Umrl je večkrat nagrajeni pisatelj Dževad Karahasan

"Dževad Karahasan, eden od najpomembnejših evropskih avtorjev, je umrl. Kot je sporočila njegova družina, je preminil v 70. letu starosti," so zapisali v avstrijskem časniku Kleine Zeitung. 

Dževad Karahasan se je leta 1953 rodil v Duvnu (današnji Tomislavgrad) v Bosni in Hercegovini. Po končani gimnaziji je diplomiral na Filozofski fakulteti v Sarajevu, doktoriral pa je na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Pred vojno v BiH je delal kot profesor in dekan na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu. Pozneje je bil profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Sarajevu, poučeval pa je tudi na univerzah v Salzburgu, Innsbrucku, Berlinu in Baslu, zaposlen pa je bil tudi v občinski upravi mesta Gradec. 

Bosanski romanopisec, dramatik, esejist ter literarni in gledališki teoretik in kritik je po vojni živel v Gradcu v sosednji Avstriji. Je avtor številnih dram, najbolj pa je znan po svojih romanih Vzhodni divan, Šahrijarjev prstan, Sara in Serafina, Nočni shod, O čem pripoveduje pepel.

Večkrat je obiskal tudi Ljubljano, kjer je imel promocije svojih književnih del. V Sloveniji pa je imel tudi številne prijatelje. Nazadnje smo se z njim pogovarjali februarja lani, ko je spregovoril tudi o svoji bolezni.

"Ko so mi diagnosticirali raka, se nisem niti prestrašil niti vznemiril in to me je zelo razveselilo. Vedno sem namreč trdil, da je prepričanje, da se ljudje bojimo smrti, da je naš temeljni strah strah pred smrtjo, neumna darvinistična laž. Kako ne bi bila? Ko sem prišel na ta svet, je z menoj prišla tudi moja smrt. Ko sem rastel, je rasla tudi ona. Nato sem jaz v nekem trenutku nehal rasti, ona pa je še naprej rasla. Razumete torej? Kako bi se lahko bal nečesa, kar je v meni, odkar sem na tem svetu? Če se ne bojim svoje ledvice, kako bi se lahko bal smrti, ki mi je enako blizu kot moja ledvica," nam je zaupal. 

Karahasan je bil znan tudi po tem, da je tako v svojih književnih delih kot v intervjujih znal razgrniti tančice vsakdanjega življenja ter brez dlake na jeziku opisoval čas in družbo, v kateri živimo. 

"Vam povem: polovica vladarjev na svetu so čiste budale. Po mojem mnenju ni takšna težava v tem, da svetu vladajo budale. Problem je, ker danes v verjetno polovici držav zahodnega sveta vladajo tako imenovani karizmatiki, ljudje, ki želijo biti karizmatični voditelji. Ti so nevarni. Budale niso nevarne. Vsekakor pa je kombinacija budale in karizmatičnega voditelja slabša tako od samo budale ali samo karizmatičnega voditelja. Toda takšen čas je prišel. Moramo živeti naprej," je denimo dejal v enem od intervjujev za 24ur.com.

Za svoje delo je prejel številne literarne nagrade, med drugim za najboljši jugoslovanski roman (1990), Herderjevo nagrado (1999), Vilenico (2010), Goethejevo nagrado (2012) ... Bil je tudi prvi pisatelj, ki ni pisal v nemškem jeziku, pa je kljub temu za svoje eseje prejel nemško književno nagrado Heinrich Heine. Zagotovo je bil eden najpomembnejših sodobnih pisateljev Bosne in Hercegovine.

V začetku vojne v Bosni in Hercegovini se je razširila novica, da je priljubljeni pisatelj padel med obleganjem Sarajeva. Takrat so se njegovi številni kolegi, tudi v Sloveniji, na različne načine – tudi s pisanjem pesmi – spomnili nanj. Toda kmalu se je izkazalo, da je bila takratna novica lažna, je pa moral Karahasan leta 1993 s svojo ženo, literarno kritičarko Dragano Tomašević-Karahasan, zapustiti domovino. Svoj drugi dom je našel v Gradcu v Avstriji, čeprav se je še vedno vračal tudi v Sarajevo.