Ukrajina

'Zdaj vemo, kaj je v resnici v njem – on je morilec'

Moskva, 18. 03. 2023 14.25 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min

Potem ko so jo geostrategi leta ignorirali, se je črnomorska regija nenadoma znašla v središču pozornosti geopolitike. Z invazijo Rusije na Ukrajino in njeno agresivno držo drugod v regiji so se namreč države ob obalah Črnega morja znašle na nevarni prelomnici.

Vojaške vaje, sovražnik iz kartona. Cilj romunskih sil je čete pripraviti na najslabši možni scenarij. Skoraj 5000-tonska fregata prevaža posadko 240 moških in žensk, medtem ko drsi skozi vode Črnega morja. Na levi strani, na severu, leži Ukrajina. Obala Rusije je na severovzhodu, Gruzija leži na vzhodu in Turčija na jugu.

"Moraš si zaslužiti spoštovanje, zlasti v Natu," za nemški Spiegel pove poveljnik George-Victor Durea. Od umika Natove stalne pomorske skupine iz kriznega območja je bila romunska mornarica najaktivnejša flota v Črnem morju. "Tukaj držimo trdnjavo."

Črno morje desetletja ni bilo na radarju političnih strategov, tudi med hladno vojno je bilo tu malo incidentov. Zdaj pa se je morje med Evropo in Azijo znašlo v središču svetovne pozornosti. Tudi možnosti, da bi ruski predsednik Vladimir Putin lahko sprožil jedrsko orožje v regiji, kjer živi 300 milijonov ljudi, ni mogoče zanemariti.

Novinarji Spiegla so zato raziskovali, kako se je v regiji spremenilo življenje ljudi. Kako nameravajo prebivalci črnomorske regije graditi prihodnost s tako nasilno sosedo, kot je Rusija?

Romunija nadzoruje 30.000 kvadratnih kilometrov Črnega morja. Kljub temu se ruske vojaške ladje vedno znova pojavljajo v izključni ekonomski coni države. In poveljnik na krovu fregate Regele Ferdinand pravi: "Čeprav imajo Rusi očitno boljšo mornarico, se niso mogli obdržati na Kačjem otoku." 

Romunija načrtuje nakup dveh francoskih podmornic skupaj z 32 rabljenimi bojnimi letali F-16 in novimi helikopterji. Nadgradnja vojske pa vključuje tudi skoraj 4 milijarde evrov vredno pogodbo za dobavo raketnih sistemov zemlja-zrak Patriot iz Združenih držav.

Da bi fregata Regele Ferdinand, zgrajena leta 1976 in oborožena s torpedi in 76-milimetrskim topom, vzbujala prav veliko spoštovanje ruske vojske, sicer ni pričakovati, bolj gre za vzpostavitev prisotnosti na odprtem morju. Od junija lani Romunija tudi črpa zemeljski plin ob svoji obali, vojne tik pred svojimi vrati pa si tako ne želi nihče. 

Romunsko ozemlje je v dosegu ruskih balističnih raket in le 225 kilometrov loči Krimski polotok, ki ga zasedajo Rusi, in delto Donave, ki večinoma leži v Romuniji. Vlada v Bukarešti je napovedala, da namerava letos povečati vojaške izdatke na 2,5 odstotka bruto domačega proizvoda – čeprav je to veliko breme za državo, ki jo pesti revščina. 

Oporišče stoji severovzhodno od mesta Constanta. Transatlantsko obrambno zavezništvo namerava tu na vzhodnem boku napeti svoje mišice v večji meri kot kadar koli prej. V prihodnjih letih naj bi bilo tu nameščenih do 10.000 ameriških vojakov, mnogi pa ga opisujejo kot romunsko različico velikega ameriškega oporišča v Ramsteinu v Nemčiji. 

Poveljnik pravi, da je pojav dveh ruskih lovcev nedaleč od romunskega zračnega prostora vznemiril mnoge v zavezništvu. Kako resno Američani jemljejo svojo prisotnost v črnomorski regiji, je na svoj način poudarila prva dama Jill Biden, ki je lani maja obiskala oporišče v Romuniji. Na bojišču seveda Rusija bije vojno proti Ukrajini. V osnovi pa je to napad na idejo severnoatlantskega zavezništva, piše Spiegel. 

Najpomembnejše ukrajinsko pristanišče, pogosto imenovano biser Črnega morja, je Odesa, dolgo priljubljena točka ruskih vladarjev s svojim južnjaškim pridihom in večkulturno zgodovino. Mesto je leta 1794 ustanovila Katarina Velika, vendar so njej posvečeni spomenik podrli novembra 2022.

