Nazaj v prihodnost: strojnice 19. stoletja, puške iz '1. vojne', muzejski tank

Tako dolgotrajne, predvsem pa intenzivne vojne evropska celina ni videla že desetletja. Rusija vsakodnevno izstreli okrog 20.000 granat, na bojnih poljih pa leži na tisoče uničenih ruskih in ukrajinskih tankov, oklepnikov, tovornjakov in drugih vozil. Davek v ljudstvu in opremi je ogromen, žrtve nepredstavljive. Vojski odpirata stara sovjetska skladišča, s polic izginjajo relikvije iz 19. stoletja, iznajdljivi vojaki kombinirajo staro in novo vojaško opremo. Nekateri prizori spominjajo in opominjajo na neskončno in zlovešče prepletanje preteklosti s sedanjostjo. 

Arzenal modernega in tehnološko sofisticiranega orožja je v primerjavi z zalogami iz časov hladne vojne precej omejen in neprimerljivo manjši. Po statističnih podatkih se je večina vojn v zadnjih dveh stoletjih končala v treh do štirih mesecih, moderne vojne so bile v povprečju še precej krajše. Le malo verjetno je, da je katera od neposredno ali posredno vpletenih strani predvidevala, da bo vojna v Ukrajini vstopila v drugo leto in da njenega konca kljub temu ne bo na vidiku. Obe strani in vojaški strokovnjaki priznavajo, da gre za vojno izčrpavanja. Pojav zastarelih orožij na bojišču pa je le ena od posledic. 

Pred dnevi smo poročali o transportu 'Ruskega Frankensteina' na fronto. Gre za kombinacijo oklepnega amfibijskega vozila MT-LB, ki so ga v Sovjetski zvezi začeli proizvajati v petdesetih letih prejšnjega stoletja, in ladijske kupole 2M-3 z dvema 25-milimetrskima protiletalskima topovoma. Ruski viri so kasneje dodali, da gre za kupolo, ki je nabirala prah v zapečatenih skladiščih pacifiške flote.

Obe strani pojav starega orožja v rokah nasprotnika označujeta za dokaz šibkosti in obubožanosti, posest stare opreme v lastnih vrstah pa upravičujeta z uporabnostjo v aktualnih razmerah. 

Strojnice Maxim: prvak prve svetovne vojne

Na spletu se je pojavilo več posnetkov in fotografij ukrajinskih vojakov, ki uporabljajo legendarno strojnico Pulemyot Maxima 1910. Gre za orožje, katerega osnovno verzijo je leta 1884 zasnoval britansko-ameriški izumitelj Hiram Maxim. Različica, ki jo uporabljajo ukrajinski vojaki, je služila carski vojski med vojno z Japonsko med letoma 1904 in 1905 in med prvo svetovno vojno. Rusija je licenco za proizvodnjo pridobila leta 1910. Encyclopedia Britannica navaja, da je bila strojnica Maxim primarno odgovorna za to, da je bila prva svetovna vojna označena kot 'strojnična vojna'.

The Economist je poročal, da Ukrajina sicer strojnice Maxim uporablja po lastni izbiri in ne zato, ker bi ji primanjkovalo modernega orožja. Medtem ko je M1910 s težo 68 kilogramov občutno večji od večine sodobnih strojnic in ponuja veliko nižjo hitrost streljanja le 600 nabojev na minuto, ima nekaj, zaradi česar je primeren za uporabo v sodobnem vojskovanju: sistem vodnega hlajenja. Njegovi moderni nasledniki so sicer precej lažji in bolj prenosljivi, vendar neprekinjeno streljanje lahko povzroči njihovo pregrevanje, zaradi česar se cevi deformirajo, prihaja pa tudi do prezgodnjih eksplozij streliva. Cev strojnice M1910 je opremljena z medeninastim vodnim plaščem, ki mitraljezu omogoča daljše neprekinjeno streljanje. Poleg tega fiksni nosilci M1910 olajšajo ciljanje. 

Leta 2016 je takratni ukrajinski obrambni minister Stepan Poltorak avtoriziral odpečatenje zalog strojnic M1910. Ukrajinske sile jih uporabljajo vsaj od leta 2018, zlasti 92. mehanizirana pehotna brigada, še navaja časnik. Po podatkih iz leta 2012 se je v ukrajinskih skladiščih nahajalo 35.000 primerkov. Nekatere od strojnic so opremljene z modernimi elektronskimi komponentami. 

