Irpin in Borodjanka leto dni po grozodejstvih: Nikoli več ne bo, kot je bilo

V Kijevu so odpovedali vrsto prireditev, ki so jih nameravali izvesti ob prvi obletnici ruske agresije na Ukrajino, poroča Tepina in pojasnjuje, da se bojijo, da bi se zgodilo kaj tragičnega. "Da bi priletela tudi kakšna raketa, morda celo na kakšno šolo, zato so odpovedali tudi pouk, ukrajinski šolarji tako naslednjih nekaj dni ostajajo doma," je povedal.

Jutranje sirene so odmevale po celotni Ukrajini, tudi po Irpinu, vendar so se jih prebivalci že tako navadili, da skoraj nihče ni odšel v bunkerje, še pravi Tepina. Si pa je naša ekipa danes ogledala tudi grafite britanskega uličnega umetnika Banksyja. Sicer pa se Ukrajinci veselijo tudi prvega polnega koncerta tuje skupine, ki bo 31. marca v Kijevu. "Lahko so že pozdravili irsko skupino U2, ki je igrala na podzemni železnici, prvi polni koncert pa naj bi odigrala slovenska skupina Laibach. Ukrajinci, s katerimi smo govorili o tem, so navdušeni," je povedal. 

Obiskali so tudi vsa severna predmestja, ki zaradi nevarnosti pred enim letom niso bila dostopna. Na mostu pri Irpinu je še vedno videti improviziran prehod, čez katerega so se lahko prebivalci evakuirali iz smeri Buče. Mimo Irpina so odšli proti Kijevu. 

Hostomel, Buča, Irpin in Borodjanka so postali simboli vojnih grozot

Pot na sever, epicenter ruske ofenzive pred letom dni, pelje mimo razrušenih zgradb predmestja, požganih streh in celih hiš. Buldožerji obnavljajo in čistijo posledice, ki se jih ne da skriti. Hostomel, Buča, Irpin in Borodjanka so postali simboli vojnih grozot. 

Mesto Borodjanka je bilo pred vojno polno življenja, a se je življenje tam ustavilo. Pred vojno je tam živelo več kot 10.000 ljudi, več kot 200 jih je umrlo. "Videti je le ostanke uničenja in razrušenja," poroča Tepina. Ruska vojska v prvih tednih ni izbirala ne načina ne cilja. Civilisti so bili lahka tarča. "Prišli so tanki, odšla sem na ulico in vedela, da vse gori. Vse se je rušilo. Samo gledala sem, nisem se mogla vrniti na delo. Bil je prvi marčevski dan," je povedala Tatjana, prebivalka Borodjanke.

V prvih mesecih po začetku invazije smo poslušali o hudih bojih severno od Kijeva. Življenja so bila prekinjena, zaustavljena, končana. Toda ni vse zgorelo, še danes na kraju vojnega zločina najdemo požgane igrače, karte, CD-je ...

"Živela sem v tretjem nadstropju za vojaškim komisariatom 306. Vse je razneslo, odneslo je okna v kuhinji, spalnici in na hodniku. Streljali so s strojnicami, ogenj je zajel četrto nadstropje," je še povedala Tatjana. 

A življenje le nekaj metrov stran teče naprej. Življenje se je normaliziralo, a nikoli ne bo več, kot je bilo. Strah ostaja. "Strah nas je, da nas bodo spet napadli, ampak varujejo nas vojaki," je dodala Ljuda, prebivalka Borodjanke.

Ves ta boj za ozemlje in ideale pa pomeni popolno razrušenje. Vojna je vzela že več sto tisoč življenj, konca pa ni in ni.