O življenju tu je pisal Aleksander Puškin. Dela ruskega narodnega pesnika se še vedno prodajajo v knjigarnah v Odesi, vendar so postavljena na police za tujo literaturo.

Dostop do Potemkinovih stopnic in do pristanišča je bil blokiran od izbruha vojne. V parku Tarasa Ševčenka pa visijo znaki, ki opozarjajo na mine. "To, kar se trenutno dogaja, je napad na to kulturo, za katero Rusi trdijo, da sploh ne obstaja," pravi  svetovalec župana. Uvrstitev na Unescov seznam je pomembna za prebivalce Odese – saj s tem svet vsaj delno prevzema odgovornost za usodo mesta, njegove kulture in umetnosti.

V Odesi se na umetnost gleda kot na orožje, kot na obliko upora proti barbarstvu. "Prava umetnost prihaja iz duše," je za Spiegel dejal kipar Mihail Reva. Reva, rojen v Kerču na polotoku Krim, je verjetno najslavnejši živeči umetnik iz Odese.

Kako bi bilo po vojni mogoče živeti z Rusi – njihovimi črnomorskimi sosedi? "Mislim in čutim Rusa," pravi Reva. "Toda zame je ta država prenehala obstajati 24. februarja." Misel na to, da je leta 2002 oblikoval darilo za vladarja Kremlja, je tista, ki bi jo najraje pozabil: kompas, ki ga je ustvaril za Putinov 50. rojstni dan, je vseboval citat, v katerem je filozof Immanuel Kant opisal svoji dve vodilni načeli: "Zvezdno nebo nad menoj in moralni zakon v meni."

20 let kasneje ugotavlja, da Putin očitno ni razumel diskretnega sporočila teh besed. "Zdaj vemo, kaj je v resnici v njem on je morilec."

Putin je morilec, pravi umetnik iz Odese, ki je nekoč izdelal darilo zanj.
Putin je morilec, pravi umetnik iz Odese, ki je nekoč izdelal darilo zanj. FOTO: AP

Dve ali tri ure skozi obalna zaledja vzhodno od Odese pa človeka pripeljejo blizu fronte. V Mikolajivu je mogoče videti dolge vrste ljudi, ki čakajo na cisterno, da napolnijo kanistre s pitno vodo. Mestne cevi so bile bombardirane. Nekaj kilometrov naprej, kjer se Južni Bug sreča z Dneprom, preden se izlije v morje, pa eksplozije pričajo o nenehnih bojih blizu Hersona.

Trenutno je nemogoče vedeti, kako so stvari videti vzhodno od Hersona na Azovskem morju in ruski črnomorski obali. Tja se je dalo potovati vse do izbruha vojne. Putinova hermetično zaprta rezidenca v letoviškem mestu Soči na primer namiguje na osamljenost ruskega dolgoletnega vladarja – in na tesnost njegovega primeža oblasti. Tam za visokimi zidovi sprejema državne goste in podpisuje pogodbe – vključno s paktom o medsebojni pomoči z Abhazijo, odpadniško republiko, ki je po mednarodnem pravu del Gruzije, a je dejansko neodvisna.

Iz Sočija je le ena ura vožnje do mejnega prehoda v Abhazijo, eksotični košček nikogaršnje zemlje na obali Črnega morja. Trenutni status quo v republiki zagotavlja na tisoče ruskih vojakov, zaradi česar je v bistvu vojaški protektorat pod nadzorom Moskve. Dom številnih osupljivih plaž leži prav na stičišču vplivnih območij velikih sil na Kavkazu.

Vse od vojne za neodvisnost od leta 1992 do 1993 je vprašanje Abhazije eno od številnih sodov smodnika, ki jih lahko Putin sproži po potrebi. Drži, da je Rusija priznala neodvisnost Abhazije leta 2008 po petdnevni vojni proti Gruziji. Toda še danes se v Abhaziji ne da narediti ničesar brez dovoljenja ruske tajne službe. 

Protesti v Gruziji
Protesti v Gruziji FOTO: AP

Kako je za Gruzijce na drugi strani meje? "Ruske vojaške ladje vidim s prostim očesom," novinarjem pove moški z bejzbolsko čepico, ki upravlja zadnji kiosk na plaži na gruzijski strani meje.

S svojimi pristanišči na vzhodnih obalah Črnega morja bi lahko Gruzija igrala ključno vlogo v različnih povojnih scenarijih – kot vmesna postaja med Evropo, Srednjo Azijo in Kaspijskim morjem, kot trgovsko središče za blago in energijo stran od bolj tradicionalnih ruskih poti in kot izpostavljeno Natovo območje namestitve. Predpogoj za vsakega od teh scenarijev pa bi bilo varno mesto Gruzije v zahodnih zavezništvih.

