Premraženi ljudje v Ukrajini in vojaki, ki niso le vojaki

Andrij Taran je upokojeni 68-letni generalpodpolkovnik. V vojski je bil praktično vse življenje. Najprej je 20 let preživel v vrstah oboroženih sil nekdanje Sovjetske zveze, nato še 26 let kot pripadnik ukrajinske vojske. Bil je tudi obrambni minister, nato pa ga je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski maja letos imenoval za veleposlanika v Sloveniji.

Dan ukrajinskih oboroženih sil si je zato želel zaznamovati s posebno noto. Domislil se je fotografske razstave z naslovom Oborožene sile Ukrajine – junaški boj za svobodo in demokracijo.  

Pripravljali so jo približno tri tedne. "Izbrali smo različne prizore s frontne črte. 30 podob prikazuje različne lokacije v različnih obdobjih in paleto čustev. Rdeča nit pa je pokazati človeški obraz naših borcev. To niso le vojaki, ampak so tudi možje, očetje in sinovi. Imajo čustva, upanje in sanje," pojasni. Na nobeni izmed izbranih fotografij pa ni krvi ali trupel: "V Ukrajini imamo dovolj krvi in trpljenja. Tukaj smo želeli Sloveniji in mednarodnim partnerjem pokazati naš pogum, močno voljo, visoko raven morale in zaupanje v zmago," pojasni podsekretar na ukrajinskem veleposlaništvu Bogdan Toroptsev, ki je vojaško uniformo štiri leta oblačil tudi sam.

Prihaja namreč iz Luganska, ki se je že leta 2014 znašel v središču spopadov med ukrajinskimi silami in proruskimi separatisti.  

Na odprtje razstave v Hiši EU so povabili tudi slovenski vojaški vrh, torkove opoldanske slovenske vojske sta se tako udeležila tudi načelnik Generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš in sekretar na obrambnem ministrstvu Damir Črnčec. "Ne branimo le sebe, pač pa tudi demokracijo, vrednote, svobodo izbire, svobodo življenja, Evropo, njen varnostni sistem," se je Taran zahvalil za vso mednarodno pomoč.  

Na stenah tako visijo slike ukrajinskih vojakov, ujetih v različnih utrinkih. "Sanja o domu in družini," je zapisano pod fotografijo spečega vojaka v Severodonecku. Drug v objemu stiska svojo nevesto, ki je prepotovala 700 kilometrov, da bi se z njim poročila na frotni črti. Tretji ljubeče stiska psička, četrti dviguje roke proti dronu na nebu. Na peti sliki vojaška reševalka teče na pomoč na bojišču. Ovekovečeno je tudi zadnje slovo, pa odlikovanja osvoboditeljem Hersona.  

Same so na toplem, njihovi najbližji ne

Olga stoji pred sliko vojaka, ki pomaga pri evakuaciji starejše gospe iz vasi pri Mariupolu. Svoj dom v Kijevu je kmalu po začetku ruske invazije zapustila tudi sama. "Ko se je začelo bombardiranje, je bilo zelo glasno. Včasih se je naša stavba vsa stresla. Sprva smo mislili, da se bo vse skupaj kmalu končalo, ampak se ni. 13-letna hčerka se je vsega tega zelo bala, zato sva se odločili, da odideva," opisuje, kako se je začela njena pot v Slovenijo.

Iz vojnega območja so jima pomagali v okviru projekta Music for the future (Glasba za prihodnost). Najprej sta se vkrcali na vlak proti Madžarski: "Potovanje je bilo zelo težavno. Vlak iz Lvova je bil zelo nagneten, nismo se mogli premikati. Otroci so spali na kovčkih in torbah na prehodu," se spominja.

Pot so begunci v okviru omenjenega projekta v Ljubljano nadaljevali z avtobusom. Dom so jim poiskali v Semenišču, zanje skrbijo semeniščniki. Kot pravi Olga, jih je tam 21, devet družin in še eno dekle, otroci zdaj obiskujejo glasbeno šolo. "Zdaj smo dobro, kolikor je to v teh okoliščinah sploh mogoče," pove, da so lahko srečni že zato, ker so vsaj na varnem in toplem, hvaležna pa je tudi, kako lepo so jih ljudje v Sloveniji sprejeli.

Na istem avtobusu sta bili tudi Irina in Tatjana, ki sta skupaj z otroki pribežali iz premestja Harkova. Tudi njuna moža sta ostala v domovini. Irinin je fakultetni profesor in vodi tam študij na daljavo, Tatjanin je glasbenik.

"Tudi moj mož je ostal v Kijevu, njegovi starši so prav tako tam. Moj brat se je vrnil v Irpin," Olga spomni na kijevsko predmestje, ki je na začetku invazije veliko pretrpelo. "Ljudje se skušajo čim bolj vrniti k normalnemu življenju, kjer je to mogoče. Ampak težko je, ker se nikoli ne ve, kje bodo novi napadi," pove.

Za lajšanje trpljenja v mrzli zimi

Vsak dan začnejo s pregledom novic o dogajanju v Ukrajini. Uporabljajo družbeno omrežje Telgram, v stiku pa so tudi s svojimi sorodniki, ki so ostali tam. "Ravno ta teden so nam sporočili, da je že 10 stopinj pol lediščem, ker so novi napadi uničili toliko infrastrukture, pa je brez elektrike in ogrevanja res zelo težko," Olga zmajuje z glavo.

Kakšne so potrebe Ukrajincev ob mrzli zimi, ki se neusmiljeno plazi v deželo, dobro vesta častna konzula Ukrajine v Sloveniji. Sandi Brezovnik, ki je v Ukrajini med letoma 1996 in 2018 poslovno preživel več kot 20 let, je vsak dan na zvezi s partnerji in prijatelji, s katerimi je tam stkal vezi. Ukrajinskim beguncem pa je odprl tudi svoja vrata: "V lasti imam hotel, ki sem ga po 24. februarju delno izpraznil in sem tja namestil begunce. Nekateri so v moji hiši, drugi pri starših, tretji pri prijateljih," opiše gesto, ki jo vidi kot svojo moralno dolžnost in obveznost.

"V našem podjetju smo nekaj pisarniških prostorov preuredili v sobe in zdaj imamo tam nastanjenih 25 beguncev, predvsem žensk in otrok," pove tudi Robert Hudournik, ki je bil leta 2019 imenovan za častnega konzula Ukrajine v Republiki Sloveniji za vzhodni del države s sedežem v Velenju.

V Ukrajini, predvsem v regijah Kijeva in Žitomirja, pa še vedno ostajajo družine njihovih zaposlenih, prijateljev in poslovnih partnerjev: "To je mreža, prek katere skušamo pomagati. Nimamo uradnega zbirnega centra, ampak ves čas sami zbiramo na sedežu konzulata in nato tudi vozimo tja pakete." 

Tudi sam odhaja tja prihodnji teden: "Projekti trenutno stojijo, ampak se pogovarjamo, da jih bomo po novem letu nadaljevali. Oni morajo živeti naprej. Začeti morajo delati in zdaj so vsi pripravljeni, ne glede na tveganje. Morajo delati, treba je plačevati hrano, preživeti morajo," zaključi.

Ob koncu slovesnosti je vsakega udeleženca pričakala tudi darilna vrečka, v kateri sta bili steklenica in pločevinka v Ukrajini izdelanega kraft piva: "Eno lahko odprete kadar koli, drugo pa šele ob zmagi," se je glasilo simbolično navodilo.