Čustveni zgodbi Ukrajink: 'Na smrt me je strah, da bi Rusija zmagala'

Pred letom dni se je življenje v Ukrajini ustavilo, svet pa je prestrelila vest: "Rusija je napadla Ukrajino." Novica, o kateri se je sicer ugibalo že več tednov prej, je v zgodnjih jutranjih urah 24. februarja postala resnična. In s seboj je prinesla prizore iz tistih najhujših nočnih mor. "Ali sem verjela, da bo do vojne prišlo? Ne, nikoli si nisem mislila, da nas bodo dejansko napadli," mi je priznala Ukrajinka Inna Biliaeva, ki je z otrokoma v Slovenijo pribežala kmalu po začetku vojne.

Tu pa je tudi 29-letna igralka Kateryna Doronina, ki je v Slovenijo prišla le nekaj tednov za Inno. "Najprej je eksplodiralo enkrat. Takrat se niti ne odzoveš, ne veš, kaj se dogaja. Ko je udarilo drugič, je udaril šok, ki te ohromi," se spominja. To so bili trenutki, ki te prej kot na resnično življenje spomnijo na prizore na srebrnih ekranih. "Ko na junaka v filmu kričiš: 'Zakaj stojiš?! Premakni se!' A seveda se ne moreš premakniti. Šok te ima v primežu."

Trije dnevi in 'torba za pobeg'

Obema sogovornicama, tako kot seveda tudi vsem ostalim Ukrajincem, se je življenje takrat ustavilo. A to je bil le občutek, dogodki so se namreč odvijali zelo hitro, časa za predah ni bilo. Obe sta se namreč nahajali prav na prvih bojnih frontah. Inna v Harkovu, Kateryna v Kijevu. Ruska vojska je iz Belorusije prodirala proti ukrajinski prestolnici, z ruskega Belgoroda pa proti Harkovu.

"Dan pred tem sem imela nek čuden občutek. Nisem pomislila, da bi se lahko začela vojna, a vseeno sem zvečer spakirala torbo z najnujnejšimi potrebščinami – toaleto, oblekami," se spominja. A udarilo je prav tisto noč. Upanje, da gre le za hudo prometno nesrečo, ki se je zgodila na ulici pred hišo, se je kmalu spremenilo v najhujšo nočno moro. Ta pa je bila njena realnost. Zatočišče zanjo, njeno družino in hišne ljubljenčke je takrat postala klet hiše. "Seveda tam nismo bili varni, še pod tuš si nisem upala. A po več dneh ugotoviš, da je tudi to treba," pove.

Trije dnevi. To je bil čas, ki ji ga je brat namenil, da se odloči, če želi ostati ali pobegniti. Kljub temu, da si je sprva želela ostati z ostalo družino, je bila nevarnost prevelika. Odločila se je, da odide. S svakinjo Masho sta tako v avtomobil spravili najnujnejše potrebščine in tri pse ter se odpravili na zahod Ukrajine, v mesto Ternopil. Na poti je sledil nov šok. Njen brat jima je namreč sporočil, da se bo pridružil ukrajinski vojski. "Nima vojaških izkušenj. Je 33-letni filmski producent. A začutil je, da mora pomagati državi," je dejala Kateryna.

Brat pa ju je ob tem postavil pred še eno odločitev – v treh dneh sta morali izbrati državo, v katero bosta pobegnili. Katerynina starša sta se odločila, da Ukrajine ne bosta zapustila. "Delček njunega srca bi namreč vedno ostal s sinom v Ukrajini. Zato sta ostala," je povedala sogovornica. Se je pa njena mama spomnila na sestrično v Sloveniji, ki je ob klicu takoj priskočila na pomoč. Ciljna destinacija je bila zapečatena.