Poleg ukrajinske vojske strojnice Maxim uporabljajo tudi uporniki v Donbasu.  

T-62: vrnitev pozabljenega oklepa

Konec petdesetih let 20. stoletja je Sovjetska zveza pričela z razvojem naslednika tanka T-55. Skupno je bilo proizvedenih več kot 21.000 enot. Rusija je od Sovjetske zveze podedovala 2000 tankov, leta 2013 pa naj bi bili povsem umaknjeni, tudi iz skladišč. A se to ni zgodilo. Najprej je Rusija z njimi okrepila sirsko vojsko, nato pa so vlakovne kompozicije iz ruskih skladišč v Donetsk, Lugansk in Zaporožje lani pripeljale več teh tankov. Po neuradnih podatkih naj bi jih dekonzervirali kar 600. Sovjetska zveza je tank nehala proizvajati leta 1975, nikoli pa ni povsem nadomestil tanka T-55.

T-62 ima sicer nekoliko debelejši oklep od predhodnika, vendar v aktualnih razmerah, tudi zaradi odsotnosti reaktivnega oklepa, predstavlja razmeroma lahko uničljivo tarčo. Njegova ognjena moč s 115-milimetrskim kalibrom sicer ni povsem zanemarljiva. Kot je mogoče opaziti na nekaterih posnetkih in fotografijah, tanka T-62 ne uporabljajo pogosto za prodore, ampak ga vkopavajo, kar seveda zmanjša njegovo ranljivost.

T-34: legendarni tank odstranili s spomeniškega podesta

V obupanih poskusih, da bi zaustavili rusko zasedbo Lisičanska, so ukrajinske enote razdrle sovjetski spomenik, na katerem so bila vgravirana imena enot, ki so osvobodile Lisičansk v drugi svetovni vojni. Tank T-34, ki so ga postavili v mestnem središču leta 1971 ob 30. obletnici napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, so Ukrajinci odstranili s podesta in ga uporabili za blokado ene od prometnic v mestu.

Prebivalci Lisičanska so kasneje dejali, da so je bil tank dejansko v delujočem stanju in da ga Ukrajinci niso zvlekli na cesto, temveč odpeljali. Po ruski aneksiji Krima leta 2014 je bil omenjeni tank dvakrat prebarvan v barve ukrajinske zastave – enkrat novembra 2015 in ponovno julija 2016. V obeh primerih so lokalne oblasti tank vedno znova prebarvale nazaj. 

MT-LB v ruski in ukrajinski prenovljeni izvedbi

Amfibijski oklepnik ruske vojske MT-LB ima tudi nekoliko lepši dodatek od omenjene "frankensteinske" verzije. Gre za ladijsko kupolo 2M-7 z dvema 14,5-milimetrskima težkima strojnicama. Kupola je bila sicer včasih nameščena na patruljnih ladjah in vlačilcih. Rdeča armada je kupole začela uporabljati leta 1945. 

En primerek so Ukrajinci zasegli ob spodleteli ruski ofenzivi na Vugledar. Pripadal je 1. ločeni motorizirani strelski brigadi ljudske republike Doneck. 

Sovjetske večnamenske amfibijske oklepnike MT-LB predelujejo tudi Ukrajinci. Pripadniki teritorialne obrambe so na oklepnik namestili 100-milimetrske protitankovske topove MT-12 in ustvarili improvizirano samovozno havbico. 

Druga verzija združuje MT-LB in 85-milimetrski poljski top D-44, prav tako sovjetske izdelave, katerega proizvodnja je bila zaustavljena leta 1953.

Havbica M101: Grmenje druge svetovne vojne

Ukrajina, ki se spoprijema z ogromno rusko premočjo v topništvu, na bojno polje postavi praktično vse, kar ji pride pod roko in kar lahko vsaj za malenkost zmanjša rusko premoč. Ukrajinci tako uporabljajo ameriške havbice M101 iz druge svetovne vojne. Ukrajini jih je dobavila Litva. 

