Trumpova zlata (naftna) jama: kam je izginilo 13 milijard dolarjev?

Vprašanje je postalo še bolj občutljivo po uničujočih potresih 24. junija, ki so prizadeli Venezuelo. Po ocenah Združenih narodov je samo škoda na stavbah in infrastrukturi dosegla 37 milijard dolarjev, država pa nujno potrebuje sredstva za obnovo.

Po ameriški vojaški operaciji januarja letos, v kateri je bil z oblasti odstranjen Nicolas Maduro, je Washington prevzel izjemno velik nadzor nad venezuelskim naftnim sektorjem. Predsednik Donald Trump je z izvršnim ukazom vzpostavil poseben finančni mehanizem, prek katerega naj bi se stekali prihodki od prodaje venezuelske nafte. Uradno naj bi ameriško finančno ministrstvo ta sredstva hranilo v imenu Venezuele.

Po uradni razlagi naj bi šlo za skrbniški mehanizem, katerega namen je zaščititi sredstva pred upniki Venezuele in omogočiti prihodnjo gospodarsko obnovo države.

Financial Times je na podlagi podatkov družbe Kpler o ladijskih pošiljkah in ocen cen venezuelske nafte izračunal, da je bilo od januarja prodane za več kot 13 milijard dolarjev nafte. Neposredno ocenjena vrednost pošiljk znaša okoli 11,5 milijarde dolarjev, ob upoštevanju vseh vrst izvožene nafte pa skupni prihodki presegajo 13 milijard dolarjev.

Vendar preglednost porabe tega denarja ostaja zelo omejena. Venezuelska vlada je vzpostavila spletno stran za spremljanje nakazil iz ameriško upravljanih prihodkov od nafte, vendar je na njej objavljena le ena transakcija – 300 milijonov dolarjev, nakazanih marca.

Prav tu se začne največja polemika. Izvršni ukaz predsednika Trumpa določa, da sredstva ostajajo last Venezuele in jih ameriška vlada zgolj upravlja v skrbništvu.

Toda ameriško ministrstvo za energijo je kasneje sporočilo, da bodo sredstva uporabljena "v korist ameriškega in venezuelskega ljudstva", Trump pa je šel še dlje. Junija je izjavil, da so ZDA zaradi venezuelske nafte stroške vojaške operacije povrnile "28-krat" in da država z venezuelsko nafto "služi veliko denarja".

Še ta teden je Trump novinarjem dejal: "Iz Venezuele prihaja veliko nafte ... jemljemo je veliko. Odnos je zelo dober."

Ob tem je dodal, da država po njegovem mnenju še ni pripravljena na nove volitve, čeprav je pohvalil delo začasne predsednice Delcy Rodriguez.

Zaradi nasprotujočih si razlag se povečuje pritisk tudi v ameriškem kongresu. Republikanska kongresnica Maria Elvira Salazar je zahtevala objavo vseh poročil o porabi sredstev, saj je po njenih besedah nujna popolna preglednost.

Demokratski kongresnik Joaquin Castro pa je opozoril, da Trumpova administracija upravlja milijarde dolarjev venezuelskih prihodkov brez zadostnega nadzora. "Trumpova intervencija v Venezueli se od začetka vrti okoli nafte, moči in korupcije. Administracija zdaj brez preglednosti in varovalk nadzoruje milijarde dolarjev venezuelskih prihodkov."

Nekdanji svetovalec Bele hiše za Latinsko Ameriko Benjamin Gedan ocenjuje, da bi lahko demokrati, če po novembrskih volitvah prevzamejo nadzor nad kongresom, odprli obsežno preiskavo, navaja v analizi Brookings Institution. "To bi lahko postala izjemno privlačna tarča. Lahko si predstavljamo številna zaslišanja o razdeljevanju venezuelskega naftnega denarja."

Nafta predstavlja približno četrtino venezuelskega bruto domačega proizvoda, zato so številni ekonomisti pričakovali občutno gospodarsko okrevanje po odpravi dela sankcij in višjih prihodkih od izvoza. Toda uradna gospodarska rast v prvem četrtletju je znašala le 2,5 odstotka, kar je najmanj v skoraj petih letih.

Ekonomist Francisco Rodriguez meni, da je razlog prav v tem, da Washington Caracasu ni prenakazal vseh dodatnih prihodkov. "Verjetno Venezuela ni rasla hitreje kljub višjim prihodkom od nafte zato, ker Združene države vladi niso prenesle vseh dodatnih prihodkov."

Podobno opozarja ekonomist Jose Guerra za španski Expansion: "Kje je denar? Ni preglednosti in ameriška vlada nam ne daje informacij."

Ameriško zunanje ministrstvo trdi, da je bilo v venezuelsko gospodarstvo že nakazanih več milijard dolarjev in da poteka stalen finančni nadzor, ki naj bi zagotavljal, da denar koristi prebivalcem Venezuele.

