Ukrajina med napadi in upanjem

Čeprav so se Ukrajinci navadili na sirene, napade in izgube, utrujenosti ne skrivajo. Kdaj bodo mirovna pogajanja znova prinesla upanje na trajni mir? Novinar Denis Malačič in snemalec Aljaž Anžič sta se odpravila v Ukrajino, da bi spoznala resničnost življenja v državi, ujeti v najhujši vojaški spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. 24UR Fokus prinaša zgodbe ljudi, ki vsak dan znova iščejo način, kako preživeti.

"Pozor! Zračni alarm. Pojdite v najbližje zaklonišče," odmevajo opozorila. V podzemnih zatočiščih Ukrajinci čakajo, da se nevarnost poleže. Včasih gremo domov samo po stvari ali da kaj skuhamo, potem se vrnemo, pripoveduje deklica v zaklonišču. "Tukaj smo kot družina."

Na 1.362. dan vojne so napadi postali rutina, strah stalnica. "To je tragedija za vsakega izmed nas," pravi Sergej Uzlov, ki je v napadu izgubil vse – dom, premoženje, prijatelje. "Vas je uničena. Ničesar ni. Prišli smo s praznimi rokami," dodaja starejša gospa, ki je morala pobegniti iz svojega doma. Usode ljudi so različne, a zgodbe enako boleče: uničeni domovi, improvizirana zatočišča, ruševine, pod katerimi ostajajo življenja. "Želimo si, da bi nastopil mir," pravi upokojenka, "da vojne nikoli več ne bi bilo – da naši otroci ne bi trpeli, da naši domovi ne bi goreli, da nikjer ne bi več nič uničevalo. Da bi bilo vse dobro in da bi ljudje v starosti lahko živeli v svojih domovih – s svojimi otroki, vnuki in pravnuki." 

V Lvovu deluje Superhumans Center, eden najnaprednejših centrov za rehabilitacijo vojnih ranjencev v državi. Tam srečamo Ruslano Danilkino, ki se je pri komaj 18 letih pridružila ukrajinski vojski. Bil je nenaden in krut prehod v svet odraslosti in odgovornosti, pripoveduje Ruslana. Kot operaterka zveze je sprejemala informacije o izstrelkih sovražnika, premikih opreme, enot, o vsakem sumljivem zvoku ali eksploziji in jih nemudoma posredovala poveljstvu. Njeno delo je potekalo podnevi in ponoči, skoraj brez odmora. Vse do 10. februarja 2023, ko je bilo njeno vojaško vozilo med izvajanjem bojne naloge napadeno z minometnim ognjem. Ruslana je izgubila nogo. Danes, pri 22 letih, je ambasadorka centra. Navdihuje paciente in osebje. "Nikoli v življenju nisem vedela, kdo sem in kaj si želim. Šele po nesreči sem dojela, da se je to verjetno moralo zgoditi. Zdaj sem na pravem mestu in sem zelo srečna, da lahko v tako težkem času za svojo državo kot mlado dekle s takšno izkušnjo koristim svoji domovini."

V centru je trenutno 300 pacientov, na čakalni listi jih je še 1.500. "Zdaj vedo, kako krhko je življenje," pravi direktorica Olga Rudnieva. "Pripravljeni so živeti, ustvarjati družine, teči maratone. To je nov začetek." V Ukrajini skoraj ni kraja, kjer ne bi nad grobovi padlih borcev plapolale modro-rumene zastave. Vsaka zastava pomeni izgubo. Na enem od lvovskih pokopališč solze matere padajo na grob njene hčerke – novinarke, ki je umrla na fronti.

Plapolanje modre in rumene nad zemljo, razrito od vojne, je simbol vztrajnosti naroda, ki tudi v smrti ne dopusti, da se izbriše resnica o tem, zakaj je nešteto ljudi položilo svoje življenje. V Ukrajini zastava na grobu pomeni, da je padli branil svojo domovino. Da je umrl, ker je verjel, da je svoboda vredna življenja. Da je razumel, da mir ni dan sam po sebi, ampak ga je treba varovati. Zastave tako niso žalovanje – so spomin in opomin. So dokaz, da naroda, ki spoštuje svoje mrtve, ni mogoče zlomiti. Nad grobovi plapolajo kot tiha "hvala", kot obljuba, da se pomen njihove žrtve ne bo izgubil v hrupu sveta, in kot upanje, da bo nekoč nad isto zemljo plapolala le še zastava življenja, ne smrti. Mirovna pogajanja so znova zastala. Svetovni voditelji še naprej govorijo o dialogu, a resničnost na terenu ostaja kruta in nespremenjena. Medtem ko diplomati izmenjujejo izjave in obljube, ljudje v Ukrajini štejejo ure do naslednjega izpada elektrike, do naslednjega obstreljevanja, do naslednjega dne, ko bo preživetje znova odvisno od sreče.

