Štiri različne ženske, mame. Vsaka s svojo zgodbo, a vsem je skupno, da jih je na pot pregnala vojna – ukrajinske mame, ki so zatočišče našle v Sloveniji. "Kaj vzeti s sabo, če greš od doma? Otroške stvari. Tople stvari, da mu ne bo mraz na poti," je pripovedovala Valentina Mazhara. "Otroci ne bi smeli videti in doživeti vojne. Kraj, kjer je vojna, ni kraj za otroke," je dejala Bogdana Filipenko. Irina Bondarenko je razmišljala: "Kot mama sem mislila le na svojo hčerko, na njeno varnost." "Svojim otrokom želiš zagotoviti varnost, nočem, da bi moji otroci slišali sirene in bombe. Želim jim, da bi mirno spali in da ne bi imeli nočnih mor," pa je bila jasna Tetiana Miziuk.
Valentina se je slovenščine naučila pred leti, skupaj je tu živela okoli deset let. V Ukrajini si je znova ustvarila dom, a zaradi strahu, da bi vojna prišla tudi v njihov kraj, je spet odšla. Toda pot z vlakom ni bila še nikoli tako težka, se spominja. "Ko se oglasi sirena za zračni napad, se vlak skoraj ustavi. Ugasnejo luči, izklopiti je treba tudi telefone in to je grozno. Najprej začne jokati en otrok, potem drugi in na koncu že vsi jočejo. To je grozno. Mislila sem, da se ne bomo izvlekli iz vlaka." Na poti je večkrat slišala otroško bolečino: "Mama, strah me je. Mama, boli me."
Boli pa tudi pogled na danes povsem uničen Harkov, razlaga Irina, ki je v iskanju varnega zavetja s hčerko vstopila v humanitarni avtobus. "Eksplozija me je zelo prestrašila. Bala sem se, da ob naslednji sireni ali eksploziji morda ne bova pravočasno stekli iz devetega nadstropja." Dodala je, da ponoči še vedno slabo spi. "Zbujam se in preverjam informacije v medijih, kaj se dogaja v domačem kraju."
Odločitev, da zapustita svoj dom, je prišla hitro, je dodala, prikimala ji je tudi Tetiana. Zanjo je to že druga vojna, je povedala. Prvo so skupaj z otroki doživeli pred osmimi leti v Donbasu. Ta je njihov dom popolnoma zradirala. "In zato tokrat z odhodom nismo odlašali. Nismo želeli čakati, da začnejo bombe padati na nas, zato smo Lvov takoj zapustili. Ne počutim se kot heroj, samo opravljam svojo vlogo mame."
Ne vem, ali se počutim pogumno, je prav tako dejala Bogdana. Pogumen je denimo moj mož, ki je ostal v Ukrajini. V solzah sta se odločala, kaj bosta storila, je pripovedovala. "Ko smo prišli v Lvov, si lahko vojno čutil na nebu. Modrine ni bilo, nad nami so se zgrinjale vojne sence."
Po več dneh iskanja je namreč kupila zadnje tri proste vozovnice, je pripovedovala. Pot jo je prav zaradi otrok pripeljala v Slovenijo. "Bilo mi je pomembno, da lahko otroka nadaljujeta glasbeno izobraževanje." Od kod pa vsa ta moč? Vse so v odgovorile le z eno besedo: otroci. Ko jih pogledaš, ti dajo moč, za katero nisi nikoli vedel, da jo imaš v sebi, so zaključile.