Vendar to ni verjetno. "Mi smo Peter Pan Kavkaza – v bistvu nismo nikoli odrasli, čeprav je to nujno potrebno," pravi Tedo Japaridze, nekdanji gruzijski zunanji minister. Pritožuje se, da njegova država, ki se strateško nahaja na Kavkazu, ni mogla izkoristiti tega, "kar smo, in predvsem tam, kjer smo." Pravi, da je njegova država stisnjena med vodilni sili Rusijo in Turčijo ter preklaplja med vezmi z vzhodom in zahodom. Sosedov si ne moreš izbirati, pravi, a ena stvar je jasna: "Želimo živeti z Rusijo, ne v Rusiji."

"Rusi so edini ljudje, ki pošiljajo okupacijske sile in begunce v isto državo," pa pravi jezni Gruzijec. Za Gruzijce je izid vojne v Ukrajini pomemben.  

"Naše ozemlje se krči, Rusi napredujejo," pravi Luda Salia. Njen stric maha izza ograje, le 10 metrov stran. Živi na rusko okupirani strani. Če bi želel objeti svojo nečakinjo, bi moral prevoziti 250 kilometrov do severnoosetijskega mesta Vladikavkaz, se od tam vkrcati na letalo za Tbilisi in nato odpotovati nazaj do meje. Najraje maha.

Nato je v poročilu o razmerah iz lanskega junija zapisal, da si Rusija prizadeva razširiti svoje vplivno območje v postsovjetski regiji "s prisilo, subverzijo, agresijo in aneksijo". Gruzijci vedo, kaj to pomeni. Nekdanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je že omenil možnost priključitve Gruzije.

Erdogan
Erdogan FOTO: AP

Če nedaleč od gruzijske vasi Sarpi prečkate mejo s Turčijo, pa se znajdete v povsem drugem svetu. Ko so carinske formalnosti opravljene, vstopite na ozemlje Nata. Predsednik Recep Tayyip Erdogan že od začetka vojne deluje kot posrednik med Rusijo in Ukrajino, nadzoruje pa tudi vhod v Črno morje. Brez dovoljenja Ankare nobena vojaška ladja ne more prečkati Bosporja in nobena tovorna ladja, natovorjena z ukrajinskim žitom, ne more doseči Afrike.

Tudi Bospor deluje kot membrana. V času vojne je meja, v miru pa je prepustna. Odločitev je v rokah Turkov.

"Seveda želimo spremljati vse, kar vstopi in izstopi," novinarjem pove občinski vodja mesta Rumelifeneri, ki se nahaja ob severnem izlivu Bosporja. "Vojna je daleč, vsaj geografsko," pravi. "Psihično pa nas to moti, saj imamo kruh na mizi, nekateri tam v Ukrajini pa ne."

Erdogan sicer igra dvojno igro. Po eni strani dovoljuje, da se v Ukrajino dostavijo bojna brezpilotna letala, ki jih je zgradil njegov lastni zet, in zahteva vrnitev vseh območij, ki so jih zasedli Rusi. Po drugi strani pa je še naprej v stalnem stiku s Putinom in zagotavlja, da ima Rusija dostop do nujno potrebnih zalog v zameno za poceni dostavo zemeljskega plina v Turčijo.

Turčija absorbira kapital, ki odteka iz Rusije. V zameno pa se turška in – mimo Turčije – evropska podjetja znajdejo v vakuumu, ki ga povzročajo sankcije. Iz anatolskih pristanišč dostavljajo blago s trajekti čez Črno morje – lansko pomlad jih je bilo 8200 na mesec. Zaloge v Rusijo prihajajo tudi po kopnem čez Kavkaz.

A geopolitični pritisk na vlado v Ankari se stopnjuje. "Ponovna militarizacija črnomorske regije je v nasprotju s turškimi interesi," za Spiegel pravi profesor Mustafa Aydin z univerze Kadir Has v Istanbulu, njegova pisarna pa gleda na Zlati rog. "Ogromno kopičenje, zlasti na zahodnem krilu z Natovimi bazami od Poljske do Romunije in v Grčijo, ne pa tudi v Turčiji, med nami ustvarja veliko nezaupanja."

"24. februar 2022 označuje konec sanj o mirnem sodelovanju na Črnem morju," pravi Aydin. "Zdaj smo res priča vrnitvi hladne vojne." Rusija, ugotavlja, morda ni tako močna, kot so mnogi mislili, a je še vedno dovolj močna, da sproži konflikte.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1