Umrl eden največjih evropskih mislecev

Rodil se je 18. junija 1929 v Düsseldorfu, doktoriral pa je leta 1954 v Bonnu. V 50. letih je začel sodelovati z Inštitutom za družbene raziskave v Frankfurtu in se uveljavil kot predstavnik druge generacije frankfurtske šole. Med njegovimi najpomembnejšimi zgodnjimi deli je knjiga Strukturne spremembe javnosti, v kateri je analiziral razvoj javnega prostora in vlogo javnega mnenja v demokratičnih družbah.

Leta 1964 je na univerzi v Frankfurtu prevzel katedro za filozofijo in sociologijo po Maxu Horkheimerju, kasneje pa se je preselil v Starnberg pri Münchnu, kjer je med letoma 1971 in 1981 vodil Max Planckov inštitut. Prav tam je nastalo njegovo osrednje delo, Teorija komunikativnega delovanja, s katerim je odločilno zaznamoval sodobno družbeno in politično teorijo. V njem je zagovarjal idejo, da morata biti jezik in argumentirana javna razprava temelj družbenega napredka.

Do visoke starosti se je redno oglašal ob velikih političnih vprašanjih: zagovarjal je pravico do azila med migrantsko krizo leta 2015, podpiral evropsko povezovanje in opozarjal na nevarnosti nacionalizma ter populizma. Hkrati je večkrat poudarjal, da evropski projekt ne sme ostati stvar političnih elit, ampak mora vključevati širšo javno razpravo.

Njegovo življenjsko delo je močno zaznamovala izkušnja Nemčije po nacizmu. Kot mislec je ves čas iskal odgovor na vprašanje, kako preprečiti ponovitev zgodovinskih katastrof, kakršen je bil holokavst. Zato je v središče svoje filozofije postavil komunikacijo, razum, konsenz in odprto demokratično razpravo. Prav zaradi tega ga mnogi opisujejo kot enega najpomembnejših varuhov nemške demokratične zavesti po drugi svetovni vojni.

Habermas je prejel številna mednarodna priznanja, med njimi tudi Holbergovo nagrado leta 2007. Leta 2021 je sprva sprejel visoko denarno nagrado iz Združenih arabskih emiratov, nato pa jo zavrnil, ker je ocenil, da bi bilo to v nasprotju z njegovimi načeli svobode izražanja in odprte demokratične razprave. Tudi v devetem desetletju življenja je ostal intelektualno izjemno dejaven; po 90. letu je objavil še obsežno dvodelno delo o zgodovini filozofije.

Njegova smrt pomeni konec neke dobe evropske misli. Habermas je s teorijo javnosti, komunikacije in demokratičnega dialoga vplival na generacije filozofov, sociologov, pravnikov in politikov. Njegovi teksti so bili prevedeni v številne jezike, njegovo delo pa ostaja eno ključnih izhodišč za razumevanje sodobne demokracije, vloge medijev in politične odgovornosti v času kriz.