Aprila je visoki predstavnik State Departmenta Michael Kozak dejal, da je bilo v Venezuelo nakazanih približno tri milijarde dolarjev, ob tem pa napovedal četrtletna poročila o upravljanju sklada. Demokrati trdijo, da teh poročil odtlej niso prejeli.

Washington je poleg tega po potresih namenil 386 milijonov dolarjev humanitarne pomoči in v državo poslal več sto vojakov, ki sodelujejo pri obnovi. Del sredstev za obnovo naj bi prihajal tudi iz prihodkov od prodaje nafte, vendar ameriške oblasti niso razkrile, za kakšne zneske gre.

Na upravljanje venezuelskega denarja opozarjajo tudi pravni strokovnjaki. Raziskovalci ameriškega inštituta Brookings poudarjajo, da gre za brezprecedenčen primer, v katerem ZDA hkrati nadzorujejo prihodke od izvoza nafte, odločajo o načinu njihove uporabe in jih hranijo na računih ameriškega finančnega ministrstva. Opozarjajo, da ostajajo odprta vprašanja glede pravnega statusa sredstev, vrstnega reda poplačila upnikov in prihodnje gospodarske obnove Venezuele.

Na prvi pogled Caracas deluje drugače kot še pred letom dni. Mednarodni leti so se vrnili, naftna proizvodnja se je povečala na približno 1,2 milijona sodov na dan, v prestolnico prihajajo tuji vlagatelji, hotelske avle pa so postale prizorišče srečanj investicijskih skladov in podjetij, ki iščejo poslovne priložnosti v naftnem sektorju. Vlada začasne predsednice Delcy Rodríguez je sprostila del gospodarske zakonodaje, odprla vrata zasebnemu kapitalu in napovedala tudi prihodnje privatizacije.

Toda ta gospodarska slika ima tudi drugo plat., je poročal El Tiempo. 

Za veliko večino Venezuelcev se življenje ni bistveno izboljšalo. Plače ostajajo med najnižjimi na svetu, kupna moč prebivalstva pa še naprej močno zaostaja za življenjskimi stroški. Državna minimalna plača znaša le 130 bolivarjev, zato večina ljudi preživi le tako, da opravlja dve ali tri službe hkrati. Tudi tako številni mesečno zaslužijo okoli 240 dolarjev, medtem ko osnovna potrošniška košarica stane približno 730 dolarjev.

Med prebivalci je zato vse več razočaranja. Jose Quintero, taksist iz Caracasa, poleg vožnje avtomobila dela še kot mehanik in občasno vodi ure boksa, da lahko preživi družino.

"Vse to samo zato, da lahko dam hrano na mizo," je povedal za kolumbijski časnik El Tiempo. Dodaja, da je bil vesel padca Madura, vendar se obljubljene spremembe v vsakdanjem življenju niso zgodile. "Ko Trump pravi, da tukaj plešemo po ulicah in smo srečni, to preprosto ni res."

Velik del prebivalstva se medtem zanaša na mikrokredite, da lahko kupi osnovna živila. Inflacija še vedno močno načenja dohodke, socialne razlike pa se poglabljajo. Medtem ko v bogatejših predelih Caracasa cvetijo nove restavracije, hoteli in poslovni projekti, velik del države še vedno živi v razmerah, ki se po letih gospodarske krize niso bistveno spremenile.

Razočaranje ni povezano le z gospodarstvom, temveč tudi s politiko. Mnogi Venezuelci so po januarskem padcu Madura pričakovali hitrejši prehod v demokracijo in razpis predsedniških volitev. Pet mesecev pozneje se to še ni zgodilo. Vse več opozicijskih politikov in civilnodružbenih organizacij opozarja, da je Washington prednost dal stabilizaciji naftnega sektorja pred političnimi reformami.

Nekdanji opozicijski politik Freddy Superlano, ki je bil po 19 mesecih zapora letos izpuščen na prostost, pravi, da običajni Venezuelci domnevnega gospodarskega okrevanja ne občutijo. "Navaden državljan ne vidi nobenega resničnega gospodarskega napredka. Američani dobivajo nafto, Venezuelci pa od tega nimajo nobene koristi. Prav tako ne moremo govoriti o resničnih političnih spremembah samo zato, ker je bilo izpuščenih nekaj političnih zapornikov, medtem ko so odgovorni za represijo še vedno na oblasti."

Ob tem analitiki opozarjajo tudi na paradoksalen položaj Delcy Rodríguez. Kot ena ključnih predstavnic nekdanjega chavističnega režima je po padcu Madura ostala na čelu države predvsem zato, ker sodeluje z Washingtonom pri upravljanju prehodnega obdobja in naftnega sektorja. 

Kritiki menijo, da gre za pragmatično zavezništvo iz nuje – ostanki režima naj bi bili pripravljeni sodelovati z ZDA predvsem zato, da ohranijo oblast in vpliv v državi. Takšno razumevanje krepi dejstvo, da Trump javno hvali Delcy Rodríguez, medtem ko njena administracija sodeluje pri mehanizmu upravljanja prihodkov od venezuelske nafte.