'Kaj če ta vojna traja do konca naših življenj?'

"Vojne se ne začnejo z eksplozijami, začnejo se s tišino," je znamenit uvodni stavek iz dokumentarnega filma 20 dni v Mariupolu, nagrajenega z oskarjem. Ob začetku ruske invazije v Ukrajino februarja 2022 sta Mstislav Černov s kamero in fotoreporter Evgenij Maloletka iz tiskovne agencije Associated Press (AP) skoraj tri tedne iz prve roke lovila, kako se vojna sprva počasi, nato pa vse hitreje, plazi v mesto s 300.000 prebivalci na obali Azovskega morja tik ob meji z Rusijo.

Gledalci si takrat vseeno niso predstavljali, da bo vojna na vzhodu Ukrajine tako silovito razplamtela. Černov je v roke spet vzel kamero in se odpravil 200 kilometrov severneje, v regijo Bahmut, kjer so med ukrajinskimi in ruskimi silami potekali neizprosni boji za vsako ped zemlje. Ovekovečil je prebijanje skozi močno utrjen gozd do strateško pomembne vasi Andrijevka, ki so jo okupirale ruske sile.

Če se je v Mariupolu osredotočil na trpljenje civilnega prebivalstva, je tokrat svoj objektiv usmeril k ukrajinskim vojakom – kdo so, od kod prihajajo in s kakšnimi nemogočimi odločitvami se soočajo v jarkih, ko se borijo za vsak centimeter svoje zemlje.

V dokumentarec so vključeni originalni posnetki telesnih kamer, ki so jih nosili ukrajinski vojaki. Življenje v jarkih, spopadi na bojišču, napadi z droni, kri, izgube. Prepletajo se z intimnimi trenutki grenkega spoznanja. Dlje ko vojaki napredujejo skozi svojo uničeno domovino, bolj se zavedajo, da se ta vojna zanje morda nikoli ne bo končala. "Kaj če ta vojna traja do konca naših življenj?" se v dokumentarnem filmu 2000 metrov do Andrijevke vpraša utrujeni ukrajinski vojak. 

Tistim, ki o tem odločajo, se očitno ne mudi preveč. Vojna v Ukrajini traja že štiri leta.

Letos sta v Abu Dabiju že potekala dva kroga tristranskih pogajanj med ZDA, Rusijo in Ukrajino glede končanja vojne. Na njih sta se sprti strani dogovorili le o izmenjavi ujetnikov, preboja glede ključnega vprašanja ozemlja pa nista dosegli. Moskva namreč zahteva, da se ukrajinske sile umaknejo iz Donbasa, ki ga zahteva zase, čeprav ozemlja ne nadzoruje v celoti. Tovrstne zahteve so v Kijevu že večkrat zavrnili.

Prejšnji teden so se novi pogovori med ukrajinsko in rusko delegacijo začeli v Ženevi. Prebivalci obeh držav vanje ne polagajo velikih pričakovanj.

Medtem ko tisti, ki imajo v rokah vse niti, sestankujejo v ogrevanih salonih, bitke zanje v neživljenskih pogojih bijejo drugi. Spopadi niso bili nič manj intenzivni, čeprav je letošnja zima Ukrajino stisnila v neizprosen leden objem. Pravijo, da najhladnejši od začetka vojne, v harkovski regiji se je temperatura spustila pod minus 20 stopinj Celzija.

"Če nisi suh, umreš," imajo pregovor fantje v jarkih. Nizke temperature postanejo še bolj nevarne, če se izmenjujejo nad in pod lediščem. Oblačila vpijejo vodo iz odtajanega snega, ki lahko nato ponovno zmrzne, kar poveča tveganje za podhladitev. Oblačila, ki se pozimi zmočijo, ostanejo mokra, zato morajo vojaki, ki potrebujejo suhe plasti oblačil, od svojih poveljnikov ves čas zahtevati nova.

Pri takšnih temperaturah lahko ozebline zlahka nastopijo v 30 minutah, zato vojaki nenehno potrebujejo grelnike, je nečloveške razmere za Bussiness Insider prejšnji mesec opisoval narednik pehotne čete v ukrajinskem 3. armadnem korpusu, ki nosi vzdevek Nefor.

Eksperimentirali so z električnimi grelniki, vendar pa ti prinašajo tveganje – vsakogar, ki se preveč segreje, bi termovizijska kamera sovražnikovega drona lažje opazila, še posebej ker je njegova okolica v zimskih razmerah veliko hladnejša kot običajno. Te naprave prav tako porabijo veliko energije in zahtevajo vir napajanja v jarkih.

Zato se zatekajo h kemičnim grelnikom telesa, vrečkam, ki se jih vtakne pod uniformo. Eden običajno traja šest do osem ur, kar pomeni, da vojak potrebuje vsaj tri grelnike na dan.

Imajo 20 prenosnih baterijskih generatorjev, vendar to ni dovolj za pokrivanje vseh položajev na prvi bojni črti. Potrebni so za napajanje zaslonov in radijskih naprav. Skoraj vsi vojaki namesto tega uporabljajo osebne prenosne baterije, da lahko polnijo svoje telefone. Take, kot se kupijo v navadni trgovini, s priključki tipa C ali USB.