Gre za eno najbolj prepoznavnih havbic vseh časov. Počasi so jo razvijali v dolgem premoru med svetovnima vojnama. Ob uvedbi leta 1940 (kot M2A1) je veljala za močno orožje, ki se je pogosto uporabljala na ravni bataljona. Uspešnost v severni Afriki, Pacifiku, na Kitajskem, v Italiji in zahodni Evropi je utrdila njen ugled pri ameriški vojski. Do leta 1945 jih je Rock Island Arsenal izdelal več kot 10.000, veliko jih je bilo izvoženih v članice in zaveznice Nata kot presežek. Po drugi svetovni vojni je bila havbica M2A1 preimenovana v M101. Proizvodnja se je nadaljevala do leta 1953. Ameriška vojska jih je povsem nehala uporabljati šele leta 1989.

M101 lahko izstreli različne vrste streliva, vključno z visoko eksplozivnimi, zažigalnimi, protioklepnimi, dimnimi in kemičnimi granatami, navaja spletna stran ameriške vojske. 

Mosinova puška: z njo streljajo že tretje stoletje

Mosin–Nagant je puška s petimi naboji, z zaklepnim delovanjem in notranjim nabojnikom. Uradno je znana kot M1891, v Rusiji in državah nekdanje Sovjetske zveze pa ji pravijo Mosinova puška. Razvili so jo v Ruskem carstvu med leti 1882 in 1891, vojska pa jo je le s težavo sprejela v uporabo, saj ji komisija sprva ni bila naklonjena. 

Na koncu je postala ena najbolj množično proizvedenih vojaških pušk na zaklep v zgodovini, saj so jih od leta 1891 izdelali več kot 37 milijonov. Kljub starosti jo še danes uporabljajo v različnih spopadih po vsem svetu. Uporabljali so jo Palestinci, talibani, njihovi nasprotniki Severno zavezništvo, videne so bile tudi na vojaški paradi v Venezueli pred devetimi leti. 

V Ukrajini jo v bojih uporabljajo vsaj pripadniki doneških milic, neuradno pa naj bi jih podelili tudi nekaterim mobilizirancem, ki so prispeli na ukrajinsko bojišče. Britansko ministrstvo za obrambo je zapisalo, da so bili števili ruski častniki zaskrbljeni, ker so t. i. 'mobiki' na fronto prihajali brez orožja. "Odprtokodni podatki kažejo, da so tiste puške, ki so bile izdane mobiliziranim rezervistom, stare več deset let. Mnoge so verjetno v komaj uporabnem stanju zaradi slabega skladiščenja."

Ukrajinski vojak na drugi fotografiji zgoraj uporablja strojnico Degtiareva DP-27. Lahka strojnica je v uporabo vstopila leta 1928, rožljala pa je vse od španske državljanske vojne do jugoslovanskih konfliktov ter vojne v Siriji in Ukrajini. 

Čeprav so se vojaki pogosto pritoževali, da jim strojnica povzroča preglavice, se je DP-27 vseeno držal sloves učinkovitega lahkega podpornega orožja. Čete Rdeče armade so jo poimenovale "proigrivatel" (gramofon) zaradi njenega vrtljivega nabojnika v obliki plošče. Finci so ji rekli Emma, in sicer po priljubljenem valčku. Zajete strojnice je v izdihljajih nacizma uporabljala tudi nemška milica Volkssturm.

Protiletalski top proti pehoti: ZU-23-2 in S-60

Tako ruska kot ukrajinska vojska uporabljata protiletalsko orožje za uničevanje ciljev na tleh. Precej pozornosti je požel posnetek pripadnikov Wagnerjevih plačancev, ki so v okolici Bahmuta uporabili sovjetski dvocevni 23-milimetrski protiletalski top ZU-23, ki so ga razvili v petdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Top je bil namenjen uničevanju nizkoletečih tarč do razdalje 2,5 kilometra, lahko se je uporabljal tudi proti oklepnim vozilom. Zgradili so okrog 140 tisoč primerkov topov ZU-23-2. Ukrajina je poleg sovjetskih protiletalskih topov prejela tudi finski "klon" sovjetskega orožja 23-Itk-61. 

Ruski kanali na Telegramu so nedavno objavili posnetke uporabe 57-milimetrskega protiletalskega topa S-60 za "zatiranje sovražnikovega ognja" na luganskem odseku fronte, v bližini kraja Svatovo, kjer že več mesecev potekajo srditi boji. Top so namestili na prikolico tovornjaka. Vojaki naj bi bili zadovoljni z njegovo močjo in učinkovitostjo. 