Podobna je tudi Innina zgodba, ki je z družino vojno pričakala na drugi fronti, v Harkovu. Tiste dni pred začetkom vojne so prejeli veliko nasprotujočih si informacij. Vedeli so namreč, da se ruske sile približujejo, a ukrajinske oblasti so jim sporočale, da je vse pod nadzorom, da jim ni treba skrbeti za nič. Edini nasvet, ki so ga dobili, je bil, naj si za vsak slučaj pripravijo "torbo za pobeg".

"Prva dva tedna, ko smo bili še doma, nismo mogli verjeti, da lahko vojna traja tako dolgo. Vsak dan smo pričakovali novico, da je vojna končana. Vendar ni bila," se spominja Inna, ki pravi, da so bili tiste prve dni popolnoma odrezani od sveta. Internetne povezave so bile namreč prekinjene, zato informacije do njih niso prihajale. "Nismo vedeli, kaj se dogaja. Sedeli smo v stanovanju, nad sabo smo lahko slišali prelete vojaških letal, slišali smo tudi eksplozije, bombardiranje. Vendar pa nismo vedeli, kakšne načrte ima naša vlada, kaj sporoča, kaj se dogaja. Bili smo izolirani."

Čeprav doma sprva niso nameravali zapustiti, jim drugega kot beg ni preostalo: "Morali smo oditi. Odločitev je bila sprva impulzivna – otroke sva morala spraviti na varno." Njuno življenje v Harkovu je bilo namreč ogroženo, z možem pa sta jima želela zagotoviti tudi zdravstveno oskrbo in šolanje. Najprej so odšli v osrčje Ukrajine, nato pa se je Inna z otrokoma marca lani odpravila k sestri v Slovenijo. "Tu smo imeli nekoga, h komur smo lahko prišli," je pojasnila.

Vojna, ki je ljudem vzela prihodnost. 'Ne načrtujem več, že jutri se lahko vse spremeni'

"Mislili smo, da se bomo vrnili v dveh tednih. A to se ni zgodilo. Nato smo upali, da se bomo domov lahko vrnili spomladi, a tudi to se ni zgodilo. Danes smo še vedno tukaj," pripoveduje Inna, ki je Sloveniji hvaležna za pomoč. "Ni bila vaša dolžnost, da pomagate, a ste. In zato smo vam neizmerno hvaležni," je dejala. To je občutila na različne načine: Slovenija jim zagotavlja bivališče, zdravstveno oskrbo, finančno pomoč, otrokoma pa tudi izobraževalne inštitucije. Najmlajša obiskuje vrtec, starejši sin pa osmi razred osnovne šole. 

"Sina sem zelo hitro vpisala v šolo. Bil je otožen, doma ni počel ničesar." Bila je zaskrbljena, saj ni vedela, če je vpis v šolo sploh mogoč. "Nihče ni vedel, kaj početi z nami, bala sem se, da me bodo zavrnili. Vendar se to ni zgodilo," je povedala. Svetovalec v šoli je pripravil vso dokumentacijo in jo Inni pomagal izpolniti. Šola pa ni jim ni pomagala le pri birokratskih zadevah: "Po svojih najboljših močeh so se potrudili, da bi bil sin v šoli sprejet, da se je lažje vključil v novo okolje." Profesionalnost zaposlenih jo je navdušila, prav tako tudi v vrtcu.

Njena sestra je po začetku vojne v hišo poleg njih sprejela še dve drugi ukrajinski družini. "Potem pa se je sestra z družino odselila ter nam in še drugima dvema družinama prepustila hišo. Skupaj jo lahko plačujemo," je povedala.

Tudi Kateryna in Masha sta se zatekli k sestrični, ki je zanju obnovila mansardo. Pred tem je bila v njej samo krama, nato pa so mansardo očistili, jo prepleskali in zagotovili najosnovnejše stvari. "Ni bilo veliko, a bilo je dovolj. Nato so nam na pomoč priskočili tudi sosedje. Ti so nam ponudili vse, kar so lahko darovali. Zdaj imava kavč, imava kuhinjo, vse, kar bi lahko potrebovali," je dejala. Prav zato imajo Slovenci prav posebno mesto v njenem srcu, je poudarila.