Tudi strelno orožje in strelivo se lahko prepojita z vodo. Vojaki, zaskrbljeni, da bi jim orožje zmrznilo, na svoje puške nanašajo mazivo, ki večinoma vsebuje motorno olje in tudi majhno količino antifriza. Najprej sprožijo strel ali dva, da se orožje segreje, nato napolnijo strelivo.

Ostra zima še dodatno obremenjuje že tako obremenjene ukrajinske čete, ki jim pogosto primanjkuje okrepitev in so izčrpane zaradi mučne narave vojne.

Že tako preprosta naloga, kot je uporaba improvizirane kopalnice v jarkih, je stresna, saj vojaka, medtem ko nosi več plasti oblačil, neprebojni jopič in vojaško opremo, ogrožajo še droni. 

Neforjeva četa na vsak položaj pošilja manjše skupine, po dva ali tri vojake, največ štiri, da se izognejo odkrivanju z ruskimi brezpilotnimi letalniki. Vsak vojak več ur preživi v hladnih jarkih na položajih za stražo, preden pride do počivališča, ki je za odtenek toplejše.

A prav te neudobne kopenske utrdbe igrajo ključno vlogo pri upočasnjevanju ruskih napadov na ukrajinski fronto. Jarki in bodeča žica so obrambna hrbtenica Ukrajine, ocenjuje Center za analizo evropskih politik (CEPA). Predstavlja jedro obrambne arhitekture države, ki se gradi od leta 2014, ko je na vzhodu Ukrajine zavrelo.

Ukrajinski generalštab ocenjuje skupne ruske žrtve za lanski november na približno 31.000 pripadnikov, kar je povprečno več kot 1.000 na dan. Ocene za december so dosegle 35.000, kar je bil že četrti zaporedni mesec naraščajočih izgub, ruske sile pa so v samo enem dnevu izgubile približno 1.730 vojakov.

Britanska vojaška obveščevalna služba ocenjuje, da je skupno število ruskih žrtev, vključno z ubitimi in ranjenimi, že zdavnaj preseglo milijon. Brezbrižnost Vladimirja Putina do življenj svojih vojakov ne kaže znakov popuščanja, njegov režim je pripravljen tolerirati velikanske izgube za tisto, kar smatra za večjo nagrado, piše CEPA.

Ukrajinska obramba vzdolž frontne linije utrdbe združuje z vztrajnim nadzorom z droni. Ko ruske čete zapustijo kritje, jih običajno v nekaj minutah odkrijejo in napadejo, odprt prostor postane polje smrti.

Kjer so ukrajinske čete dobro vkopane, so pravočasno zgrajene dovršene utrdbe omogočile, da so povzročile velike izgube ruskim enotam, tudi ko so se soočale s številčno premočjo, se je pohvalil general Oleksandr Sirski, vrhovni poveljnik ukrajinskih oboroženih sil. 

V ukrajinskem vojaškem načrtovanju ti zgrajeni koridorji delujejo kot tako imenovani "žepi za ubijanje" – majhna, omejena območja, kjer je mogoče sovražnikove enote uničiti z brezpilotnimi letali, topništvom in oddaljenim ognjem, ne da bi pri tem izpostavili obrambno pehoto. Namesto velikih, statičnih oporišč se ukrajinske enote zanašajo na majhne, skrite položaje pod zemljo ali v obronkih gozdov. Velik del te obrambne infrastrukture je skrit, najučinkovitejše ukrajinske utrdbe so redko vidne na satelitskih posnetkih.

"Gradnja ustreznega bunkerja za pehotni vod brez bagra traja dva tedna in terja osem ljudi," je zapisal Konstantin Kalinovskij, ukrajinski veteran, ki je na družbenih omrežjih zbiral sredstva za oskrbo enot na fronti z gradbeno mehanizacijo. "Z bagrom traja približno tri dni in potrebni so le trije ljudje," je dodal.

Ukrajina je po besedahobrambnega ministra Denisa Šmihala pospešila gradnjo novih obrambnih linij tudi v regiji Zaporožje. Vzdolž frontne črte bo 2100 utrdb, 3000 km protitankovskih jarkov ter tisoče kilometrov bodeče žice in drugih ovir.

Kljub vsem inženirskim naporom pa učinkovita obramba še vedno zahteva "osebo ali kopenski brezpilotni letalnik s stalnim sistemom napajanja, ki lahko opazuje dogajanje," poudarja Mikola Melnik, nekdanji častnik 47. mehanizirane brigade.

Medtem ko Ukrajina še naprej prilagaja svojo obrambo za vojno, v kateri prevladujejo brezpilotni letalniki in izčrpavanje, je vprašanje, kako dolgo lahko sistem zdrži brez zadostne človeške sile za podporo. Boljše kot so utrdbe, boljše so možnosti za Ukrajino, zaključuje CEPA.