Iz skladišč JLA v roke Ukrajincev

7. decembra je vzhodno poveljstvo ukrajinskih sil objavilo posnetek pripadnikov teritorialne obrambe, ki so med vajami uporabljali trocevni 20-milimetrski protiletalski top M55, ki ga je izdelala Crvena zastava iz Kragujevca. Namenjen je bil za Jugoslovansko ljudsko armado in za izvozni trg, nameščali so ga tudi na plovila jugoslovanske vojne mornarice. Izdelali so več različnih modelov. Prvi se je začel uporabljati že leta 1955, Leta 1971 je bil dokončan prvi prototip trocevne zastave. Največji doseg za cilje v zraku je 4000 metrov, medtem ko je operativni domet proti ciljem na zemlji 2500 metrov, maksimalni pa nekaj več kot pet kilometrov.

Po poročanju vojaških blogerjev so na nekatere kose namestili kamere kitajske izdelave, ki strelcu omogočajo lažji pregled nad cilji v zraku. Zaenkrat še ni jasno, kdo je Ukrajini dobavil orožje, ruski mediji ugibajo, da je prišlo iz slovenskih, hrvaških ali pa severnomakedonskih skladišč.

Jugoslovanski protiletalski top se je pojavljal že v spopadih v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v BiH in na Hrvaškem ter tudi v zadnji vojni za Gorski Karabah med Armenijo in Azerbajdžanom. Vojska Jugoslavije je med Natovim bombardiranjem leta 1999 uporabljala improvizirano različico, na katero je bila nameščena raketa zrak-zrak kratkega dosega R-60.

Maschinenpistole (MP) 40: V  Ukrajini od 'časov Wermachta'

MP40 je nemška brzostrelka, ki se je proslavila v drugi svetovni vojni. Nekateri jo napačno imenujejo 'šmajser' po konstruktorju Hugu Schmeisserju, ki pa je sodeloval pri razvoju naslednika MP41. MP40 je bilo standardno orožje poveljnikov oddelkov in vodov v nemški vojski. Uporabljali pa so jo tudi Sovjeti in druge vojske, ki so se dokopale do nemškega orožja.

Orožje je postalo priljubljeno zaradi svoje vzdržljivosti in natančnosti. 

MP40 je sicer redni spremljevalec spominskih slovesnosti v zahodni Ukrajini, medtem ko je bil na vzhodu mitraljez večkrat viden na fronti že v spopadih med vladnimi silami in donbaškimi uporniki v letih od 2014 do 2022. Uporabljata ga obe strani. 

 PPS-43: poceni in učinkovito

PPS-43 je sovjetska brzostrelka, ki so jo zasnovali leta 1942 kot poceni orožje za množično uporabo. Kot druge sovjetske brzostrelke so tudi PPS-43 izdelane v kalibru 7,62x25 Tokarev. Poleg Sovjetske zveze so jih uporabljale predvsem države Varšavskega pakta. Večina delov brzostrelke je izdelanih iz stisnjene pločevine, kar je prepolovilo čas izdelave in porabo materiala, ki je bil potreben za predhodnika PPS-41. V šestdesetih in sedemdesetih letih so jo v Sovjetski zvezi umaknili iz uporabe. 

Kljub temu pa se je tudi ta pojavila na bojišču. Na posnetku jo vihti vojak mednarodno nepriznane Ljudske republike Doneck.

Duška: težki sovjetski mitraljez

DŠK ali po domače duška je težki mitraljez sovjetskega izvora, ki so ga začeli proizvajati leta 1938. Razvit je bil za potrebe po mitraljezu večjega kalibra, primerljivega z ameriškim mitraljezom Browning M2. Poleg uporabe na trinožniku ga pritrjujejo tudi na oklepnike, pogosto pa je montiran tudi na terenska vozila in manjše tovornjake. Izdelali so več kot milijon primerkov, zato ne čudi, da se še danes pojavljajo na različnih bojiščih po svetu in tudi v Ukrajini. 

Seznam starega orožja, ki ga uporabljajo ruske in ukrajinske oborožene sile, je še precej daljši in se dnevno dopolnjuje ob objavah novih fotografij in posnetkov z bojišča.