Slovenija jim je tu omogočila nadaljevanje življenja. A 29-letnica ne ve, kaj jo čaka v prihodnosti: "Ne vem, ali se bom po koncu vojne vrnila ali bom ostala. Ne načrtujem več prihodnosti. Vojna je dokazala, da se lahko že jutri vse spremeni." Pred ruskim napadom je bila igralka. Igrala je tako v filmih kot v gledališčih. "V Sloveniji tega seveda ne morem. Čeprav se intenzivno učim slovenščine, trenutno sem na zahtevnosti A2, pa sem še daleč od tega, da bi se lahko z igralstvom ukvarjala tudi tu," je povedala.

A to še ne pomeni, da je brez službe. Hvaležna je za vso pomoč, tudi finančno: "Vendar pa jo gotovo kdo potrebuje bolj od mene. Jaz pa imam dve roki in dve nogi, denar lahko zaslužim sama." S pomočjo zavoda za zaposlovanje in Slovenske filantropije je tako odprla s. p., prek katerega zdaj dela pri Glovu. Slovenija je namreč za begunce iz Ukrajine naredila izjemo, s. p. so lahko odprli, četudi v Sloveniji še niso živeli eno leto. "Prvi povedi, ki sem ju znala izgovoriti v popolni slovenščini, sta bili: 'Živijo, tu Kateryna iz Glova. Čez minutko sem pri vas,'" je zrecitirala.

'Vojno moramo zaključiti s piko, ne vejico'

A čeprav sta uspeli pobegniti, je delček njiju za vedno ostal v Ukrajini. S svojimi bližjimi, ki sta jih pustili za seboj, neprestano ohranjata stik. Misel na to, da se trenutno nahajajo v središču vojne vihre, je obema v oči priklicala solze. Kateryna se je septembra za kratek čas vrnila v Ukrajino, kjer je videla svojo družino. Nato se je morala spet posloviti. "To vojno moramo zmagati. Rusi so nas zatirali vse življenje. Mi imamo srce, mi imamo spoštovanje do drugih," je dejala, njene misli še vedno pri družini.

Ne razume, zakaj bi kdo napadel drugo državo, a jasna je, da Ukrajina te vojne ne sme izgubiti. "Če jih ne premagamo, bodo terjali le še več in več. Njihova naslednja tarča bi lahko bila tudi kakšna druga država. Vojno moramo zaključiti s piko, ne vejico," je poudarila. Upa, da se bo vojna čim prej končala. Moli, da bodo za to dovolj močni. "Edina želja, ki jo trenutno imam, je, da moja družina preživi. Nič drugega ni bolj pomembnega od tega," je dodala.

Tudi Inna se je lani z otrokoma za kratek čas vrnila v Ukrajino, kjer je po mesecih znova videla svojega moža, otroka pa očeta. In tudi zanje je bilo slovo težko. Spomin na ta trenutek orosi tudi njene oči. "Najtežji trenutek takrat je bila vrnitev v Slovenijo. Otroka sta jokala, očeta nista želela pustiti za seboj," je priznala. Sin jo zdaj neprestano sprašuje, kdaj se bodo vrnili. "Ne vem, kaj naj mu rečem. Ne vem, kdaj bomo lahko odšli domov, kdaj bo lahko znova videl očeta. Če ga seveda sploh bo še kdaj videl. Tega me je najbolj strah," mi je priznala med solzami. Njen mož je trenutno prav v Harkovu, kjer tudi dela, zato je v neprestani nevarnosti.

