Deseti dan po začetku vojne, ki jo je obeležil eksodus prebivalcev, je nekdanji pripadnik Enote za specialno delovanje Luka Zorenč s paketi humanitarne pomoči pred enim letom prispel v Lvov in se z znanjem bolničarja pridružil še zdravnikom Rdečega križa.
"Skrbeli smo za 30 tisoč ljudi, ki so prišli na železniško postajo, se drli, da bi šli na evakuacijske vlake. Stare mame ti v rokah omedlevajo, otroci jokajo. Čisto vsi prezebli, dehidrirani."
Po kaosu, ki je spremljal začetek vojne, se je v Lvov in Kijev vrnila normalnost. Zdaj, leto dni po sproženi invaziji, so se ljudje prilagodili na policijsko uro, navadili na sirene za nevarnost. Enako je blizu frontne linije.
"V Hersonu, kjer smo bili, si bil lahko na eni ulici, seveda z ustrezno zaščitno opremo. Si sedel na kavi, v daljavi pa je donelo od artilerijskega ognja, protizračne obrambe. Ampak si lahko pil kavo, videl si ljudi, ki sprehajajo svoje pse, gredo normalno po nakupih, iskat vodo, ker je oskrba z vodo otežena."
A samo par ulic stran, kakšnih 500 metrov bližje liniji, kjer so Rusi, razlaga, je to isto mesto – mesto duhov. Ljudje dobro vedo, kaj se dogaja v njihovih soseskah.
"Mi smo na eni glavni ulici morali vedno iti 120, 130 km/h, znotraj mesta, zgolj zato, ker stalno raketirajo."
Kaj pa mir, konec vojne? Če so vojno v Ukrajini, kot opozarja Luka, od začetka spremljale napačne domneve o njenem začetku, koncu, dobavi orožja, je nekaj gotovo: "Ta vojna se bo končala za veliko mizo, ljudje bodo morali sprejeti kakšen kompromis. Kompromis glede geografije bodo morali narediti eni in drugi."
Za zdaj ne Zelenski, ne Putin, ne Evropa ali ZDA ne odstopajo od svojih stališč, zato konca smrti, konca tragedije še zdaleč ni na vidiku.
