Srditi boji se še naprej odvijajo okoli Bahmuta, ki ga ruske sile skušajo zavzeti, v Hersonu, kjer prav tako ne mine dan brez ruskega obstreljevanja, pa je dan preživel naš posebni poročevalec Jure Tepina.
Cesta v Herson je prazna, velja stroga prepoved snemanja vsake barikade, nadzorne točke. Za 60 kilometrov sta potrebni dobri dve uri. "Za vstop v Herson potebujemo dovoljene lokalnih oblasti, neprobojno opremo, čelade in seveda potrebno spremstvo," pripoveduje Tepina.
V mestu se sicer slišijo eksplozije, a neposredne nevarnosti ni.
"In tako počasi vstopamo v mesto Herson, ki je bilo pod rusko okupacijo 255 dni. Veliko je skorajda kot Ljubljana. Od 280.000 prebivlacev pred vojno, jih še vedno nekaj tisoč živi v ruševinah," pojsanjuje Tepina.
Rusi so na drugi strani Dnipra, eksplozije pa na ukrajinski strani Antonivke, vasi pet kilometrov severneje. Najbolj je dejavna artilerija, včasih jo zamenja protizračna obramba, ki išče drone.
"Ulice Hersona so tihe in prazne. Le kakšne lokalne sprehajalce lahko vidimo. Regija Herson se je vse skozi upirala ruski okupaciji. Nedaleč stan od tule smo lahko videli posnetke, kako je na začetku invazije ukrajinska babuška dala pest semen sončnice ruskemu vojaku in dejala, da bo vsaj za tabo ostalo nekaj lepega," se spominja Tepina.
Takšnih posnetkov je bilo v času okupacije nešteto, neustrašnost Ukrajincev pa legendarna. Prebivalka Tatiana je bila z možem tu ves čas okupacije. Na telefonu kaže, kako so zažgali bencinsko črpalko, da je ne bi uporabili Rusi: "Ko so naši prišli 11., je bilo lahko. Nismo verjeli do zadnjega, dokler nismo šli v center in se prepričali. Lasje so se mi naježili," se spominja.
Na trgu so se Ukrajinci zbrali, ko so protestirali v obraz ruskim okupatorjem, zbrali pa so se tudi, ko je bila osvoboditev. A danes je ta svoboda še zmeraj v zvoku grmenja.
Na trgu svobode je edini odprti supermarket. Police so po večini prazne, na tržnici le dve ženici prodajata sadje: "Vzemite hruške, sladke in dobre so."
Zaloge prihajajo le enkrat na mesec, saj kupcev ni. Oksana je med okupacijo delala kot prostovoljka. Rusi so ji življenje obrnili na glavo. "Če ste brali Orvelovo knjigo 1984, tako je bilo, zlomiti so nas želeli," pripoveduje.
Vseskozi med pogovorom grmi artilerjija, včasih tudi bližje. "Ne bojte se, ne bojte se," miri našo novinarsko ekipo Oksana.
To so ljudje, ki jih vojna najbolj prizedane. Ljudje, ki nas ne pustijo na varno brez darila. Domače marmelade, z napisom izdelano med okupacijo. Ljudje, ki zaradi vojne nimajo ničesar, dali pa bi vse.
V Bahmutu pa medtem žal vse kaže, da se bodo morali Ukrajinci odločili ali ga še braniti ali ne. Rusi so namreč napredovali, zavzeli nekaj vasi na jugu in severu - in sedaj kaže, da bodo Ukrajince v Bahmutu obkrožili.
Izvajajo klasično vojaško operacijo klešč, kjer bodo imeli potem Ukrajinci le še eno malo cesto, skozi katero bi se lahko umaknili. Tam pa bi lahko bila ruska artilerija res smrtonosna. Pričakuje se, da bi lahko torej Bahmut - že kmalu padel.
