njeni strani, se danes bere naslov vplivnega Politica. Evropske vlade so prišle do neprijetnega spoznanja, Združene države Amerike niso več zanesljiv partner, ampak postajajo vir nestabilnosti. Pred izrednim vrhom EU v Bruslju po besedah devetih evropskih diplomatov za časnik, v skoraj vseh evropskih prestolnicah prevladuje ocena, da se je odnos do Washingtona bistveno spremenil, in to še posebej v državah, ki so bile ZDA doslej najbližje zaveznice. S tem pa se odpira širše vprašanje prihodnjega odnosa Evrope do Združenih držav.
Nekdanji generalni sekretar Nata in danski premier Anders Fogh Rasmussen je za BBC dejal, da je "čas spravljivosti končan" in da je "prišel trenutek, da se Trumpu postavimo po robu".Več evropskih diplomatov je za Politico priznalo, da se počutijo osebno izdane. Eden od njih je dejal: "Naše ameriške sanje so mrtve. Donald Trump jih je ubil."
Na izrednem vrhu EU bo to spoznanje vidno tako v razpravah o morebitnih povračilnih trgovinskih ukrepih proti ZDA kot tudi v javnih in zasebnih izjavah voditeljev. Francoski predsednik Emmanuel Macron je že v Davosu napovedal, da ima Evropa "zelo močna orodja" in da jih bo uporabila, kadar ne bo deležna spoštovanja in kadar se ne bodo spoštovala pravila igre.
Nemški podkancler Lars Klingbeil je opozoril, da ne glede na morebitni dogovor o Grenlandiji Evropa ne more več računati na to, da se bodo razmere same umirile, in da mora začeti delovati bolj samostojno.
Prihodnji vrh EU bo po besedah enega od uradnikov podoben "terapiji" voditelji se bodo tam poskušali politično in strateško odzvati na Trumpov govor v Davosu in njegove trditve o dogovoru glede Grenlandije.
Prepričanje, da ZDA niso več zanesljiv zaveznik, se v Evropi ni pojavilo čez noč, ampak se je gradilo postopoma.
Prelomni trenutek je bil decembra, ko je Trumpova administracija v novi varnostni strategiji napovedala podporo "patriotskim evropskim strankam" na škodo EU. Nato so sledile nove izjave o prevzemu Grenlandije, bizarne izjave ameriškega veleposlanika na Islandiji in Trumpovo pismo norveškemu premierju, v katerem je namignil, da ga po tem, ko ni dobil Nobelove nagrade, mir ne zavezuje več.
Več evropskih diplomatov razmere primerja celo z obdobjem pred drugo svetovno vojno. Eden od njih je dejal, da je Evropa "onkraj Münchna". S tem se sklicuje na münchenski sporazum iz leta 1938, ko so evropske sile v upanju, da bodo pomirile Hitlerja, pristale na razkosanje Češkoslovaške. Popuščanje takrat ni prineslo miru, ampak je le odprlo pot še hujši vojni. Sporočilo današnje primerjave je jasno: iluzija, da se lahko agresivno politiko ustavi z umikanjem in prilagajanjem, je dokončno umrla. Danska je nad Trumpovim ravnanjem pretresena, saj je bila desetletja ena najtesnejših zaveznic ZDA. Svoje vojake je pošiljala v najnevarnejša območja na Bližnjem vzhodu, tudi v afganistansko provinco Helmand, in pri tem utrpela zelo velike izgube glede na število prebivalcev. Zato danes Trumpovo ravnanje dojemajo kot izdajo.
Kako se lahko Evropa sploh zaščiti pred Ameriko?
A z diagnozo stanja se resnična težava za Evropo šele začne. V tem kontekstu Evropa nima več luksuza strateške odvisnosti. Jasne in že postavljene alternative pa tudi ne.
Prvi in najtežji del je obramba. Evropska varnost je danes še vedno v veliki meri zgrajena na ameriški infrastrukturi. Če želi Evropa resno govoriti o avtonomiji, bo morala zgraditi lastno poveljniško strukturo, lastne zmogljivosti in skupno obrambno industrijo. To ni projekt enega mandata, ampak ene generacije, opozarjajo analitiki.
Drugi steber je gospodarstvo. Ameriška moč ne izhaja le iz vojske, ampak iz dolarja, finančnega sistema in trgovinskega pritiska. Evropa bo morala okrepiti evro kot strateško valuto, razpršiti trgovinske povezave in zmanjšati ranljivost na enostranske ameriške sankcije in carine.
Tretje bojišče je tehnologija. Danes je Evropa odvisna od ameriških oblakov, platform, čipov in algoritmov. Brez digitalne suverenosti ni politične suverenosti.
In četrti problem je političen. Evropa lahko to naredi samo, če bo govorila z enim glasom. Dokler lahko posamezne države blokirajo skupno varnostno politiko ali igrajo lastne igre z Washingtonom, Moskvo ali Pekingom, bo celina ostala šibka. Vprašanje pa je ali je ta izziv sploh rešljiv.
In to bo morda marsikoga navdalo z idejo, da ga potolaži misel, ah, saj Trump je anomalija. Politična nesreča, ki bo prej ali slej minila. Potem se bo Amerika "vrnila".
Narobe.
Trump ni ustvaril tega sveta. Samo razgalil ga je. Ni izumil politike pritiska, transakcij in moči. In kar je še pomembneje, Trump ni osamljen pojav. Je simptom. Simptom Amerike, ki se umika iz vloge skrbnika reda in se vrača k logiki velike sile, ki najprej gleda nase. Tudi če bo jutri v Beli hiši nekdo drug, se ta trend ne bo čudežno obrnil.
In to smo že videli. Joe Biden po njegovem prvem mandatu ni razveljavil Trumpovega protekcionizma do Evrope. Carine, industrijske subvencije, politika "Buy American" in trgovinski pritiski so v veliki meri ostali. Spremenil se je ton. Ne pa smer.
To pomeni, da ne gledamo na odklon, ampak na strukturni zasuk ameriške politike. Trump je samo zelo glasen, grob in teatralen glasnik, zato njegovih dejanskih namer ni mogoče spregledati, kot če so "bolje zapakirane".
In če Evropa to spregleda, bo naslednje presenečenje samo še dražje.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.