Z njim je v kontaktu dnevno, informacije prejema neposredno od njega. Na mobilnem telefonu ima naloženo tudi aplikacijo, ki prebivalce obvesti o zračnem napadu. V Ukrajini pa je še vedno tudi njen oče, ki je, kot mi je zaupala, v času prejšnje ureditve služil skupni ruski vojski. Zdaj je upokojen, a zaradi vojne je popolnoma skrušen. "Čeprav smo morali zapustiti stanovanje v Harkovu, vsaj vemo, da naš dom še vedno stoji. Njegovo stanovanje, ki je bilo od nas oddaljeno le nekaj ulic, pa je bilo v bombnem napadu popolnoma uničeno. To ga je resnično prizadelo, celotno življenje je namreč delal za njihovo vlado, zdaj, ko je upokojen, pa nima ničesar več. Ostal je celo brez doma," je opisala žalost svojega očeta, ki se zaradi dejanj Rusije počuti izdanega.

A čeprav je Inna na varnem, seveda ni lahko niti njej. "Trenutno združujem dve funkciji – očeta in mame. Res je težko, sploh ker je sin v najstniških letih," je povedala. Občutek ima, kot da sedi na dveh stolih: "Deloma sem tu z otroki, deloma pa v Ukrajini z možem. Občutek je, kot da bi lebdela, na nič se ne morem opreti, ničesar ne morem predvideti ali načrtovati." V Sloveniji trenutno dela kot prostovoljka. Ker ji je Slovenija dala toliko, ima namreč zdaj željo, da to dobroto povrne. "Zato sem se pridružila prostovoljcem in Slovenski filantropiji. Ukrajincem ob tem pomagam tudi psihološko," je dejala. Sama se namreč izobražuje tudi na tem področju.

Največji strah? Zmaga Rusije in poguba Ukrajine

Želje in upi obeh sogovornic se vrtijo okoli njune domovine in družin. Bom tu še dodatno leto? Si poiščem službo? To so vprašanja, ki si jih Inna postavlja vsak dan. Upa sicer, da bo vojne kmalu konec in da se bo lahko vrnila domov. A vojna jih je spremenila. V Rusiji imajo sorodnike, s katerimi so v prvih tednih po napadu ostali v stiku. "Ko smo jim povedali, da nas Rusija napada, da nas bombardira, da se skrivamo v kleti in da nas je strah, so nam dejali, naj počakamo, saj da nas bo Rusija kmalu rešila. Nad njihovimi besedami sem bila zaprepadena. Ni nas treba rešiti. Želimo, da nas pustijo pri miru," je jasna.

Čeprav je bila nad mišljenjem sorodnikov šokirana, pa meni, da gre tu le za njihov obrambni mehanizem: "Ničesar ne morejo narediti, zato si pred resnico zatiskajo oči, prepričajo se, da gre za laž."  Zaveda se, da gre tu za nekatere politične konflikte, "da si želi Rusija znova vzpostaviti Sovjetsko zvezo, Ukrajina pa se želi priključiti Evropski uniji". Vendar pa je ob tem prepričana, da imajo kot država pravico, da zasledujejo svoje cilje, četudi se Rusija z njimi ne strinja.

Podobno občutke deli tudi Kateryna. "Rusi trdijo, da so naši veliki bratje. Ampak niso. Niti del naše družine niso," je poudarila. Ter da je edina stvar, ki si jo Ukrajina želi od Rusije, to, da jih pustijo pri miru. "Ne potrebujemo pomoči. Samo odidite in nas pustite živeti."

Obe sta ob tem jasni - Ukrajina mora v tej vojni zmagati. "Eden od naših največjih strahov je, da bi to vojno lahko izgubili. Na smrt me je strah, da bi Rusija zmagala. V tem primeru bomo morali dokončno zapustiti naše domove in življenje v Ukrajini, ali pa se tam soočiti z Rusi. To je najhujši možen scenarij, ki si ga nihče ne želi," je povedala Inna.

Ne ve, kaj bi se zgodilo v primeru zmage Rusije, tega scenarija jo je na smrt strah. Če zmaga Ukrajina, pa je načrt jasen – vrnili se bodo in obnovili svoja življenja. "Začeli bomo znova, a cilj je jasen. Načrtujem, da se bom vrnila in resnično upam, da bom lahko Slovence povabila v mirno Ukrajino. Pri nas ste vedno dobrodošli," je še dejala.