Ukrajinski zunanji minister Andrij Sibiha opozarja, da se za političnimi manevri skriva resna nevarnost, tudi denimo v željah Madžarske, da bi s Češko in Slovaško vzpostavila protiukrajinski blok: takšna povezovanja po njegovih besedah neposredno spodkopavajo evropsko enotnost in dajejo Rusiji prostor za nove pritiske. Čeprav so argumenti teh držav pogosto zaviti v skrb za lastne interese, energetsko varnost ali "zasičenost" s pomočjo, Sibiha poudarja, da rezultat ostaja enak – vsaka oslabitev podpore Ukrajini krepi ruski vpliv in podaljšuje vojno.

Agencija Združenih narodov za begunce poroča, da trenutno več kot 12 milijonov ljudi nujno potrebuje humanitarno pomoč – številka, ki je težko predstavljiva, dokler ne slišiš osebnih zgodb.

Jevgenija, mati dveh otrok, opisuje življenje, ki se je skrčilo na golo preživetje: "Zelo je težko, predvsem zaradi otrok. V našem stanovanju temperatura ne preseže deset stopinj. Ob tem pa nenehno bežimo v zaklonišča. Nimamo druge izbire."

Prav njene besede najbolje opišejo resničnost, ki je ne more ublažiti nobena diplomatska izjava. Medtem ko svet razpravlja, ljudje živijo v strahu, mrazu in negotovosti – vsak dan. Med tistimi, ki vsak dan skrbijo za ranjene in razseljene, je tudi Caritas-Spes Ukraine, kjer pomaga Slovenka Mira Milavec. "Včasih ni noči brez siren, dronov in raket," pripoveduje. "Ljudje so utrujeni. Psihološka pomoč postaja nuja." V Žitomirju socialna kuhinja dnevno pripravi 500 toplih obrokov – več kot 11.000 na mesec. "Ko vidimo utrujene ljudi, ki se po obroku nasmehnejo," pravi kuharica Marija Lesjuk, "vemo, zakaj delamo."

V občini Medžibiš je deset rejniških otrok dobilo nov dom – toplo, varno in energijsko učinkovito hišo, ki je nastala s pomočjo Slovencev. Montažno hišo je zgradilo podjetje Riko, pobudo pa sta sprožila POP TV in ZPM. Skupaj smo zbrali 300.000 evrov, preostanek je prispevalo slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. "Najpomembneje je, da tu občutimo mir," pravi 12-letna Sofija. Hiša ima tudi zaklonišče, igrišče in vse, kar otroci potrebujejo za vsaj delno normalno otroštvo. "To niso le stene in streha," poudarja guverner regije Sergij Turin, "pomeni mirno, varno življenje, razvoj za otroke in podporo družinskim oblikam vzgoje."

Slovenija Ukrajini zagotavlja medicinsko opremo, rehabilitacijo za žrtve vojne, sofinancira delovanje socialnih kuhinj ter pomaga pri zagotavljanju nujnih virov energije, ki so ključni za preživetje v prihajajočih zimskih mesecih. Gre za pomoč, ki presega politične geste – za dejanja, ki neposredno vplivajo na življenja ljudi, ki so ostali brez doma, zdravja ali najosnovnejših sredstev za dostojno življenje.

"Za Slovenijo pravijo, da je majhna, ampak ima ogromno srce," poudarja ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon. "In ljudje so izjemno hvaležni za solidarnost." Njen stavek dobro povzema občutek, ki ga v ukrajinskih skupnostih pogosto izpostavljajo humanitarni delavci: da v času, ko se velik del sveta ukvarja s političnimi kalkulacijami, Slovenija ostaja med tistimi državami, ki svojo podporo meri skozi človečnost in konkretne ukrepe.

Skoraj štiri leta po invaziji je Ukrajina utrujena. A še vedno stoji. Še vedno upa. "Nimamo elektrike, nimamo hrane, nimamo zdravil, ničesar," joka starejša gospa. "A še vedno smo tu." "Vsak dan pričakujemo konec vojne," pravi Jevgenija. "A realnost je drugačna." Kljub temu med ruševinami raste novo življenje: rehabilitacijski centri, šole, provizorične tovarne, domovi za otroke. Med tistimi, ki pomagajo znova sestavljati mozaik upanja, je tudi slovenski podpis. In ko ob koncu snemanja deklica iz novega rejniškega doma pomaha skozi vrata, njen pogled nosi sporočilo: še vedno smo tukaj. Še vedno verjamemo.