Truplo v tajni mrtvašnici: končno razrešena 50-letna skrivnost o izginotju?

Za njegove goreče privržence je njegovo izginotje enako zanimivo kot umor ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja leta 1963, piše BBC. Musa al-Sadr je znan po zavzemanju za politične pravice šiitskih muslimanov v rodnem Libanonu in drugod v arabskem svetu. 

Njegovi privrženci so mu podelili naziv imama. Skrivnostno izginotje pa je v političnem in verskem smislu še dodatno povečalo njegovo moč, saj po mnenju največje veje šiitskega islama, znane kot dvanajstniki, odraža usodo "skritega" 12. imama, ki je izginil v 9. stoletju. Pripadniki ločine verjamejo, da 12. imam ni umrl in se bo ob koncu časa vrnil, da bi na Zemljo prinesel pravico.

Nekateri verjamejo, da je bil iransko-libanonski klerik tik pred tem, da bi izkoristil svoj vpliv, da bi Iran – in posledično regijo – popeljal v bolj zmerno smer.

Leta 1974 je Sadr ustanovil Gibanje prikrajšanih, družbeno in politično organizacijo, ki je pozivala k sorazmerni zastopanosti šiitov ter družbeni in ekonomski emancipaciji revnih, ne glede na njihovo vero. Bil je tako odločen, da se bo izognil sektaštvu, da je celo pridigal v krščanskih cerkvah. 

25. avgusta 1978 je Sadr odletel v Libijo, kjer je bil povabljen na srečanje s takratnim voditeljem države, polkovnikom Moamerjem Gadafijem, da bi se z njim dogovoril o posredovanju pri vzpostavitvi miru na jugu Libanona. 31. avgusta so po šestih dneh čakanja na srečanje z Gadafijem videli Sadra, ki se je iz hotela v Tripoliju odpeljal v vladnem avtomobilu. Po tem ga nikoli več niso videli.

Gadafijeve varnostne sile so trdile, da je odšel v Rim, kar se je kasneje izkazalo, da ne drži. Kassem Hamadé, libanonsko-švedski novinar, ki je poročal o vstaji v Libiji leta 2011, je izvedel za tajno mrtvašnico v Tripoliju, kjer bi se lahko nahajali Sadrovi posmrtni ostanki. 

V sobi, ki so mu jo pokazali, je bilo 17 trupel v hladilniku – eno je bil otrok, ostali pa so bili vsi odrasli moški. Kassemu so povedali, da so ti ljudje mrtvi približno tri desetletja – kar bi se približno ujemalo s Sadrovim časovnim okvirom. Samo eno truplo je bilo podobno Sadru. Videz telesa, barva kože in lasje so kljub času še vedno spominjali na Sadrove, je dejal novinar. Na lobanji so vidne posledice poškodb, kar bi lahko pomenilo, da je bila oseba umorjena. 

Fotografijo sedaj analizira ekipa na Univerzi Bradford, ki že 20 let razvija edinstven algoritem, imenovan Deep face recognition (Globoko prepoznavanje obrazov). Ta prepozna kompleksne podobnosti med fotografijami in se je v testih, tudi na nepopolnih slikah, izkazal za izjemno zanesljivega. Profesor Ugail, ki vodi ekipo, je sliko iz mrtvašnice primerjal s štirimi fotografijami Sadra v različnih obdobjih njegovega življenja. Od možne skupne ocene 100, ki predstavlja popolno ujemanje, je fotografija dosegla 60 točk, kar pomeni, da obstaja velika verjetnost, da je to bil Sadr, ugotavlja profesor Ugail. 

Nato je z istim algoritmom primerjal fotografijo s šestimi člani Sadrove družine in nato še s 100 naključnimi slikami moških z Bližnjega vzhoda, ki so mu bili vsi na nek način podobni. Družinske fotografije so pokazale večje ujemanje od naključnih obrazov. Najboljši rezultat pa je dosegla primerjava med sliko iz mrtvašnice in slikami živega Sadra. Analiza je pokazala, da obstaja velika verjetnost, da je Kassem videl Sadrjevo truplo. In dejstvo, da ga je našel s poškodovano lobanjo, nakazuje, da je bil Sadr najverjetneje ubit.

Ekipa BBC je marca 2023 odpotovala v Libijo, v želji, da najde bolnišnico, v kateri je Kaseem fotografiral truplo. Ko so jo našli, so začeli snemati poslopje, nato pa so jim zavrnili zahtevo za snemanje notranjosti. Naslednji dan so jih obiskali pripadniki libijske obveščevalne službe in jih pridržali. V priporu so preživeli šesti dni, prevezali so jim oči in jih večkrat zasliševali. Grozili naj bi jim, da bodo v priporu ostali več desetletij. Nato sta posredovala tako BBC kot britanska vlada in ekipo so spustili na prostost, morali pa so zapustiti državo. 

Dr. Hussein Kenaan, nekdanji libanonski akademik, ki dela v ZDA, pravi, da je obiskal zunanje ministrstvo v Washingtonu v tednu, ko je Sadr leta 1978 izginil, kjer so mu povedali, da so prejeli poročilo o njegovi smrti. To izjavo podpira tudi nekdanji libijski minister za pravosodje Mustafa Abdel Jalil, ki je Kasemu leta 2011 povedal: "Drugi ali tretji dan so mu ponaredili dokumente, da je izgledalo kot da gre v Italijo. Toda ubili so ga v libijskih zaporih." Dodal je: "Gadafi ima prvo in zadnjo besedo pri vseh odločitvah."

Toda zakaj? Ena od teorij, pravi strokovnjak za iranska vprašanja Andrew Cooper, je, da je bil Gadafi pod vplivom iranskih skrajnežev, ki so bili zaskrbljeni, da bo Sadr oviral cilje iranske revolucije. Sadr je podpiral številne iranske revolucionarje, ki so si želeli konca režima takratnega vladarja šaha Mohameda Reze Pahlavija. Toda njegova zmerna vizija Irana se je močno razlikovala od idej glavne revolucionarne struje pod ajatolo Homeinijem. Teden dni pred svojim izginotjem je Sadr po Cooperjevih besedah pisal šahu in mu ponudil pomoč. Z njim bi se moral srečati 7. septembra 1978, dobra dva tedna po izginotju. 

Toda Iran ni bil edini, ki bi mu lahko stregel po življenju. Gadafi je vojaško podpiral palestinske upornike oz. Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki se je borila v južnem Libanonu. PLO je morda verjela, da je Sadr želi prepričati Gadafija naj pritisne na PLO in ga "ukroti", piše BBC. 

 Nekateri pa danes še vedno verjamejo, da je Sadr živ. Med njimi je organizacija, ki jo je Sadr ustanovil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj močna politična stranka libanonskih šiitov Amal. V vrhu stranke poudarjajo, da ni nobenega dokaza, da bi Sadr umrl.